Court dismisses liability claim against employer for employee injury from power sander, requiring proof of negligence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V konkretnem primeru predstavlja nevarno stvar brusilka, težja in

precej velika, stara nad 10 let, katero je oškodovancu izpulilo iz

leve roke, jo zasukalo in je brusilni kolut oškodovancu prerezal

zapestje leve roke.

Tožena stranka bi morala substancirano zatrjevati in dokazati

konkretna tožnikova ravnanja pri zagonu brusilke, ki bi kazala na

oškodovančevo nepredvidljivo in nepreprečljivo nepazljivost ali

nestrokovnost pri uporabi orodja pri čemer je izhodišče objektivno in

abstraktno (v konkretnem primeru merilo posebej skrbnega strokovnjaka

- ker gre za razmerje usposobljenega delavca s profesionalnim

orodjem), da bi se lahko oprostila odgovornosti na podlagi 2.

odstavka 177. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje

razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago

utemeljen. Odločilo je še, da bo o višini tožbenega zahtevka

in stroških postopka odločeno s končno odločbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi

izpodbijano sodbo oz. razsodi, da v predmetnem primeru za

nezgodo ne obstaja objektivna odgovornost in da je za

nezgodo odgovoren tožnik sam oz. podrejeno vrne zadevo v

odločanje sodišču prve stopnje, plačilo stroškov pa naloži

tožnici. Tožnik je bil za delo z brusilko usposobljen in

tudi ni opazil, da bi bilo kaj narobe z brusilko. Tožena

stranka je zatrjevala, da je do poškodbe prišlo zaradi

nepazljivosti tožnika, ki ni ravnal s takšno pazljivostjo,

kot pred tem, vendar je vedel, kako bi moral ravnati. Nobena

od prič ni povedala, da bi orodje po nezgodi šlo v popravilo

ali bilo vzeto iz uporabe. Nevarna stvar je le tista stvar,

kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno

uporabo. Te možnosti pa pri predmetni brusilki v naprej ni,

saj gre za ročno orodje, ki ga je mogoče brez opozoril

kupiti v vsaki trgovini z orodjem. Delodajalec ni imel

razloga za dvom v usposobljenost tožnika in ni bilo mogoče

pričakovati, da bo prišlo do nepazljivosti pri uporabi

orodja. Tožena stranka je predložila zapisnik o poškodbi pri

delu, iz katerega jasno izhaja, da je do poškodbe prišlo

zaradi nepravilnosti in neprevidnega dela delavca tožnika.

Dokazila za obstoj vzročne zveze so v spisu razen tistih, ki

bi jih moralo sodišče še pridobiti. Tožena stranka tudi ni

prejela izvedenskega mnenja. Izvedenec ni odgovoril na

vprašanja ali je bil zagon orodja pravilen, kakšno je bilo

ravnanje tožnika in morebitna druga opažanja. Sodišče pa

predlogu za postavitev novega izvedenca ni ugodilo. Mnenja

izvedenca, da je kotna brusilka nevarna stvar, tožena

stranka ne more sprejeti, saj je splošno znano, da navedeno

orodje ne more delovati ali povzročiti škode brez delovanja

človeka.

Pritožba ni utemeljena.

Nevarna stvar je tista stvar, iz katere izvira pri redni

rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za njenega

uporabnika (primerjaj napr. sodbo VS Rs opr.štev. II Ips

24/99, objavljeno v bazi SOVS). V konkretnem primeru pa je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku že pri vklopu

izpulilo kotno brusilko, ki je bila precej velika in težja

ter stara že 10 let, iz leve roke, jo zasukalo in brusilni

kolut je tožniku prerezal zapestje leve roke. Sodišče prve

stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da pri uporabi takšne

brusilke tudi zaradi neprimernega načina dela, obrabe in

utrujenosti materiala pride do nevidnih poškodb na orodju

(primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca C. B,). Zato je sporno

