Appeal partially allowed; first instance judgment vacated on procedural grounds and cost allocation errors.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje razveljavi pod I izreka: pod točko 1. v celoti, pod točko 2

pa, kolikor se nanaša odločitev na toženca M.V., nadalje pod II, III

in pod V izreka sodbe (v zavrnilnem delu) in se v teh delih vrne

zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje, v preostalem delu pa se

pritožba zavrne in se potrdi v nerazveljavljenem in izpodbijanem delu

sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi osmotožene stranke zoper odločitev o stroških

postopka pod V izreka (v ugodilnem delu) se ugodi in se v

tem delu prvostopna odločitev razveljavi ter vrne sodišču

prve stopnje v novo odločanje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

Toženci niso dolžniki glavničnega zneska in zato tudi niso dolžni

tožeči stranki plačati znesek zamudnih obresti, ki nastanejo z glavno

terjatvijo kot objektivna posledica zamude s plačilom glavnega

zneska.

Po določbi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga čim upnik vloži tožbo

pred sodiščem. To pa pomeni, da tudi če pomanjkljivo sestavljena

tožba terja njeno popravo, to ne odloži pretrganja zastaranja na

kasnejši trenutek, ko tožeča stranka v skladu s pozivom sodišča tožbo

popravi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem mora toženec M.V. plačati tožnici na račun

kupnine prejete od GG Novo mesto znesek 775.744,50 SIT, nadalje je

zavrnilo tožbeni zahetevk po katerem morajo prvo do osmo toženci

plačati tožnici zamudne obresti od navedenega zneska od 28.5.1998

dalje. Zavrglo pa je tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec M.V.

plačati tožnici kupnino oziroma denarno vrednost na parceli 256/1

k.o. G. vas na podlagi odločbe Zavoda za gozdove Slovenije OE Novo

mesto št. 322-07-01.40-1037/99, z dne 7.9.1999 posekan les - 5 kom

smrek v bruto izmeri 12,32 m3, 14 kom hrastov v bruto izmeri 14.09

m3, 1 kom bukve v izmeri 3,08 m3 in 18 kom robinij v bruto izmeri

23,87 m3 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1999 dalje. O

stroških je odločilo tako, da mora tožeča stranka prvo do sedmo

tožencem plačati pravdne stroške v znesku 691.370,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila, toženi stranki Republiki

Sloveniji pravdne stroške v znesku 242.770,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila, toženec M.V. pa je

dolžan tožnici plačati njene pravdne stroške v znesku 486.828,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper točke I, II, III in IV

izreka, v točki V izreka pa le za presežek zneska pravdnih

stroškov nad zneskom 486.828,00 SIT. Uveljavlja pritožbena

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne

uporabe materialnega prava. Ugotovitev prvostopnega sodišča,

da naj bi bila zahtevka pod točkama I in II izreka sodbe

neopredeljena in oziroma nesklepčna ni pravilna. Tožnica je

namreč v celoti zadostila določilu 1. odstavka 180. člena

ZPP. Tožbena zahtevka sta povsem določna, sklepčna in

izvršljiva z vsemi pravnimi posledicami. Zaradi dokazovanja

višine oziroma natančne denarne vrednosti tožbenega zahtevka

je tožnica sodišču predlagala izvedbo dokazov, ki bi

tožnici, če bi jih sodišče izvedlo, omogočili postavljene

zahtevke le še dodatno specificirati z navedbo ustreznega

denarnega zneska. Pri obeh zahtevkih gre za zahtevka zaradi

povrnitve škode, ki jo je utrpela tožnica kot lastnica

parcele, pred katero sta se sečnji, predvsem druga in iz

njiju izvirajoči dohodki, skrivali. Pri odločitvi o

stroških, po kateri je tožnica prvo do sedmotožencem dolžna

plačati znesek 691.370,00 SIT pa ni upoštevano, da je bila

tožena stranka povsem neaktivna z izjemo odgovora na tožbo

in pripravljalnega spisa z dne 13.6.2000. Pasivno udeležbo

pooblaščenca iz Ljubljane bi tudi lahko nadomestil substitut

s sedežem pisarne v Novem mestu. Pravdanje je teklo le med

tožnico in osmotožencem. Odločitev o priznanju stroškov

Republiki Sloveniji pa je v nasprotju z določilom 162. člena

ZPP, ki določa, da državni organ nima pravice do povračila

nagrade. Ker je devetotoženo stranko zastopal zunanji

oddelek Državnega pravobranilstva v Novem mestu stroški v

zvezi s prihodom na sodišče niso nastali, plačila sodnih

taks pa je devetotožena stranka oproščena. Glede odločitve o

stroških osmotoženca pa je odločitev nepravilna v tistem

delu, v katerem sodišče tožnici ne priznava in tožencu v

plačilo ne nalaga še preostanka tožničinih pravdnih stroškov

v znesku nad 486.828,00 SIT. Tožnica predlaga, da se

pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni oz. razveljavi

in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku

in s stroškovno posledico.

