Appeal allowed; first instance court erred by applying Land Registry Act instead of Execution Act for enforcement sale request.

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču

prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Tožeča stranka zahteva na podlagi 6. člena Zakona o zemljiški knjigi

iz leta 1995, da kupec in prodajalec vpišeta sporno lastninsko

pravico v zemljiško knjigo, da bi lahko z izvršbo zahtevala prodajo

prvotoženčeve nepremičnine za poplačilo svoje terjatve. Pravna

podlaga za tako tožbo je lahko le 5. odstavek 168. člena ZIZ, zato je

bilo treba sodbo razveljaviti, ker soidšče ni pravilno presojalo

tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, ki sta

zahtevala od tožencev, da v roku trideset dni dosežeta, da se v

zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi prodajne

pogodbe pri drugotožencu pripadajočem solastnem deležu v vložku 696

k.o. Vič, na parc. št. 684/1 vknjiži solastninska pravica na ime

prvotoženca do 37/200, sicer se bo ta vpis opravil na podlagi

pravnomočne sodbe.

Proti sodbi vlaga pritožbo drugotožena stranka in navaja, da ni v

sporu s prvim tožencem, ne s tožnikom. Iz predložene pogodbe izhaja,

da je drugi toženec dovolil, da se na ime kupca vpiše lastninska

pravica in izročil prvotožencu vse listine. Tudi stroški

zemljiškoknjižnega postopka bremenijo kupca, s tem je njegova

dolžnost opravljena. Sodba pa nalaga nekaj, česar drugi toženec ne

more izpolniti, zato je neizvršljiva. tožbeni zahtevek zahteva, da

tožena stranka v roku trideset dni doseže vpis prvotoženca v

zemljiško knjigo in ni jasno, kako naj to tožena stranka doseže, saj

je to odvisno od sodišča, ki vodi zemljiško knjigo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tudi prvotožena stranka. Sodba ne napiše

pravnega temelja. Nepopoln zemljiškoknjižni predlog, ki sta ga

vložila tožnika, ni temelj, na podlagi katerega bi tožnik od toženca

zahteval vknjižbo v zemljiško knjigo. Zato ugovarja aktivno

legitimacijo tožnikov. Tožnika v spis nista vložila listine, na

podlagi katere bi bila toženca dolžna izvesti vpis v zemljiško

knjigo. Z opustitvijo vročitve tožbe prvotoženi stranki ni bila dana

možnost obravnavanja pred sodiščem. Če bi sodišče vpogledalo kazenski

spis preiskovalnega sodnika v Domžalah, bi videlo, da je bil

prvotoženec v priporu, ko naj bi tožbo poskušal vročiti sodni kurir.

Tudi navedbe o tem, kdaj je jprvotoženec začel prestajati kazen na

Dobu, nima teže, saj je bil pred tem v preiskovalnem zaporu. Sodišče

zavzame materialnopravno napačno stališče, da je vpis lastninske

pravice v zemljiško knjigo obvezen. to po novem zakonu ni več. Gre za

upravičenje, ne pa za obveznost. Predlaga oprostitev plačila sodnih

taks.

Na vročeni pritožbi tožeče stranke nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ima tožeča

stranka do prvotoženca terjatev na podlagi pravnomočne sodbe I P

632/99, z dne 5.1.2000. Ugotovilo je, da sta tožnika v izvršilni

zadevi opr. št. In 2001/0303 poskušala doseči izterjavo svoje

obveznosti s prodajo nepremičnine prvotožene stranke, vendar je v

zemljiški knjigi še vedno vpisana drugotožena stranka, čeprav iz

pogodbe, katera je v spisu, izhaja, da je prvotožena stranka kupila

to nepremičnino do 37/200. Sodišče je nadalje menilo, da ker tožnika

nimata originala pogodbe oziroma listine sposobne za vpis v zemljiško

knjigo, lahko na podlagi 6. člena Zakona o zemljiški knjigi, ki je

veljal v času skllepanja prodajne pogodbe, zahtevata od tožencev, da

uredita vpis.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da na podlagi določbe 6. člena

Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95) ni mogoče

zahtevati tega, kar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva.

Drugotožena stranka pravilno opozarja, da če kot prodajalec nima

originala pogodbe, ne more doseči tega, kar zahteva tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da se določbe sedaj veljavnega

Zakona o zemljiški knjigi uporabljajo za vsa razmerja, v katerih

zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve novega zakona še ni odločilo

o vpisu (246. člen ZZK), z izjemami iz 4. točke 246. člena, če je bil

podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo tega

zakona, se uporabi delno tudi stari zakon.

Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku

ugotovilo (tega tudi pritožbi ne grajata), da je tožeča stranka v

izvršilnem postopku skušala doseči prodajo drugotoženčeve

nepremičnine oziroma njegovega solastnega dela. V zvezi s tem je

izvršilno sodišče tudi pozvalo upnika, da predložita ustrezno listino

(priloga A4).

Upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske

pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (5.

odstavek 168. člena ZIZ). V tem primeru se izvršilni postopek

nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu (6. odstavek 168. člena

ZIZ). To pomeni, da je treba sporno razmerje med pravdnima strankama

presojati po določbah 168. člena ZIZ, ki je v tem primeru

materialnopravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku. Ker

sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnoodločilnih dejstev oziroma

ni presojalo tožbenega zahtevka po tem materialnopravnem predpisu,

ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), kar je

narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje presoja tožbeni

zahtevek po 168. členu ZIZ in tudi odgovori na pritožbene navedbe

drugotožene stranke o tem, kar naj bi drugotožena stranka po

materialnem pravu storila, če je izročila vse listine kupcu. Ker po

pogodbi vsaka stranka lahko predlaga vpis v zemljiško knjigo, ne

moreta biti toženca nujna enotna sospornika, če sta sploh oba v

zavezi po 168. členu ZIZ.

Prvotoženi stranki pa je treba odgovoriti na njeno zatrjevano

absolutno bistveno kršitev določb ZPP in sicer, da ni prejel tožbe.

Sodišče prve stopnje mu je tožbo vročalo dvakrat in sicer na naslov

na Tržaški cesti in Gregorčičevi, ga o tem obveščalo na ustrezen

način in dvakrat je prišlo do fikcije o vročitvi tožbe po 141. členu

ZPP (primerjaj sporočila vročevalca na list. št. 14, 24, 34, 36).

Nenazadnje je tudi drugotoženec pisal sodišču (vloga na list. št.

33), da je dobil obvestila in zato bi moral na pošti dvigniti sodno

pisanje. Zato so pritožbene naavedbe v tej smeri neutemneljene.

Izrek o stroških pritožbe temelji na določbi 166. člena ZPP.