Court partially allows appeal against state liability for traffic accident, reducing damages and adjusting legal costs based on success ratio.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v 1. točki izreka

in 1. odstavku 4. točke izreka sodbe glasi:

"Prvotožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati

tožniku M.H. znesek 2.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 25.2.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožbeni zahtevek se v presežku (do 2.700.000,00 SIT) zavrne.

Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške

postopka v višini 480.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila, v 15 dneh".

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene

pritožbene stroške v znesku 15.176,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 26.5.2005 dalje.

[JEDRO]

Razporeditev tožnika (policista) na preusmerjanje prometa na

nepreglednem ovinku (preglednost je bila tako majhna, da ni bilo

zagotovljeno varno ustavljanje) je opravljanje nevarne dejavnosti.

Zavarovanec tožene stranke tožnika, ki je stal na levi strani ceste

na zunanji strani ovinka, ni pravočasno opazil (če bi stal v sredini

križišča bi bil še kasneje viden) in kljub znaku "stop" (tožnik ga je

ustavljal s "stop" loparčkom v roki) ni uspel ustaviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo v 1. točki njenega izreka

prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati

odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

25.2.2004 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja

odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer je sodišče prve

stopnje za telesne bolečine od uveljavljenih 2.000.000,00

SIT priznalo 1.300.000,00 SIT, za strah od uveljavljenih

800.000,00 SIT priznalo 300.000,00 SIT in za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od

uveljavljanih 1.500.000,00 SIT priznalo 1.100.000,00 SIT s

tem, da je upoštevalo že izplačano zavarovalnino v višini

260.519,00 SIT. V 2. točki njenega izreka je v presežku (do

skupno uveljavljanih 4.300.000,00 SIT) tožbeni zahtevek

zoper prvotoženo stranko zavrnilo. V 3. točki njenega izreka

je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko

zavarovalnico T.. V 4. točki njenega izreka pa je naložilo prvotoženi

stranki, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini

488.346,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje (1.

odstavek). Tožniku pa je naložilo, da drugotoženi stranki

povrne stroške pravdnega postopka v višini 256.600,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila (2.

odstavek).

