Appeal allowed; water supply regulation creates joint liability for all users of a single connection.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem

zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Solidarnosti obveznosti se praviloma ne domneva in mora zanjo

obstajati nek pravni temelj. Obveznosti so solidarne, ker tako določa

pravni predpis ali je tako dogovorjeno s pravnim poslom. Po oceni

pritožbenega sodišča tak pravni predpis ni le zakon, ampak vsak

splošni akt, izdan na podlagi zakona, torej tudi odlok, v konkretnem

primeru Odlok o oskrbi z vodo, sprejet na podlagi Zakona o komunalnih

dejavnostih. Pravna narava solidarne obveznosti se namreč razlikuje

od solidarnosti na upniški strani, ki nima nobene varstvene funkcije.

Prav zaradi tega Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) solidarnosti

na pasivni strani ne omejuje z določbo, da je solidarnost lahko le

dogovorjena ali določena z zakonom, kot to izrecno določa 425. člen

ZOR za primere solidarnosti na upniški strani.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka v postopku vtožuje plačilo računov za

dobavljeno vodo v skupnem znesku 32.654,00 SIT ter zamudne

obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do

plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej

v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

L. z dne 6.4.1998, opr. št. I 98/08255. Nato je delno ugodilo

tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr.

št. I 98/08255 z dne 6.4.1998 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka,

toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožeči plačati 4.908,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do

plačila. V preostalem delu, in sicer za glavnico 27.746,00 SIT in

zakonske zamudne obresti, ki niso prisojene, je sodišče prve stopnje

tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da povrne

toženi stranki 60.051,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila

tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker

naj ne bi bila v navedeni zadevi podana solidarna obveznost

toženih strank v razmerju do tožeče stranke. Pritožnik se s

takšnim stališčem sodišča ne strinja. Odlok o oskrbi z vodo

(Uradni list SRS, št. 11/87, Odlok) v 25. členu določa, da v

primeru, če je v objektu več uporabnikov, z medsebojnim

sporazumom določajo, kdo sprejema in plačuje za porabljeno

vodo v objektu. Določilo 2. odstavka Odloka določa, da

interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim

uporabnikom ni obveznost upravljalca oziroma tožeče stranke.

Tožeča stranka kot upravljalec v smislu 1. člena Odloka

dejansko ni dolžna skrbeti za to, da bodo uporabniki med

seboj pravično in sorazmerno delili stroške porabe vode, saj

bi bilo to glede na obseg njenega poslovanja in dejstvo, da

opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena,

neživljensko. Odlok določa solidarno obveznost. Predlaga,

naj višje sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve

stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi

stranki pa naloži plačilo dosedanjih in pritožbenih

stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Odlok v prvem členu določa, da so komunalne organizacije

(upravljalci) tisti, ki upravljajo z javnim vodovodom,

njihova dejavnost pa je oskrba z vodo. Po drugem členu

Odloka so uporabniki vode iz javnega vodovoda fizične in

pravne osebe, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda. Odlok

o oskrbi z vodo je bil sprejet na podlagi Zakona o

komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82), ki v 41.

členu določa, da lahko občinska skupščina s svojim odlokom

predpiše:

- obvezno uporabo in obvezno plačilo posameznih komunalnih storitev

in proizvodov za celotno območje občine ali njegov del;

-v skladu z načeli tega zakona pogoje in način opravljanja komunalnih

dejavnosti v krajevni skupnosti glede na krajevne razmere;

-pogoje in način rabe komunalnih objektov in naprav skupne rabe

(komunalni red).

Odlok je na podlagi te določbe uvedel obvezno plačilo za

porabljeno vodo, saj v 8. točki 33. člena določa, da imajo

uporabniki med drugim tudi obveznost, da redno plačujejo

vodo in vzdrževalnino vodomerov na osnovi izdanih položnic

in računov v plačilnem roku. Ta obveznost izhaja tudi iz 1.

odstavka 24. člena Odloka, v skladu s katerim uporabniki -

fizične osebe plačujejo porabljeno vodo, in sicer na podlagi

izdanih položnic ali računov v obliki obroka za obdobje treh

mesecev, in iz 1. odstavka 27. člena Odloka, da mora

uporabnik - fizična oseba obrok plačati do roka, navedenega

na položnici ali računu.

