Appeal partially allowed; boundary determination required for property rights claim regarding waste water diversion. Boundary must be established before ruling on property rights.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi v I. točki izreka sodbe, kolikor se nanaša na prepoved

odvajanja meteornih in drugih odpadnih vod in odplak in v odločitvi o

stroških postopka (II. točka izreka sodbe), in se zadeva v tem obsegu

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se

pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno

odločbo.

[JEDRO]

V pravdnem postopku se sporna meja ne ureja oziroma ne določa, temveč

se jo le ugotavlja zaradi identifikacije spornih delov zemljišč

oziroma meja med parcelami, ki so pomembne za presojo tožbenih

zahtevkov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnika R.B., da se toženi stranki prepove vsak

poseg v lastninsko pravico tožnika na parceli št. 14/14, 15/1 in 189

k.o. Š., zlasti pa se mu prepove vožnja po teh parcelah in odvajanje

meteornih in drugih odpadnih voda in odplak, pod izvršbo. O stroških

postopka je odločilo tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti

njegove pravdne stroške v znesku 710.349,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 9.12.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni,

pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču

drugemu sodniku. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu

z določili Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in

prostorskih enot kot predhodno vprašanje ugotoviti mejo med parcelami

štev. 14/14, 15/1 in 189 k.o. Š. in parcelo štev. 2900. k.o.

Š.. V skladu z določbo 1. točke 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP

bi moralo prekiniti postopek zaradi predhodne ugotovitve meje v

upravnem mejnem ureditvenem postopku. Izvedenčeva pojasnila v

ponovnem postopku se v ničemer ne razlikujejo od ugotovitev v pisnem

mnenju, vsekakor pa potrjujejo dejstvo, da meja še ni bila

ugotovljena v smislu citiranih določil. Izpodbijana sodba zato še

vedno nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno

kršitev določb pravdnega postopka. Podrejeno toženec uveljavlja tudi

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede odločitve o prepovedi

posegov v lastninsko pravico na parceli štev. 189 k.o. Š. z

odvodnjavanjem meteornih in drugih odpadnih voda poudarja, da so

ugotovitve o tem, da se meteorne in druge odpadne vode stekajo na pot

oziroma jarek, ki se nahaja na parc.štev. 189 k.o. Š. temeljijo na

ugotovitvah o poteku mej, ki niso ugotovoljene na način in v skladu z

zakonsko predvideno ureditvijo, zaradi česar takšen zaključek sodišča

temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče

je namreč že pravnomočno odločilo, da je toženec priposestvoval del

parcele štev. 189 k.o. Š.. Pri tem sodišče ne pojasni, na podlagi

česa je ugotovilo, da se jarek nahaja na tistem delu parc. štev. 189

k.o. Š., ki je last tožnika. V zvezi z odločitvijo o prepovedi voženj

na parceli štev. 189 k.o. Š. sta tako toženec kot njegov tast skladno

izpovedala, da je toženec za svoji parceli štev. 20/1 in 16 k.o.

Š. vozil direktno od hiše, saj zaradi konfiguracije teh parcel, ki so

višje od poti, ni mogel voziti po sporni trasi. Toženec ni imel

nikakršne potrebe, da bi s svojih parcel vozil na domačijo svojega

starega očeta, saj je imel vsa gospodarska poslopja pri svoji hiši.

Iz skice izvedenca pa tudi izhaja, da se električni drog nahaja na

parceli štev. 2900 in to tam, kjer je parcela najširša. Sporna trasa

poti iz parcele 20/1 proti parcelama štev. 25 in 26 poteka vseskozi

po parceli 2900, le delno pa posega tudi v parcelo štev. 188, ki pa

ni predmet tožbnenega zahtevka. Glede na to, da toženec pri svojem

delu uporablja traktor s priključki, je zaradi konfiguracije terena

nemogoče, da bi toženec s traktorjem in priključki iz parcele 20/1 na

izvozu pri električnem drogu zavijal tudi levo proti severu in

domačiji njegovega deda. Zavijanje bi bilo možno le desno proti

parcelam štev. 25 in 26, česar pa sodišče ob ogledu na kraju samem ni

ugotavljalo, zaradi česar je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo

nepopolno ugotovljeno. Tudi zaključek sodišča, da ni z ničemer

izkazana služnostna pravica voženj po zemljišču tožnika v korist

toženčevega tasta, je napačen in pravno zmoten. Iz izpovedbe tožnika

namreč izhaja, da je toženčev tast, brez, da bi mu kdorkoli branil,

uporabljal sporno traso poti in vozil po tej trasi že od kar tožnik

pomni, pa mu tega ni nihče branil. Do spora je prišlo šele takrat,

ko naj bi J.K. - stari oče toženca pokosil del parcele štev. 189,

zaradi česar je tožnik tudi vložil tožbo. Nobena od zaslišanih prič

ni videla na sporni trasi voziti niti toženca niti njegovega starega

očeta. Toženec je avtoprevoznik, praktično ves čas na poti, s kmetijo

pa so gospodarili njegovi starši, zaradi česar J.K. nikoli ni ravnal

po toženčevih navodilih, temveč v času vložitve tožbe za lastne

potrebe. Pritožnik posebej izpodbija tudi odločitev o stroških.