Proti ugodilnemu delu sodbe (proti 1. točki in 4. točki

njenega izreka) se je pritožila Republika Slovenija (v

nadaljevanju toženka) zaradi nepravilne uporabe materialnega

prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico podrejeno pa,

da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve

stopnje, da je predstavljala zadolžitev tožnika nevarno

dejavnost, ker je bilo križišče, v katerem je moral tožnik

preusmerjati promet, slabo pregledno. Tožnikova izjava, da

je ocenil, da bo opravljal navedeno zadolžitev zaradi

varnosti na način kot si ga je sam zamislil oziroma da je

bilo prepuščeno njemu, kaže na tožnikovo samovoljno

ravnanje, kar je nedopustno in protipravno. Iz izvedenih

dokazov v zvezi z vzrokom škodnega dogodka pa izhaja, da je

tožnikovo neupoštevanje pravil imelo za posledico, da je

prišlo do nezgode. Po njenem prepričanju bi sodišče lahko le

z izvedencem cestnoprometne stroke ugotovilo, ali je

predstavljala tožnikova zadolžitev nevarno dejavnost, za kar

pa je breme na strani tožeče stranke. Gre za strokovno

vprašanje, ki ga ni mogoče razčiščevati z zaslišanjem

"obdolženca" in z njegove strani predlaganih prič. Za oceno

vrednosti izpovedb je potrebno strokovno znanje, s katerim

sodišče ne razpolaga. Pred podajo izvedeniškega mnenja bi si

izvedenec križišče ogledal. Ne glede na to pa iz izvedenih

dokazov tudi jasno izhaja, da je prišlo do nezgode zaradi

tožnikovega nespoštovanja pravil, ki določajo policistom

urejanje prometa v križišču. V nadaljevanju pritožbe niza

pravila, ki jih je tožnik kršil glede urejanja prometa v

križišču. Tudi če bi držale navedbe tožeče stranke, da je

bil na mestu, kjer se je postavil od voznikov bolje viden,

to še vedno ne pomeni, da je ravnal pravilno (pravilno bi

moral stati v križišču). Ob situaciji, kot jo opisuje

tožnik, bi bila smiselna tudi uporaba piščalke in opozarja

na veljavni pravilnik o znakih, ki jih dajejo udeležencem v

cestnem prometu pooblaščene osebe. Povzema izpovedbe prič

J.B. in M.J. in zaključuje, da iz njunih izpovedb izhaja, da je

prišlo do škodnega dogodka prav zato, ker sta se J. in tožnik umikala

drug drugemu. Isto izhaja tudi iz uradnih zaznamkov o izjavah

motorista in sopotnika neposredno po dogodku. Res je bil M.J. zaradi

navedene nezgode kaznovan pri Sodniku za prekrške Škofja Loka, vendar

je sodnik odločil brez zaslišanja udeležencev. Ne glede na to pa iz

odločbe izhaja, da sta se motorist in policist drug drugemu umikala.

Če bi tožnik urejal promet v križišču v skladu z prej navedenimi

pravili, do umikanja ne bi prišlo. Poudarja, da J. ni prekoračil

dovoljene hitrosti in da iz izpovedb prič J.B. in M.J. izhaja, da je

J. že skoraj ustavil vozilo, ko je tožnik prijel za krmilo. Tožnik bi

glede na skorajšnjo ustavitev kolesa z motorjem nedvomno lahko

zaznal, da Jozič spoštuje njegov ukaz. Če bi tožnik preusmerjal

promet s sredine križišča, kjer je J. mogel pričakovati urejanje

prometa, do nesreče ne bi prišlo. Po oceni tožene stranke je za

nesrečo kriv sam tožnik, če že ne v celoti, pa najmanj v višini 80%.

Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine. Sodišču prve stopnje

očita, da ni upoštevalo izpovedbe tožnika o tem, kako je dejansko

doživel vse tiste posledice poškodb, ki so razvidne iz izvedeniškega

mnenja in kako so se le te neugodno reflektirale v njegovi psihi, kar

je za odločanje višine nepremoženjske škode, ki naj predstavlja

zadoščenje za trpljenje, bistveno. Ugotavlja, da je tožnik v zvezi s

posledicami poškodbe povedal, da je začutil strah kakšnih deset minut

po dogodku in je 2,5 meseca čutil bolečine, ki so bile bolj

intenzivne. Izpoved je zato v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca o

intenzivnem primarnem strahu, ki naj bi ga tožnik doživel, ko je

pričakoval, da bo mopedist ustavil. Iz tožnikove izpovedbe tudi ne

izhaja, da bi tožnik trpel strah zaradi negotovosti dokončne

prognoze. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za prestane telesne

bolečine in nevšečnosti. Iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi poleg

bolečin prestajal tudi kakšne nevšečnosti. Izvedenec jih je sicer

navedel, vendar so vse take, da jih ljudje različno prenašajo. Po

njenem je previsoko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Povzema ugotovitve

izvedenca glede posledic, ki so tožniku ostale in sodišču prve

stopnje očita, da jih je upoštevalo, ne da bi se prepričalo, ali je

do takih posledic, ki jih je izvedenec dopustil, dejansko prišlo.