Pritožnik ima prav, ko meni, da je z Odlokom določena

obveznost uporabnikov za plačilo računov za vodo tam, kjer

se več uporabnikov napaja iz istega odjemnega mesta,

solidarna. Glede na obračun porabljene vode Odlok določa, da

se obrok plačila po položnici ali računu izračuna po

veljavni ceni na osnovi odčitane dejanske porabe preteklega

obračunskega obdobja ali predvidene porabe v prihodnjem

obračunskem obdobju (2. odstavek 24. člena Odloka). Količina

porabljene vode iz javnega vodovoda pa se meri z

obračunskimi vodomeri (16. člen Odloka), in sicer v m3 po

odčitku obračunskega vodomera na priključku (23. člen

Odloka). Iz navedenega tako izhaja, da je obrok plačila po

položnici ali računu izračunan na osnovi odčitane dejanske

ali predvidene porabe vode iz konkretnega priključka. V 25.

členu je urejena specifična situacija, kadar iz istega

priključka uporablja vodo več oseb (en priključek - več

uporabnikov). Uporabniki z medsebojnim sporazumom določijo,

kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu.

Interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim

uporabnikom ni obveznost upravljalca (2. odstavek 25. člena

Odloka). Medsebojno delitev stroškov ureja sam uporabnik (9.

točka 33. člena Odloka).

Iz citiranih predpisov izhaja, da je treba v spornem pravnem

razmerju razlikovati razmerje med upravljalcem in več

uporabniki istega priključka (zunanje razmerje) in razmerje

med samimi uporabniki (notranje razmerje). Notranje razmerje

ni stvar upravljalca. Upoštevajoč opisano naravo pravnega

razmerja med upravljalcem in uporabniki ter splošno

obveznost vsakega uporabnika vode plačati upravljalcu znesek

porabljene vode, pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsak

uporabnik vode iz istega priključka zavezan plačati

upravljalcu vodovoda celoten znesek po računu, izstavljenem

na podlagi odčitka obračunskega vodomera na tem priključku.

Omenjeno potrjuje tudi dejstvo, da razdeljevanje stroškov

porabljene vode iz priključka med posamezne uporabnike ni

dolžnost upravljalca, temveč izključno dolžnost in pravica

uporabnikov, zato upravljalec niti nima pravice, da bi sam

od sebe razdeljeval stroške in skladno z razdelitvijo

pošiljal račune posameznim uporabnikom vode iz istega

priključka. Upravljalec lahko zato terja plačilo celotnega

zneska računa, izstavljenega za isti priključek, od

kateregakoli uporabnika tega priključka.

Solidarnosti obveznosti se praviloma ne domneva in mora

zanjo obstajati nek pravni temelj. Obveznosti so solidarne,

ker tako določa pravni predpis ali je tako dogovorjeno s

pravnim poslom (Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ

Uradni list, Ljubljana 1978, str. 386). Po oceni

pritožbenega sodišča tak pravni predpis ni le zakon, ampak

vsak splošni akt, izdan na podlagi zakona, torej tudi odlok,

v konkretnem primeru Odlok o oskrbi z vodo, sprejet na

podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih. Pravna narava

solidarne obveznosti se namreč razlikuje od solidarnosti na

upniški strani, ki nima nobene varstvene funkcije. Prav

zaradi tega Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)

solidarnosti na pasivni strani ne omejuje z določbo, da je

solidarnost lahko le dogovorjena ali določena z zakonom, kot

to izrecno določa 425. člen ZOR za primere solidarnosti na

upniški strani.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana podlaga za

določitev solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega

priključka, zato gre za solidarno obveznost v smislu 414.

člena ZOR. V skladu s 1. odstavkom tega člena vsak dolžnik

solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in

lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej,

dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha,

ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Ker

sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega

izhodišča o naravi obveznosti tožene stranke ni ugotavljalo

dejanskih okoliščin, pomembnih za presojo solidarnih

obveznosti, dejansko stanje v tem delu ni bilo razčiščeno.

Višje sodišče je moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in

sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti ter v tem obsegu zadevo

vrniti v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku,

ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

preveriti in oceniti trditve o obstoju in celotni višini

obveznosti plačila vode iz istega priključka ter upoštevati

morebitna delna plačila.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP,

ki določa, da sodišče v primeru, da razveljavi odločbo,

zoper katero je bila vložena pritožba, odločitev o stroških

v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločitev.