Appeal dismissed; judicial claim barred by 10-year statute of limitations interrupted by prior court actions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Judikatna terjatev (terjatev, ugotovljena s pravnomočnim sklepom o

izvršbi na podlagi verodostojne listine) zastara v 10 letih od

njenega nastanka. V tem času pretrga zastaranje vsako upnikovo

dejanje pred sodiščem, zaradi česar začne zastaranje teči znova.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor

dolžnika proti sklepu o izvršbi, s katerim je bila zoper dolžnika

dovoljena izterjava glavnice 740.221,50 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od posamično zapadlih zneskov, izterjava stroškov

izvršilnega postopka v znesku 21.564,00 z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 24.11.1993 do plačila ter izterjava nadaljnjih izvršilnih

stroškov v znesku 43.764,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.11.2004 do plačila. Obenem je zavrnilo dolžnikov predlog za

oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sklepu je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je upnik pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu v zadevi,

opr. št. II Ig 93/02837, nadaljeval postopek izvršbe zoper edinega

družbenika in sedanjega dolžnika. V delu, ki se nanaša na rubež

nepremičnin, je bil predlog za izvršbo odstopljen krajevno

pristojnemu sodišču v Krškem, slednje pa je izdalo sklep z novo

opravilno številko in dovolilo predlagano izvršbo z rubežem

nepremičnin sedanjega dolžnika. Ker je nov sklep o izvršbi le del

izvršilnega postopka, ki teče v zadevi, opr. št. II Ig 93/02837,

dolžnik meni, da "procesna dejanja znotraj tega postopka" ne štejejo

kot pretrganje zastaranja. Poudarja, da je s potekom 10 letnega

zastaralnega roka od sklepa o izvršbi, opr. št. II Ig 93/02873 z dne

24.11.1993, ki je postal pravnomočen dne 21.12.1993, zastarala

upnikova terjatev proti sedanjemu dolžniku. Ne strinja se tudi z

odločitvijo sodišča glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila

sodnih taks. Navaja, da je njegov edini dohodek pokojnina, ki je

nižja od minimalne plače. Hkrati živi v skupnem gospodinjstvu z

zakonsko partnerko, ki prejema pokojnino v višini 98.000,00 SIT. Od

nepremičnin nima nikakršnih dohodkov, kar izkazuje potrdilo o

premoženjskem stanju DURS. Če pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da

je predložena dokumentacija nepopolna, bi moralo pozvati dolžnika na

dopolnitev. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, obenem

pa vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa v 11. tč.

1. odst. 55. člena ZIZ, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče

vložiti tudi iz razloga, da je nastopilo zastaranje terjatve, o

kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Slednji ugovorni razlog

je dolžnik utemeljeval z navedbami, češ da je upnikova terjatev

zastarala, ker je od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, opr. št. II Ig

93/02873 z dne "24.11.2003", ki je postal pravnomočen dne

"31.12.2004", preteklo več kot deset let. Nedoslednim ugovornim

navedbam sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Skladno s 356.

členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 369.

členom OZ je namreč štelo, da je upnik predlagal izvršbo zoper

dolžnika na podlagi tako imenovane judikatne terjatve, ker jo je

upnik pridobil na podlagi sklepa o izvršbi, opr. št. II Ig 2837/93 z

dne 24.11.1993, ko je ta dne 21.12.1993 postal pravnomočen. Pravilno

je bilo obrazloženo, da take terjatve zastarajo v desetih letih, kot

tudi, kakšne posledice imajo v tem času upnikova dejanja, zaradi

katerih se zastaranje pretrga in da zato začne teči zastaralni rok

znova. Neupoštevne so navedbe pritožbe, da teče zoper sedanjega

dolžnika premičninska izvršba pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu

(rubež nepremičnin pa je bil odstopljen Okrajnemu sodišču v Krškem),

ker gre za uveljavljanje nedopustnih pritožbenih novot (1. odst. 337.

člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Nastopila je torej procesna prekluzija v zvezi z oceno upnikovih

procesnih dejanj (pretrganje zastaranja) v zatrjevanem postopku pred

Okrajnim sodiščem v Novem mestu. V tej zadevi pa je bistveno, da je

sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je upnik predlagal izvršbo

pred iztekom desetletnega roka, saj od pravnomočnosti sklepa o

izvršbi z dne 21.12.1993 do vložitve upnikovega predloga z dne

3.7.2003 še ni poteklo deset let. Zaključek o neutemeljenosti ugovora

je tako pravilen in zakonit.

Pravilno je bil zavrnjen tudi predlog za oprostitev plačila sodnih

taks z obrazložitvijo, da dolžnik ni dokazal, da bi bilo njegovo

preživljanje ogroženo. Po določbi 3. odst. 168. člena ZPP sodišče

oprosti stranko samo plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom taks

občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se

preživljajo njeni člani. Pritožba neutemeljeno navaja, da dolžnik

prejema pokojnino, ki je nižja od minimalne plače, saj pri oceni

višine pokojnine ni mogoče šteti odtegljajev (kot so npr. krediti),

ker je dolžnik z njimi prosto razpolagal. Sodišče prve stopnje je

tako iz predložene dokumentacije o dohodkih dolžnika pravilno

razbralo, da dolžnikovo preživljanje ni ogroženo, saj ima redno

mesečno pokojnino (priloga B 4, 226.323,09 SIT), s katero lahko

preživlja sam sebe. Neupoštevno je navajanje pritožbe, da živi skupaj

z zakonsko partnerko, ki prejema pokojnino v višini 98.000,00 SIT,

ker gre za pritožbene novote. V predlogu za oprostitev plačila sodnih

taks(list. št. 15) dolžnik ni konkretiziral, koliko članov živi z

njim v skupnem gospodinjstvu in kakšni so njihovi dohodki. Tak

predlog ni bil substanciran, ker so manjkale trditve, na podlagi

katerih bi sodišče lahko vrednotilo porazdelitev dolžnikovega

prejemka med ostale družinske člane. Pritožbeno sodišče zato ni moglo

slediti pritožbi, da naj bi bil predlog za oprostitev plačila sodnih

taks pomanjkljiv, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje pozivalo

dolžnika na dopolnitev. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki

ga je prejelo sodišče prve stopnje, je bil torej sposoben za

obravnavanje (primerjaj 1. odst. 108. člena ZPP), zato dolžnika ni

bilo treba pozivati na dopolnitev. Izkazal pa se je za

neutemeljenega, ker je dolžnik neuspelo dokazoval, da naj bi bila s

plačilom sodnih taks glede na njegovo pokojnino (in ev. dohodke

ostalih članov skupnega gospodinjstva) občutno zmanjšana sredstva, s

katerimi se preživlja sam (oziroma njegovi družinski člani).

Zato je bilo treba v skladu z 2. tč. 365. člena ZPP zavrniti pritožbo

kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep.

Kar zadeva prošnjo za brezplačno dodelitev pravne pomoči, pa

pritožbeno sodišče pripominja, da je tem postopku ni mogoče

uveljavljati, ker je za odločanje o takem predlogu stvarno pristojno

okrožno sodišče (3. odst. 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči,

Ur.l. RS, št. 48/2001).