Tožnik pa o posledicah v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti

ni povedal ničesar.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala

njegovo zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je

glede na ugotovljene okoliščine podana objektivna

odgovornost tožene stranke. Razporeditev tožnika (policista)

na preusmerjanje prometa na nepreglednem ovinku (preglednost

je bila tako majhna, da ni bilo zagotovljeno varno

ustavljanje) je opravljanje nevarne dejavnosti, kot je

pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Nevarna

dejavnost (173. člen v času nesreče veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) je pravni

standard in je treba vprašanje, ali gre za nevarno

dejavnost, presojati glede na okoliščine, v katerih je

nastala škoda. Gre za tako dejavnost, ki ustvari ob

normalni, pričakovani in izkustveni izvedbi povečano

tveganje. Tožnik je bil s tem, ko je bil razporejen na

preusmerjanje prometa v nepregledno križišče izpostavljen

povečani nevarnosti, da ga kdo izmed voznikov, ki jih je

moral preusmeriti na drugo cesto, poškoduje. V obravnavanem

primeru, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, zavarovanec

tožene stranke tožnika, ki je stal na levi strani ceste na

zunanji strani ovinka, ni pravočasno opazil (če bi stal v

sredini križišča bi bil še kasneje viden) in kljub znaku

"stop" (tožnik ga je ustavljal s "stop" loparčkom v roki) ni

uspel ustaviti. Pritožbeno stališče, da ne gre za objektivno

odgovornost, utemeljuje tožena stranka s trditvijo, da

sodišče prve stopnje nima potrebnega strokovnega znanja. Po

njenem je vprašanje ali tožnikova zadolžitev predstavlja

nevarno dejavnost, strokovno vprašanje. Če s pritožbeno

trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti

izvedenca prometne stroke, ki bi si pred izdelavo mnenja

križišče ogledal, hoče izpodbiti ugotovitev sodišča prve

stopnje, da je bil ovinek nepregleden, ji je treba

pojasniti, da uveljavlja nedopustno pritožbeno novoto v

smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.

Toženka ni dokazala (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov),

da brez svoje krivde teh trditev ne bi mogla uveljavljati že

v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zmotno je pritožbeno

stališče, da vprašanja, ali tožnikova zadolžitev predstavlja

nevarno dejavnost, ni mogoče razčistiti z zaslišanjem

"obdolženca" in z njegove strani predlaganih prič". Sodišče

prve stopnje je z zaslišanjem tožnika, prič in listinske

dokumentacije, med drugim tudi fotografij kraja nesreče,

ugotavljalo pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je

(pravilno) zaključilo, da gre za nevarno dejavnost. Podlago

za zaključek, da gre za nepregleden ovinek je nedvomno imelo

v slikovnem gradivu spisa Sodnika za prekrške Škofja Loka.

Glede na pravilno ugotovitev, da je podana objektivna

odgovornost tožene stranke, je dokazno breme, da je tožnik

(oškodovanec) k nastanku škode sam prispeval (177. člen ZOR)

na strani tožene stranke. Sodišče druge stopnje nima

pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka

sokrivde ni dokazala. Izvedeni dokazni postopek ne nudi

opore za zaključek, za katerega se zavzema tožena stranka

(da je do nesreče prišlo zaradi tožnikovega nespoštovanja

pravil, ki določajo policistom urejanje prometa v križišču).

