Appeal partially allowed; civil court decision voided for psychiatric expert failure to consult psychiatrist per ZPP rules.

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti ter za strah, kakor tudi v stroškovnem izreku in se v tem

obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugi alinei 1. točke izreka se sodba spremeni tako, da se datum

28.6.2003 nadomesti z 29.6.2003.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Stroški pritožb zoper sodbo so nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se ta sodba sodišča prve

stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodišče, ki je odločitev oprlo na mnenje izvedenca travmatologa, ki

ni bilo podano v sodelovanju z izvedencem psihiatrom, kot je bilo

odrejeno, je kršilo procesna pravila o dokazovanju z izvedenci.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena

stranka tožnici plačati odškodnino za posledice poškodb, ki jih je

dobila v prometni nesreči dne 23.3.1998, in sicer 2.050.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo, toženi

stranki pa še naložilo, da tožnici povrne 506.580,00 SIT pravdnih

stroškov.

Z dopolnilno sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da tožnici plača

tudi materialno škodo, to je izgubo na dohodku v višini 107.356,00

SIT z obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni

stranki, tožnica izpodbija zavrnilni del, toženka pa obsodilni glede

zneska 1.600.000,00 SIT s pripadki.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov napada tudi dopolnilno

sodbo.

Tožnica meni, da ji je zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti in zaradi prestanega strahu priznana prenizka

odškodnina. V zvezi z obema postavkama ponovno podrobneje prikazuje

in razčlenjuje posledice, ki utemeljujejo ugoditev zahtevkoma v

celoti. Opozarja še, da ni mogoče njenih specifičnih zdravstvenih

težav kot posledic poškodbe vkalupiti v neke normative ob sklicevanju

na povprečne mesečne plače. Če pa že, naj se upošteva višina teh plač

v času sojenja, ne pa nekaj mesecev stari podatki.

Tožena stranka nasprotno ocenjuje, da je tožnici prisojena odškodnina

za telesne bolečine za 150.000,00 SIT previsoka, za "trajne

posledice" pa sploh neutemeljena glede na ugotovitve izvedenca. V

zvezi z odškodnino za strah pa opozarja, da ta ni bil ugotovljen z

ustreznim izvedencem. Izvedenec travmatolog namreč ni povabil k

sodelovanju izvedenca psihiatra, pač pa kar tožničino lečečo

zdravnico s tega področja. Sodišče, ki je odločitev oprlo na tako

pridobljeno mnenje, je kršilo določbe postopka, posledično pa je bilo

dejansko stanje napačno ugotovljeno. Redna posledica udarca v nogo

namreč ne morejo biti tolikšne psihične motnje kot jih navaja

tožnica. Sicer pa je za prestani strah prisojeni znesek glede na

sodno prakso vsaj za 450.000,00 SIT previsok. Pritožba opozarja še na

to, da je po izreku sodbe dolžna dvakrat plačati obresti za dan

28.6.2003. Škodni dogodek spada v čas pred uveljavitvijo OZ in ZPOMZO

ter sprejemom načelnega pravnega mnenja VS dne 26.6.2002, zato grejo

tožnici obresti za negmotno škodo šele od dneva izdaje sodbe prve

stopnje.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa toženka opozarja, da ni bilo

pogojev za njeno izdajo brez naroka, saj zahtevek za materialno škodo

ni bil zadosti obravnavan. Sodišče zato ni ugotavljalo tožničine

netto izgube dohodka. V nasprotju z ugotovitvami sodbe je toženka že

v odgovoru na tožbo tej ugovarjala v celoti, o materialni škodi pa do

prejema obvestila 8.7.1998 ni bila obveščena, zato ni mogla biti v

zamudi že 1.5.1998.

Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožba zoper dopolnilno

sodbo pa ni utemeljena.

Ugotovitve izvedenca o fizičnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je

tožnica prestala kot posledice poškodbe, obe stranki sprejemata, pri

tem pa tožnica ocenjuje, da jih je prvo sodišče v smislu določil 200.