Poudarja, da odločitev ni sorazmerna uspehu pravdnih strank v pravdi.

Tožnik je pripoznal tožbeni zahtevek glede lastništva trikotnika,

zaradi katerega je vse do pripoznave tekel postopek, tožbenega

zahtevka zaradi poljskega stranišča ni umaknil takoj po njegovi

odstranitvi, največ časa in dokazovanja pa je sodišče porabilo za

ugotavljanje utemeljenosti tistega dela tožbenega zahtevka tožnika,

ki ga je kasneje zavrnilo.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s tistim delom pritožbenih

trditev, ko toženec spodbija tisti del odločitve sodišča

prve stopnje, ki se nanaša na prepoved odvajanja meteornih

in drugih odpadnih vod in odplak in opozarja, da sodišče

prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da

se jarek, kamor se stekajo meteorne in druge odpadne vode,

nahaja na tistem delu parcele 189, k.o. Š., ki je last tožnika.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti ali se jarek nahaja na

priposestvovanem delu ali pa na tistem delu, ki se nahaja že izven

priposestvovanega dela te parcele. Ker je ta pravno odločilna

dejanska ugotovitev v izpodbijani sodbi izostala, je utemeljen očitek

o izkazanem pritožbenem razlogu nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Zato je moralo pritožbeno sodišče delno ugoditi pritožbi ter

glede te odločitve vsebovane v I. točki razveljaviti sodbo in v tem

obsegu vrniti zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (člen

355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zgoraj

nakazani smeri ugotoviti, kje točno se nahaja jarek oziroma del

zemljišča, kamor se stekajo vode in odplake, in navesti dokazno

podlago za svoj zaključek, pri čemer so pomembne le imisije, ki jih

toženec odvodnjava skozi sporni izpust.

V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, kje poteka meja med

zemljišči pravdnih strank in parcelo 2900, ki predstavlja

javno pot, v ponovljenem postopku pravilno rešilo. Pritožnik

zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi

upoštevaje napotek pritožbenega sodišča prekiniti postopek

zaradi predhodne ugotovitve meje v upravnem ureditvenem

postopku po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin,

državne meje in prostorskih enot. Sodišče druge stopnje je

razveljavilo s sklepom opr.štev. II Cp 219/2004, z dne

5.5.2004 prvo sodbo sodišča prve stopnje zato, ker je bilo

prvo mnenje izvedenca geodetske stroke nejasno, posledično

pa so bili v tem delu nejasni tudi razlogi prvostopne sodbe,

ki je takšno nejasno mnenje izvedenca povzelo in nanj oprlo

svojo ugotovitev, kje poteka meja med parcelami. V novem

postopku pa je izvedenec povsem jasno povedal oziroma

pojasnil, da njegova ugotovitev, da skica s prikazom

obstoječega stanja, ki jo je narisal, ni primerna za prenose

katastrskih meja, ne pomeni, da dejansko stanje ni takšno,

kot ga je prikazal v skici in da gre kljub temu za pravilen

prikaz, na katerih parcelah poteka pot v naravi in kje je

izpust, temveč le, da na podlagi tako narejene skice ne more

določiti natančnih meja med parcelami, kar pa mu sodišče

niti ni naložilo v svojem sklepu. Pojasnil je tudi, kakšen

je natančen postopek za prenos katastrskih meja v naravi,

pri čemer pa je zgolj dopustil možnost, da je pri njegovem

prikazu prišlo do odstopanja katastrskih podatkov od

dejanske meje v naravi za največ enega do dveh metrov, kar

pa ne vpliva na zaključek, da sporna pot poteka tudi po

parcelah tožnika štev. 14/14, 15/1 in 189, vse k.o.

Š.. Izvedenčev prikaz meje na podlagi katastrskih podatkov je tako

dovolj jasen, ne nasprotuje kriterijem določenim v Zakonu o

evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot

(primerjaj napr. določbo 3. odstavka 15. člena zakona, ki tudi v

postopku ureditve meje določa kot temeljno izhodišče ureditev meje na

podlagi podatkov zemljiškega katastra) in zadošča za potrebe te

pravde. V pravdnih zadevah, kakršna je sporna, se namreč meja ne

ureja oziroma določa, temveč se jo le ugotavlja zaradi identifikacije

spornih delov zemljišč oziroma meja med parcelami, ki so pomembne za

presojo tožbenih zahtevkov. V konkretnem primeru je bilo potrebno

ugotaviti ali sporna pot poteka po omenjenih tožnikovih zemljiščih in

ne morda po parceli štev. 2900, ki predstavlja javno pot oziroma po

toženčevih zemljiščih, med drugim tudi na priposestvovanem delu

zemljišča 189 k.o. Š.. Takšen s strani toženca zatrjevan potek poti

pa je na podlagi izvedenčevih dovolj natančnih ugotovitev izključen

(primerjaj jasne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki

povzemajo izvedenčeve ugotovitve in prikaz meje, na katere se

pritožbeno sodišče v celoti sklicuje).