Za trditev, da bi moral tožnik uporabiti piščal, tožena

stranka v pritožbi ne navede nobenih razlogov, zakaj jih

brez svoje krivde ni uveljavljala že v postopku pred

sodiščem prve stopnje in zato predstavlja nedopustno

pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je

do nesreče prišlo zato, ker ga je zavarovanec tožene stranke

prepozno opazil, da bi lahko varno ustavil. Oporo za takšno

stališče je sodišče prve stopnje imelo tudi v odločbi

sodnika za prekrške Škofja Loka, na katero pa sicer ni

vezano. M.J. je bil spoznan za odgovornega za prekršek, "ker v

nepreglednem ovinku, ko ga je ustavljal policist s predpisanim

loparjem "stop", potem ko je zagledal policista, zaradi neprilagojene

hitrosti vozila ni mogel pravočasno ustaviti" in mu je bila tudi

izrečena denarna kazen. Nepomembno je (M.J. se proti odločitvi ni

pritožil in je odločba postala pravnomočna), da je do odločitve

prišlo brez zaslišanja udeležencev, kot tudi, da sta se drug drugemu

umikala. Pritožbene trditve v pravilnost ugotovljenega dejanskega

stanja ne vzbujajo nobenih pomislekov. S povzetki izpovedb voznika

kolesa z motorjem (M.J.) in njegovega sopotnika (J.B.) tožena stranka

ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče

prve stopnje pričama ni verjelo, da je prišlo do dogodka na način,

kot sta ga opisala (da je policist nenadoma skočil s pločnika na

cesto, skakal pred kolesom z motorjem, mahal z rokami in vpil vozniku

naj ustavi) in je sledilo tožnikovemu opisu dogodka. Tožnik je

povedal, da je stopil s pločnika, v roki imel loparček "stop" in z

drugo roko nakazal smer, kam naj voznik kolesa z motorjem zapelje ter

se istočasno premikal proti sredini križišča. Protispisna je

pritožbena trditev, da iz izpovedbe tožnika izhaja, da je J. že

skoraj ustavil vozilo, ko ga je tožnik prijel za krmilo kolesa z

motorjem. Tožnik je ob zaslišanju povedal drugače in sicer: "videl

sem, da gre proti meni, da ne bo ustavil, šel sem na sredino in se

potem zaščitil s prijemom za balanco" in "zmanjšal je hitrost

minimalno, res je bila razdalja kratka". Ne drži torej pritožbena

trditev, da naj bi J. kolo z motorjem že skoraj ustavil, ko je tožnik

prijel za krmilo kolesa za motorjem. Po oceni sodišča druge stopnje

je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da če bi tožnik stal na

sredini (nepreglednega) ovinka, bi ga M.J. opazil še kasneje. Podlago

za tako stališče je sodišče prve stopnje nedvomno imelo v izpovedbi

priče J.B. (sopotnika M.J.), pa tudi v fotografijah kraja nesreče.

Tožnik je stal na zunanji strani ovinka, ker je bilo to bolj varno in

bolj pregledno. Pritožbeno razlogovanje o tem, da če bi tožnik urejal

promet v sredini križišča, kot to določajo pravila, do nezgode ne bi

prišlo, je nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP),

ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. V postopku pred

sodiščem prve stopnje tožena stranka tega ni niti trdila, še manj pa

dokazovala. Tudi v pritožbi ne obrazloži, zakaj brez svoje krivde teh

trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljeno je zato toženkino zavzemanje, da je podana izključna

odgovornost tožnika oziroma najmanj njegova 80% soodgovornost za

nastalo škodo.

Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti temelja odškodninske

odgovornosti, je sodišče druge stopnje preverjalo

materialnopravno pravilnost odmerjene odškodnine. Pri odmeri

pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta so stopnja

bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje (1.

odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena

ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne

sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo

in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To

pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati

intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede

na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem

oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje,

ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi,

večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in

glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine je

pokazal, da tožena stranka upravičeno uveljavlja znižanje

priznane odškodnine. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se

ponavlja glede vseh posameznih oblik odškodnine, da tožnik

ni izpovedoval o dejanskem doživljanju vseh posledic

poškodb, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, je treba

toženki pojasniti, da je tožnik soglašal z izvedeniškim

mnenjem, se nanj skliceval in so zato v tej smeri

uveljavljani očitki neutemeljeni. Ob ugotovitvah sodišča

prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in

intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med

zdravljenjem, ki jih tožena stranka ne prereka, je po oceni

pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine

1.000.000,00 SIT in ne 1.300.000,00 SIT, kot je priznalo

sodišče prve stopnje. Tožnik, ki je dobil zlom leve

koželjnice, rano na zgornji veki desnega očesa, odrgnine na

čelu in dlaneh, je trpel štiri dni hude bolečine, en teden

in en mesec srednje močne stalne bolečine, en mesec srednje

močne občasne bolečine. V obdobjih med močnejšimi bolečinami

v času zdravljenja je trpel lahke bolečine, ki jih je trpel

občasno še pozneje, pri močnejših naporih. Bolniški stalež

je bil zaključen po stoštirih dneh. Tožnik je trpel tudi

nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je treba upoštevati v

okviru odškodnine za telesne bolečine. Gre za vrsto

neugodnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem in jih

je natančno opisal izvedenec (tožena stranka jim ne

oporeka). Samo dejstvo, da je tožnik imel nevšečnosti med

zdravljenjem, zadošča za priznanje odškodnine in ni

pomembno, kako jih je tožnik doživljal.

