Appeal court allows execution of a settlement order where debt is calculable despite descriptive terms.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je v njem terjatev

izražena opisno na tak način, da je določljiva (denarna terjatev

izračunljiva).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za

izvršbo iz razloga, ker je štelo, da terjatev, določena v izvršilnem

naslovu ni določljiva do te mere, da bi bila primerna za izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo upnica iz vseh

pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o

pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep

spremeni tako, da se izvršba dovoli, podrejeno, da se izpodbijani

sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Bistvo pritožbenih navedb je, da je šla sodna praksa v primerih, kot

je obravnavani, v smer, da so odločbe delovnega sodišča izvršljive.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik

in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1.

odst. 21. člena ZIZ).

V tem primeru je upnica vložila predlog za izvršbo, med drugim tudi

na podlagi odločbe Sodišča združenega dela v Brežicah, opr. št. S

324/91-9 z dne 19.3.1992, v kateri je povzeta poravnava, s katero se

je podjetje K d.d. zavezal upnici plačati od 15.8.1988 dalje

morebitno razliko med dejansko prejetimi zneski in zneski, ki bi jih

prejemala, upoštevaje vrednost dejansko opravljenega dela... .

Sodišče prve stopnje je štelo, da tako določena obveznost dolžnika v

sodni poravnavi ni določljiva do takšne mere, da bi bila primeren

naslov za izvršbo. Pritožbeno sodišče takšnega zaključka sodišča prve

stopnje ne sprejema.

Predmet obveznosti je plačilo denarne terjatve (razlike v plači).

Obseg obveznosti je razlika v osebnem dohodku med dejansko prejetimi

zneski (ti so znani, ker obstajajo podatki o izplačani plači upnici)

in zneski, ki bi jih prejemala, upoštevaje vrednost dejansko

opravljenega dela (to je določljivo, saj se ve, kakšno dejansko delo

je upnica opravljala in kolikšno plačo bi za dejansko opravljeno delo

morala prejeti). Upnica je v predlogu za izvršbo navedla razliko v

zneskih, kar je dokaz, da je ta izračunljiv. Obseg (višina mesečne

terjatve) je torej v sodni poravnavi določen v opisni obliki, na

način, ki je izračunljiv.

Obdobje, za katerega se je tožnik zavezal plačati razliko obsega

nedvomno čas od 15.8.1988 do 19.3.1992 (datum sklenitve poravnave),

močno vprašljivo pa je, ali velja sodna poravnava tudi za čas po

19.3.1992 (iz besedila poravnave to ne sledi).

Čas izpolnitve je določen: v 15 dneh po sklenitvi poravnave.

Iz povedanega sledi, da je obveznost v izvršilnem naslovu določena

opisno s takšnimi parametri, da je izračunljiva. Upnica je izračunala

razliko v plači, za katero misli, da jo je dolžnik dolžan plačati na

podlagi sklenjene sodne poravnave. Če izračun razlike ni pravilen, bo

dolžnik to lahko ugovarjal z ugovorom zoper sklep o izvršbi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnice ugodilo, sklep

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sklepa sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti,

ker bi v primeru, če bi s spremenjenim sklepom dovolilo izvršbo,

dolžniku odvzelo možnost ugovora zoper sklep o izvršbi. Sklep je bilo

razveljaviti v celoti, ker doslej ni bilo obravnavano vprašanje, za

kateri čas se je dolžnik zavezal plačati razliko v plači (ali samo do

sklenitve sodne poravnave ali pa tudi za čas po sklenitvi poravnave).

Odločbe Sodišča združenega dela so izvršilni naslov. Tudi glede njih

velja določilo 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, t.j., da

mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena

ali določljiva. Ker pa so bile odločbe Sodišča združenega dela po

določljivosti naložene obveznosti dolžniku zelo različne, so tudi

posamezne odločitve o dovoljenosti njihove izvršitve različne, ne pa

tudi sodna praksa, ki je vedno zahtevala najmanj opisno določljivost

naložene obveznosti določene v izvršilnem naslovu.