člena ZOR ovrednotilo prenizko, toženka pa, da previsoko. Po presoji

pritožbenega sodišča je izpodbijana odmera (600.000,00 SIT) za

tovrstno škodo primerna tako po navedenem zakonitem določilu kot po

do sedaj sprejeti sodni praksi v podobnih primerih. Prvostopenjsko

sodbo je zato v tem delu ob sklicevanju na njene zadevne jasne in

prepričljive razloge potrdilo (čl. 353 ZPP). Prav tako glede od tega

zneska priznanih zamudnih obresti, ki so prisojene v skladu z

načelnim pravnim mnenjem VS RS, objavljenem v Pravnih mnenjih št.

I/2002. Ob tem je bilo treba upoštevati le utemeljeno opozorilo

toženkine pritožbe v zvezi s tekom obresti po predpisani obrestni

meri in v tem smislu spremeniti v izreku pod 2. alineo navedeni datum

na 29.6.2003 (čl. 358, tč. 4 ZPP).

Pritrditi pa je treba pritožbenemu stališču tožene stranke in njenim

argumentom, ki se nanašajo na odškodnino za tožničine duševne

bolečine zaradi strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo

sodišče je s sklepom z dne 4.7.2003 (red. št. 20) izvedencu

travmatologu pravilno naložilo, da naj za mnenje v navedenih smereh

pritegne k sodelovanju še izvedenca psihiatra, ta pa naj upošteva

tudi medicinsko dokumentacijo tožničine lečeče zdravnice s tega

področja. Vendar pa je izvedenec travmatolog to dokumentacijo ocenil

kar sam, brez sodelovanja izvedenca psihiatra. Ker gre v konkretnem

primeru pri tožnici za dokaj specifične psihične posledice nezgode,

je tako ravnanje, ki je nedvomno v nasprotju z določbami 252. člena

ZPP o izvedenstvu, gotovo lahko vplivalo na pravilnost sprejete

odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP). Sodbo je bilo zato treba ob

ugoditvi toženkini in posledično tožničini pritožbi, v kolikor se

odločitev nanaša na odškodnino iz zgoraj navedenih dveh naslovov,

razveljaviti (posledično pa tudi stroškovno odločitev) in zadevo v

tem obsegu vrniti v nov postopek. V njem bo moralo prvo sodišče

pridobiti še mnenje izvedenca psihiatra (na kar je toženka že

opozorila v pripravljalni vlogi z dne 1.3.2004 na red. št. 27), ki bo

pojasnil obseg in intenzivnost ter vzročnost zatrjevanih tožničinih

posledic nezgode na psihičnem področju (1. odstavek 354. člena ZPP).

Prvostopenjske ugotovitve v obrazložitvi dopolnilne sodbe so točne,

zaključki pa pravilni. Drugačne toženkine pritožbene trditve v

podatkih spisa nimajo podlage. V odgovoru na tožbo je tožena stranka

samo splošno navedla, da "ugovarja tožbi tožeče stranke" njene

nadaljnje trditve in ponujeni dokazi pa se nanašajo izključno na

iztoževano negmotno škodo. Po tem, ko je tožnica na obravnavi

30.5.2003 (red. št. 15) predložila listinske dokaze tudi o

izgubljenem zaslužku, je toženka le napovedala, da bo v zvezi z njimi

eventuelno še podala dodatne navedbe in dokaze, vendar tega do izdaje

sodbe ni storila. Pogoji za izdajo dopolnilne sodbe brez naroka, na

podlagi listin, ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi

30.5.2003 (list. št. 23), so bili torej izpolnjeni (2. odstavek 326.

člena ZPP). Izpodbijano dopolnilno sodbo je zato pritožbeno sodišče

potrdilo, ko tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z neuspelo pritožbo zoper to sodbo nastale stroške nosi

toženka sama.

Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s sodbo pa temelji na določilu

3. odstavka 165. člena ZPP.