Utemeljena je tudi pritožba za duševne bolečine zaradi

strahu. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je pomembno

subjektivno doživljanje oškodovanca. Strah je enotna

kategorija, sodna praksa pa loči strah, ki ga oškodovanec

pretrpi ob škodnem dogodku (takoimenovani primarni strah) in

strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic

škodnega dogodka. Protispisna je pritožbena trditev, da iz

izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi tožnik trpel strah zaradi

"negotovosti dokončne prognoze". Pritožnica le delno povzema

izpovedbo tožnika in ne drži, da bi glede strahu povedal le,

"da ga je začutil kakšnih deset minut po dogodku, ko se je

začel zavedati dogodka". V zvezi s strahom je tožnik povedal

tudi (1. odstavek na listu 59 spisa), "da ga je bilo strah

najprej zdravnikov, potem kaj bo z roko, kakšne bodo

posledice za športno dejavnost. Tudi pristop do dela je

potem kasneje bil obremenjen s strahom". O upravičenosti

njegovega strahu za izid zdravljenja, zlasti zaradi zapleta

pri zdravljenju (takoimenovane Sudeckove distrofije, ki so

jo ugotovili, kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja

14.5.1999 in so klinični znaki regrediirali 11.6.1999,

čeprav je bilo gibanje v zapestju še vedno zavrto) je mnenje

podal izvedenec in mu je sodišče prve stopnje upravičeno

sledilo. Do poškodbe je prišlo 28.3.1999 in je bilo

zdravljenje zaključeno 1.10.1999, ko je bilo stanje

dokončno. Intenzivnost in kratkotrajnost strahu glede na

tožnikovo izpovedbo, kot utemeljeno opozarja pritožnica, ne

opravičuje priznanja odškodnine za "primarni strah". Po

oceni pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do odškodnine

v višini 200.000,00 SIT in je zato sodišče druge stopnje

priznano odškodnino (300.000,00 SIT) znižalo za 100.000,00

SIT.

Tožena stranka upravičeno graja priznano odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Gre za obliko škode, ki zajema oškodovančevo duševno

trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na

najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem

področju. Ob ugotovitvi izvedenca, da ima tožnik grobo moč v

levi roki za spoznanje manjšo kot v desni in da ima nekoliko

zmanjšano uporabnost leve roke, predvsem pri tistih

aktivnostih, pri katerih nastopajo elementi grobe fizične

moči, hitrih in dokončnih gibov in tresenj oziroma grobih

vibracij, ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da gre za

take omejitve, ki bi tožnika opravičevale do odškodnine v

višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče

prve stopnje je iz tega naslova ob že izplačani

zavarovalnini 260.519,00 SIT priznalo 1.100.000,00 SIT,

sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da bi bila (z

upoštevanjem že izplačane zavarovalnine) materialnopravno

pravilna odškodnina v višini 900.000,00 SIT. Nedvomno

ugotovljene posledice poškodbe, ki jim tožena stranka ne

oporeka, predstavljajo omejitev v tožnikovih življenjskih

aktivnostih, ki jih je opravljal, še zlasti ob upoštevanju,

da dela kot policist. Res ob zaslišanju tožnik ni izrecno

izpovedoval o posledicah v zvezi z zmanjšanjem življenjskih

aktivnosti, kot opozarja pritožnica, je pa v pripravljalni

vlogi (pripravljalna vloga 3.12.2003) izrecno navedel, da

sprejema izvedeniško mnenje (izvedencu je izpovedoval o

subjektivnih težavah zaradi posledic nesreče) in poudaril,

da mu ugotovljene posledice nesreče povzročajo duševne

bolečine in da omejena gibljivost zapestnega sklepa zanj

predstavlja določen "hendikep".