V zvezi z oceno ali toženec vozi po sporni poti in s tem

neupravičeno posega v zemljišča tožnika, pa pritožbeno

sodišče v celoti pritrjuje pravilni dokazni oceni

prvostopnega sodišča. Dokazni zaključek prvostopnega sodišča

temelji na prepričljivem pojasnilu prvostopnega sodišča o

tem, zakaj ni sledilo izpovedbam priče J.H. in toženca. Na ogledu je

ugotovilo, da je toženec pri električnem stebru znižal brežino in

napravil izvoz iz svoje parcele štev. 20/1 na levo do javne poti in

nato parcele tožnika 189, po kateri poteka sporna pot, ki se

nadaljuje na parceli štev. 15/1 in štev. 14/14. Ta okoliščina

logično in izkustveno povsem potrjuje ugotovitev, oprto tudi na

prepričljivo tožnikovo izpovedbo, da je toženec po tem izvozu vozil s

svojih parcel štev. 16 in štev. 20/1 na sporno pot in nato do kmetije

svojega starega očeta, s katerim sta si medsebojno pomagala. Ob

povedanem je pritožbena pripomba, da se omenjeni električni steber

nahaja na parceli 2900, nebistvena, bistveno je, da je toženec

napravil s tem izvoz tudi na sporno pot s svojih parcel. Navedena

ugotovitev tako zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, s katerim

tožnik terja prepoved voženj po svojih parcelah. Takšen zaključek

pritožnik sicer tudi izpodbija z dokaznim predlogom z izvedbo

preizkusa vožnje s traktorjem, kar pa predlaga sedaj prvič v

pritožbi. Gre za nedopustno navajanje novega dokaza v pritožbenem

postopku, katerega bi toženec lahko predlagal na samem ogledu. Zato

ga pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni

smelo upoštevati. Po navedeni zakonski določbi namreč sme pritožnik

navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih

brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega

naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Sprejete dokazne ocene ob povedanem ne morejo omajati tudi pritožbene

trditve, da ni nobena priča videla voziti po sporni poti toženca ali

njegovega starega očeta, niti trditve, da je toženec avtoprevoznik in

ves čas na poti in da zato njegov stari oče ni nikoli ravnal po

njegovih navodilih, temveč le za lastne potrebe. Že ugotovljene

vožnje s teh parcel bi zadostovale za ugoditev predmetnemu

negatornemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na vožnje po sporni

poti. V zvezi z vožnjami s parcel štev. 25 in štev. 26 pa toženec

celo v pritožbi priznava, da je vozil po sporni poti s teh parcel, ki

jih ima v zakupu. Pri tem se sicer sklicuje na pridobitev s

priposestvovanjem služnostne pravice na sporni poti v korist

vsakokratnega lastnika teh parcel, na katerih pa ima sam le

zakupno pravico. Zato pritožbeno sodišče, ki sicer pritrjuje

dokaznemu zaključku prvostopnega sodišča, da obstoj

služnostne pravice ni dokazan, še pojasnuje, da bi

zatrjevana služnostna pravica vožnje bila le v korist

vsakokratnega lastnika teh parcel, kolikor bi bila

pridobljena na podlagi zakonsko predvidenih pogojev. V

primeru priposestvovanja bi moral toženec v konkretnem

primeru predložiti ustrezno pravnomočno sodbo izdano v

korist lastnika gospodujočih parcel. Pritožbene trditve, da je

toženčev tast odkar pomni vozil po sporni poti in mu tega ni nihče

branil, na katere se pritožnik sklicuje, so zato že iz tega razloga v

tem sporu pravno nepomembne, razen tega pa same po sebi niti ne

izkazujejo vseh potrebnih zakonskih elementov za ugotovitev

priposestvovanja služnostne pravice (primerjaj določbo 54. člena prej

veljavnega ZTLR, po kateri je bilo za priposestvovanje stvarne

služnosti potrebno, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko

izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni

nasprotoval, pri čemer stvarne služnosti ni bilo mogoče

priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari izvrševal služnost

s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica).

Pritožbeno sodišče ob povedanem ocenjuje, da je sodišče prve

stopnje v preostalem delu pravilno ugotovilo dejansko

stanje, na ugotovljene dejanske okoliščine pa tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Izpodbijane odločitve v tem delu

pritožbene trditve ne morejo omajati. Ker pritožbeno sodišče

nadalje v tem delu tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, je zavrnilo v tem delu pritožbo

tožene stranke in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča

prve stopnje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o

stroških in bo tako moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem

odločanju ponovno odločiti o vseh stroških postopka -

upoštevaje skupen uspeh ene in druge stranke, vključno s

pritožbenimi stroški, ki sta jih priglasili obe pravdni

stranki (člen 154 in 165/4 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ni našlo nobenih razlogov, da vrne

zadevo v odločanje drugemu sodniku in zato tovrstne zahteve

pritožnika ni upoštevalo.