Toženec M.V. se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka pod V

izreka sodbe. Meni, da ni pravilna odločitev, da bi moral nositi vse

stroške postopka do izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave. Stroške

bi delno morali nositi tudi prvo do sedmo toženci, ki so le delno

priznali utemeljenost tožbenega zahtevka in so se sklicevali na

dobrovernost. Tudi toženec jim je sledil in se je skliceval na

dobrovernost. O spornosti zadeve so bili toženci obveščeni vendar o

tem pritožnika niso obvestili. Če bi toženec to vedel, pogodbe ne bi

sklenil. Ostali toženci pa niso bili v dobri veri. Sporna prodajna

pogodba ni bila razveljavljena iz razlogov na strani pritožnika,

temveč ker je po ugotovitvah sodišča šlo za prodajo nepremičnin s

strani oseb, ki niso bile dejanski lastnik prodane nepremičnine. Tega

pa pritožnik ni vedel ob sklepanju pogodbe, saj se je upravičeno

zanesel na podatke zemljiške knjige. Tudi sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi sodbe z dne 13.12.2001 navedlo, da pritožniku verjame,

da je bil ob zapisu kupoprodajne pogodbe v dobri veri. Ničnostni

razlog torej ni nastal na strani osmega toženca. Predlaga, da se

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v odločbi o pravdnih stroških

pod V. izreka spremeni tako, da v tem delu sodbe odmerjene stroške v

znesku 486.828,00 SIT z obrestmi naloži v plačilo tudi ostalim

tožencem do ene polovice, podrejeno pa odloči, da morajo vsi toženci

te stroške plačati nerazdelno in še odloči, da morajo ostale pravdne

stranke nerazdelno povrniti osmemu tožencu stroške pritožbenega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve

stopnje do plačila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba osmo

tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

Ni utemeljena pritožba kolikor izpodbija tisti del sodbe, s

katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih

obresti od glavnice 775.744,50 SIT zoper prvo do sedmo

tožence. Ta del sodbe tožeča stranka le formalno izpodbija,

ne da bi navedla vsebinske razloge. Zato sodišče druge

stopnje na podlagi uradnega materialnopravnega preizkusa

izpodbijane sodbe pritrjuje pravilnim zaključkom

prvostopnega sodišča o akcesornosti zamudnih obresti v

razmerju do glavnice. Prvo do sedmotoženci niso dolžniki

glavničnega zneska zato tudi niso dolžni tožeči stranki

plačati znesek zamudnih obresti, ki nastanejo z glavno

terjatvijo kot objektivna posledica zamude s plačilom

glavnega zneska in v konkretnem primeru predstavljajo

sankcijo za zamudo zaradi neplačanega glavničnega zneska

zgolj v breme osmotoženca prisojene odškodnine (v

izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno določilo 374. člena

OZ).

Prav tako je pravilna odločitev o prisoji stroškov

devetotoženi stranki. Pravico do nagrade državnemu

pravobranilcu, ki zastopa Republiko Slovenijo, daje

specialna določba 1. odstavka 16. člena Zakona o državnem

pravobranilstvu, po kateri se stroški zastopanja državnega

pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi

obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Državno

pravobranilstvo, ki je zastopalo devetotoženo stranko, pa ni

priglasilo potnih stroškov ali kakšnih drugih stroškov v

zvezi s samim prihodom na sodišče, prav tako pa tudi ne

sodnih taks in so zato pritožbene trditve v nasprotni smeri

v nasprotju s podatki spisa in sodbe sodišča prve stopnje,

ki teh stroškov ni priznalo, ker niso bili prijavljeni.

Sodišče prve stopnje je ob povedanem v navedenih delih

pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje

tudi ugotavlja, da v teh izpodbijanih delih sodbe tudi ni

zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP).

Zato je ob povedanem zavrnilo pritožbo v teh delih in

potrdilo v teh delih (točka 2 pod I kolikor se nanaša na

prvo do sedmotožence in točka IV izreka) sodbo sodišča prve

stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor izpodbija zavrnilni

del sodbe pod 1. in 2. točko (kolikor se v tem delu nanaša

na odločitev zoper osmotoženca) pod I izreka sodbe. Glede

zahtevka za znesek 775.744,50 SIT z zamudnimi obrestmi od

3.11.1997 sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno

šteje začetek teka zastaralnega roka šele od poprave tožbe

dalje. Po določbi 388. člena ZOR, se namreč zastaranje

pretrga čim upnik vloži tožbo pred sodiščem. To pa pomeni,

da tudi če pomanjkljivo sestavljena tožba terja njeno

popravo, to ne odloži pretrganje zastaranja na kasnejši

trenutek, ko tožeča stranka v skladu s pozivom sodišča tožbo

popravi. Vsak pravdni postopek se upoštevaje določbo 179.