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi tožene

stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu

spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP tako, da je

prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za

600.000,00 SIT in namesto 2.700.000,00 SIT odškodnine

tožniku priznalo 2.100.000,00 SIT. Posledično je spremenilo

tudi odločitev v stroškovnem delu (1. odstavku 4. točke

izreka sodbe) in toženi stranki naložilo plačilo 480.790,00

SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, vse z zamudnimi

obrestmi. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke

zavrnilo.

Spremenjena odločitev v glavni stvari je terjala stroškovno

spremembo. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom delno

uspela, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP

upravičena do povrnitve stroškov glede na uspeh. Tožeča

stranka je uspela s 74% svojega zahtevka (v celoti je uspela

po temelju, po višini pa je njen uspeh približno 49%, saj je

od uveljavljanih 4.300.000,00 SIT uspela z 2.100.000,00

SIT), zato je upravičena do povrnitve 74% svojih potrebnih

pravdnih stroškov. Sodišče je odmerilo stroške v skladu z

veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah,

natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov

(na obravnavi 9.1.2004 in 25.2.2004).

Priznani stroški tožeče stranke obsegajo nagrado odvetniku

za zastopanje, sodne takse, stroške izvedenca, materialne

stroške, 20% DDV, ne pa tudi sestankov s stranko. Sestanki s

stranko ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu 155.

člena ZPP, ker so priznani v kasnejšem opravilu. Sodišče je

odmerilo nagrado glede na vrednost spornega predmeta (ob

vložitvi tožbe 3.800.000,00 SIT, z razširitvijo tožbe

10.4.2003 4.300.000,00 SIT) glede na veljavno Odvetniško

tarifo od 600 točk. Tožeča stranka je upravičena do stroškov

zastopanja v višini 4396,2 točki, kar ob upoštevanju

vrednosti točke 110,00 SIT znaša 483.582,00 SIT. Z

upoštevanjem 20% DDV (96.716,00 SIT), sodnih taks v višini

54.000,00 SIT in izvedenine v višini 110.880,00 SIT, znašajo

priznani stroški tožeče stranke 745.178,00 SIT. Tožeča

stranka je upravičena do 74% priznanih stroškov, kar znaša

551.432,00 SIT.

Tožena stranka je upravičena do potrebnih stroškov za

zastopanje, ki jih je sodišče priznalo v skladu s

priglašenim stroškovnikom. Stroškov za posvet s stranko iz

že prej obrazloženih razlogov sodišče druge stopnje ne

upošteva kot potrebne stroške. Tožena stranka je upravičena

do 2470 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT

znaša 271.700,00 SIT. Ob upoštevanju 26% uspeha je

upravičena do 70.642,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je

dolžna prvotožena stranka tožeči stranki povrniti 480.790,00

SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 25.2.2004 dalje do plačila.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sorazmerno

svojemu uspehu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov

(1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala s

sodbo priznano odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT, zato je

treba v skladu z veljavno Odvetniško tarifo nagrado

odmerjati od 500 točk. V skladu z tarifno številko 21 se

prizna vrednost storitve po tarifni št. 18, zvišana za 25%,

kar znaša 625 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke

110,00 SIT znaša 68.750,00 SIT in z upoštevanjem poštnine

(234,00 SIT) 68.984,00 SIT. Tožena stranka je v pritožbenem

postopku uspela z 22% (600.000,00 SIT deljeno z 2.700.000,00

SIT) in je zato upravičena do povrnitve 22% odmerjenih

pritožbenih stroškov, kar znaša 15.176,00 SIT. Stroškov

odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino sodišče druge

stopnje ni štelo za potrebne (155. člen ZPP).