Appeal dismissed; compulsory settlement effects apply immediately in enforcement title if pre-existing.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

Dolžnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je bila prisilna poravnava potrjena pred nastankom izvršilnega

naslova, je treba učinke prisilne poravnave upoštevati že v samem

izvršilnem naslovu. Naknadno tega dejstva ni mogoče več upoštevati v

izvršilnem postopku. Realizacija plačila terjatve tako ni v vsakem

primeru podvržena pogojem prisilne poravnave, saj sicer določba

tretjega odstavka 64. člena ZPPSL sploh ne bi bila potrebna, temveč

bi zadostovali določbi prvega in drugega odstavka 64. člena ZPPSL.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za

popravo sklepa o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi

ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2004/01965 z dne

11.1.2005 (2. točka izreka), in predlog dolžnika za odlog izvršbe (3.

točka izreka). Odločilo je še, da je dolžnica dolžna povrniti upniku

stroške v znesku 82.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

21.2.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni (4. točka izreka).

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih

razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov

postopek s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje

napačno uporabilo materialno pravo in pri odločanju bistveno kršilo

določila ZPP in ZIZ. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo

določila 2. odstavka 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju

in likvidaciji, ki določa, da se izvršilni naslovi, ki se nanašajo na

terjatve upnikov iz 3. odstavka 59. člena tega zakona, smejo izvršiti

nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave.

Izplačilo terjatve upnika je predmet izvršilnega postopka, in ne

pravdnega postopka. Oblikovalni učinek pravnomočno potrjene prisilne

poravnave se mora po mnenju dolžnika ustrezno upoštevati tako v

pravdnem kot tudi v izvršilnem postopku. Meni, da bi moralo izvršilno

sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravnomočen sklep o potrjeni

prisilni poravnavi zoper dolžnika kot na splošno znano dejstvo in

izvršiti sodno odločbo, s katero je ugotovljena terjatev upnika, le

ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. V izvršilnem postopku tako

predstavljata izvršilni naslov tako pravnomočna sodba Okrožnega

sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 11/2003 z dne 22.4.2003, kot tudi

sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu o potrditvi prisilne poravnave.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo kršilo načelo enakosti

pred zakonom in enakega obravnavanja upnikov v postopku potrjene

prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo svoje

odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, zato ima sklep

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče le

pavšalno meni, da dolžnik ni zadostil nobenemu od navedenih pogojev

za odlog izvršbe, ne pove pa, kakšni razlogi so za to podani.

Pritrditev navedbam upnika, da upoštevajoč višino upnikove terjatve

glede na obseg dolžnikovega poslovanja, ni verjeten nastanek škode v

smislu 1. odstavka 71. člena ZIZ, kaže na to, da sodišče prve stopnje

ni presojalo predloga dolžnika za odlog izvršbe, kot mu to narekuje

zakon. Pri tem pa je izhajalo le iz glavnice terjatve upnika, ne pa

tudi zakonskih zamudnih obresti in v kakšni meri to dejstvo vpliva na

poslovanje dolžnika. Dolžnik meni, da upnik z odlogom izvršbe ne bi

utrpel nobene škode, dolžnik pa mora zaradi neupravičenega zadržanja

sredstev le-ta nadomeščati z najemanjem novih dragih kreditov.

Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, vendar

ne navaja razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje v 1. točki

izreka. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v

1. točki izreka preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da nobena od teh kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep o potrditvi prisilne

poravnave postal pravnomočen 30.11.1998, sodba, ki predstavlja

izvršilni naslov v tem postopku, pa je bila izdana 22.4.2003.

Vprašanje je torej, kako prisilna poravnava vpliva na izvršilni

naslov, ki ga je upnik pridobil po sklenitvi prisilne poravnave.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju

ZPPSL) v tretjem odstavku 59. člena določa, da ima potrjena prisilna

poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili

postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile

njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. Vendar pa ta

določba ne ureja vprašanja, kakšen učinek ima potrjena prisilna

poravnava na izvršilne naslove. To vprašanje namreč ureja 64. člen

ZPPSL. Tako kot prvi odstavek 64. člena ZPPSL se tudi drugi odstavek

istega člena, na katerega se sklicuje pritožba, nanaša le na

izvršilne naslove, ki so jih upniki pridobili pred začetkom postopka

prisilne poravnave. Pri tem se prvi odstavek nanaša na terjatve,

ugotovljene v sklepu o potrditvi prisilne poravnave (3. točka drugega

odstavka 59. člena ZPPSL), drugi odstavek pa se nanaša na vse druge

terjatve, za katere učinkuje prisilna poravnava, s tem da je prišlo

do prisilne poravnave po nastanku izvršilnega naslova (tretji

odstavek 59. člena ZPPSL). V prvem primeru izvršilni naslovi glede na

dolžnika izgubijo pravno moč, saj ne moreta obstajati dva izvršilna

naslova, medtem ko se v drugem primeru lahko izvršilni naslovi

izvršijo nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne

poravnave. V slednjem primeru bi v izvršilnem postopku prišli do

enakega rezultata z ugovorom, ki bi ga dolžnik uveljavljal na podlagi

določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Situacijo, ko upnik

še ne razpolaga z izvršilnim naslovom v času, ko je bila prisilna

poravnava potrjena, pa ureja tretji odstavek 64. člena ZPPSL. V tem

primeru mora sodišče, ki odloča o sporu, upoštevati učinke potrjene

prisilne poravnave, in sicer tako, da ugotovi obstoj sporne terjatve,

dolžniku pa naloži plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne

poravnave. Učinke potrjene prisilne poravnave je treba torej

upoštevati že v samem izvršilnem naslovu.

Napačno je torej stališče pritožnice, da je realizacija plačila

terjatve v vsakem primeru podvržena pogojem prisilne poravnave, saj

sicer določba tretjega odstavka 64. člena ZPPSL sploh ne bi bila

potrebna, temveč bi zadostovali določbi prvega in drugega odstavka

64. člena ZPPSL. Sodišče prve stopnje je zato glede na navedeno

pravilno zaključilo, da ni možen ugovor dolžnice po 8. točki prvega

odstavka 55. člena ZIZ, po kateri lahko dolžnik uveljavlja ugovor

prenehanja terjatve samo v primeru, če je terjatev prenehala na

podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred

tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku,

iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnica bi namreč dejstvo

potrjene prisilne poravnave še lahko uveljavljala v pravdi, iz katere

izvira izvršilni naslov.

Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožbe, ki se nanašajo na odločitev

o predlogu za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo

odločitev, sklep namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato

ga je tudi mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki

sodišča prve stopnje, da škoda, kot jo dolžnica zatrjuje v predlogu

za odlog izvršbe, ne ustreza standardu nenadomestljive škode po prvem

odstavku 71. člena ZIZ. Pravnorelevantna škoda, kakršna se zahteva za

odlog izvršbe, namreč ne more biti direktno v izpolnitvi same

obveznosti. Vsaka izvršba ima namreč za dolžnika določene posledice.

Zato so tudi nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje

pri višini škode ni upoštevalo zakonskih zamudnih obresti, temveč je

upoštevalo zgolj glavnico. Poleg tega pa je še dodati, da glede na

dejstvo, da je ugovor dolžnice pravnomočno zavrnjen, dolžnici ne bodo

odtegnjena finančna sredstva brez pravnega naslova, na čemer dolžnica

sicer gradi svoj predlog za odlog izvršbe.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep v celoti potrdilo (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje pritožbene

stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP in 15. členom ZIZ).