člena ZPP namreč prične z vložitvijo tožbe, ne glede ali ta

zadošča procesnim zahtevam v smislu 105. člena ZPP

(razumljivost in določnost oziroma navedba predpisanih

sestavin). V konkretnem primeru je bila tožba v tem delu

vložena v letu 1999 in upoštevaje v letu 1997 nastalo

terjatev triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena

ZOR še ni potekel. Torej četudi je tožeča stranka navedla

denarni znesek v tožbi šele dne 18.3.2004, potem, ko je šele

pridobila potrebne podatke za opredelitev višine zahtevka,

ta trenutek ob povedanem ni pomemben za nastanek pretrganja

zastaranja tega zahtevka in le ta ni zastaran. Zaradi zmotne

uporabe materialnega prava - konkretno cit. določbe 388.

člena ZOR je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo

tožbeni zahtevek kot zastaran in se zato razumljivo tudi ni

ukvarjalo z okoliščinami v zvezi s samo podlago in višino

tega zahtevka. Zato pa je ostalo v tem delu dejansko stanje

zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo sodišče tudi

v tem delu pritožbi ugoditi ter razveljaviti ta del

izpodbijane sodbe ter zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču

prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V novem postopku

bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati odločilne

dejanske okoliščine v zvezi s spornim temeljem in višino

zahtevka.

Nepravilna je tudi zavrnilna odločitev pod II izreka sodbe.

V tem delu je tožeča stranka opredelila zahtevek le opisno,

ne da bi navedla višino odškodnine, ki jo zahteva. Ta

tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrglo, pri čemer

pa poprej ni izvedlo postopka poprave tožbe v tem delu v

skladu z določbo 108. člena ZPP (kot pa je sicer pravilno

ravnalo v zvezi s prej omenjenim tožbenim zahtevkom). V

skladu z določbo 4. odstavka cit. člena pa lahko sodišče

tožbo zavrže le, če tožeča stranka ne upošteva njegovega

predhodnega poziva k popravi oziroma dopolnitvi. Posledično

je zato sodišče prve stopnje zahtevek (pravilno - tožbo)

nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zavrglo, s čemer je

zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je s takšnim ravnanjem

neupravičeno odvzelo tožeči stranki možnost meritornega

obravnavanja tega zahtevka pred sodiščem. Zato je moralo

pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugoditi ter

razveljaviti ta del izpodbijane sodbe ter zadevo tudi v tem

delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1

ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

najprej izvesti predpisani postopek iz 108. člena ZPP.

Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno

odločitev pod V izreka sodbe. Pravilna odločitev o stroških

prvostopnega postopka bo mogoča šele, ko bo znan nov skupen

uspeh tožeče stranke glede vseh njenih zahtevkov. Potrebno

pa je bilo razveljaviti tudi izpodbijano stroškovno

odločitev pod III izreka, s katerim je bilo tožeči stranki

naloženo plačilo stroškov v višini 651.828 SIT prvo do

sedmotožene stranke. Iz razlogov sodišča prve stopnje

izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo prvo do

sedmotoženim strankam vse stroške postopka, čeprav je njihov

uspeh le delen. Ugodeno je bilo namreč tožbenemu zahtevku

tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe, ki ga je

tožeča stranka uperila tudi proti tem toženim strankam. Zato

je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo

materialnopravno določbo 1. in 2. odstavka člena 154. člena

ZPP, ki kot osnovno načelo predvideva odločanje o stroških

glede na uspeh vsake od pravdnih strank. Posledično so zato

izostale v razlogih prvostopne sodbe dejanske ugotovitev o

stroških tožeče stranke v zvezi z zahtevkom, s katerim je

uspela v tem delu tudi glede prvo do sedmotožene stranke in

o tem kakšen delež stroškov gre pripisati navedenim toženim

strankam v zvezi s tem delom zahtevka (člen 355 ZPP).

K pritožbi osmotožene stranke

Osmotoženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje

pod točko V izreka sodbe nepravilno le njemu naložilo v

plačilo vse stroške tožeče stranke v zvezi z zahtevkom za

ugotovitev ničnosti pogodbe, s katerim je tožeča stranka

uspela do sedaj v tej pravdi. Kot že zgoraj omenjeno, je bil

ta zahtevek uperjen tudi zoper prvo do sedmotoženo stranko

in sicer kot nujne sospornike (pogodbene stranke pogodbe).

To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji

uspeha oziroma neuspeha in posledične obremenjenosti

pravdnih strank s stroški nasprotne stranke uporabiti

prvenstveno določbo 3. odstavka 161. člena ZPP, ki ureja

odločanje o stroških postopka, če gre za sospornike, in v

delu, kolikor so pravdni stroški tožeče stranke nastali v

zvezi s tem zahtevkom, naložiti stroške v solidarno plačilo

vsem navedenim toženim strankam. Zaradi zmotne uporabe

materialnega prava je bilo tako tudi v tem delu zmotno in

nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede stroškov

posameznih pravdnih strank v tem delu, kar je terjalo

ugoditev toženčevi pritožbi, ter razveljavitev tudi te

stroškovne odločitve in vrnitev zadeve tudi v tem delu v

novo odločanje (člen 355 ZPP).

Sodišče druge stopnje pa ni našlo razlogov za vrnitev zadeve

v odločanje drugemu sodniku in zato tovrstnemu

pritožnikovemu predlogu ni ugodilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbi 4. odstavka 154. člena ZPP.