kotno brusilko ocenilo kot orodje, katerega obratovanje in obnašanje

ni mogoče v celoti predvideti. Tožena stranka v pritožbi takšno

orodje povsem neustrezno primerja z električnim kuhinjskim aparatom,

ki ga je mogoče kupiti v vsaki trgovini z orodjem brez posebnih

navodil oziroma opozoril v zvezi z njeno uporabo. Nevarnostnih

rizikov, ki nastajajo pri sodobnih gospodinjskih aparatih, ki se po

teži in zahtevnosti načina uporabe ne morejo meriti s težkim delovnim

orodjem, - s povečano nevarnostjo, kakršna je bila prisotna in v

konkretnem škodnem dogodku tudi izkazana pri uporabi predmetnega

delovnega orodja, pač ni mogoče primerjati. Zapisnik o nezgodi, iz

katerega izhaja zgolj pavšalna ugotovitev, da naj bi do nezgode

prišlo zaradi nepravilnosti in neprevidnega dela tožnika, ne temelji

na ogledu in ugotovitvi stanja orodja, kot izhaja tudi iz nadaljnjih

dejanskih razlogov izpodbijane sodbe. Zato tudi s sklicevanjem na ta

zapisnik pritožnica sprejete dokazne ocene ne more omajati. Podobno

velja za njeno sklicevanje na mnenje priče J. J., da naj bi šlo za

nevarno stvar in dejstvo, da naj bi brusilka imela navodila za

uporabo. Ti v pritožbi zatrjevani okoliščini pomena nevarne stvari

predmetni brusilki, ki se je izkazala s svojo nepredvidljivostjo na

takšen način, da se je kljub držanju izpulila iz rok ob vklopu, ne

moreta odvzeti. Upoštevaje uvodoma nanizane dejanske ugotovitve, ki

temeljijo na pravilni in zadostni dokazni oceni, je sodišče prve

stopnje utemeljeno zaključilo, da je izkazan pravni standard nevarne

stvari, zatrjevan v tožbi. Takšnemu materialnopravnemu stališču

sodišča prve stopnje se pridružuje tudi pritožbeno sodišče

upoštevajoč zgoraj navedeno opredelitev nevarne stvari.

Ker se tožena stranka ves čas sklicuje na nepazljivost

tožnika pri uporabi orodja kot na razbremenilni razlog za

svojo objektivno odgovornost, bi morala substancirano

zatrjevati in dokazati konkretna tožnikova ravnanja pri

zagonu brusilke (ne zgolj pavšalno kot izhaja iz zapisnika,

na katerega se sklicuje), ki bi kazala na njegovo

nepredvidljivo in nepreprečljivo nepazljivost ali

nestrokovnost pri uporabi orodja, pri čemer je izhodišče

objektivno in abstraktno (dokazno breme na strani imetnika

nevarne stvari, določeno v 2. odstavku 177. člena ZOR, po

katerem se lahko imetnik nevarne stvari razbremeni

odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno

zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se

njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti; ker gre

za profesionalno delovno orodje, namenjeno uporabi v

delovnem procesu, bi bilo potrebno upoštevati merilo posebej

skrbnega strokovnjaka - glej tudi: mag. D. Jadek Pensa -

Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva

knjiga, str. 868, GV Založba, Ljubljana 2003). Takšnega

trditvenega in dokaznega bremena tožena stranka v tem

postopku ni zmogla in so tudi pritožbene trditve v tej smeri

neupoštevne (glej 7. člen ZPP, ki uzakonja razpravno načelo

in po katerem mora vsaka stranka navesti vsa dejstva in

predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo).

Ko se tožena stranka sklicuje na pomanjkljivosti

izvedenskega mnenja, pa jo je potrebno opozoriti, da je v

svoji pripravljalni vlogi, z dne 5.12.2003 navedla, da ne

vztraja pri predlogu za zaslišanje izvedenca, na naroku dne

4.10.2004 pa je navedla, da umika predlog za dopolnitev

izvedeniškega mnenja. Zahteve po mnenju drugega izvedenca,

ki naj bi še pojasnil, kakšno je bilo konkretno tožnikovo

ravnanje pri delu z brusilko in pridobil morebitno

dokumentacijo o orodju, pa se nanašajo na ugotavljanje

dejanskih okoliščin, ki niso takšne narave, da bi terjale

posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča

prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca iz varstva pri

delu in je takšen dokazni predlog torej utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi ob

izostanku pregleda kraja nezgode in samega orodja v času

škodnega dogodka, bilo nesmiselno ugotavljanje delovišča,

delovnega orodja oz. napak na orodju s pomočjo izvedenca.

Takšna trditvena in dokazna podlaga spada v procesno

gradivo, katerega bi morala ponuditi tožena stranka v okviru

svojih trditev, da predmetno orodje oziroma njeno delovanje

ni pravno relevantni naravni vzrok tožnikove poškodbe,

temveč je to dejanska tožnikova neskrbnost pri njegovi

uporabi. Takšnega konkretnega trditvenega in dokaznega

bremena, ki ga ne more nadomestiti mnenje izvedenca, ki

pojasnjuje dejstva strokovne narave glede na izkazane

historične okoliščine in sam torej ne ugotavlja, katero

orodje je bilo uporabljeno, kakšno je bilo njegovo stanje ob

škodnem dogodku in poteka škodnega dogodka, pa kot že zgoraj

pojasnjeno tožena stranka ni zmogla in je ostala le pri

splošnih oziroma pavšalnih zatrjevanjih o nepravilni uporabi

predmetnega orodja. Zato je tudi pravilna dokazna ocena

prvostopnega sodišča, da tega oprostilnega razloga tožena

stranka ni dokazala.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo kot neutemeljeno

zavrniti ter potrditi izpodbijano vmesno sodbo (člen 353

ZPP).