Appeal allowed; inheritance agreement lacks execution elements, requiring court to determine statute of limitations start date.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (2. in 3. točka

izreka) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

1. Dne 28.1.1991 sklenjenega dednega dogovora ni mogoče šteti kot

dednega dogovora, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi

v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju predstavljal primeren

izvršilni naslov. Stranke se namreč glede roka izpolnitve obveznosti

niso natančno dogovorile, poleg tega pa se tudi niso določno

dogovorile glede višine denarne obveznosti. Ob pomanjkanju vseh za

izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka

pridobila na podlagi dedovanja, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki

je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem, zato tudi ni mogoče

uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o

desetletnem zastaralnem roku. Terjatev tožeče stranke tako zastara v

splošnem petletnem zastaralnem roku.

2. Opredelitev v dednem dogovoru, da sta toženki dolžni, kakor hitro

bo mogoče, prodati sporne parcele, ne pomeni, da je tožnikov prednik

lahko uveljavljal svojo pravico takoj naslednji dan. V konkretnem

primeru rok res ni natančno določen, vendar pa ni mogoče zaključiti,

da v konkretnem primeru namen posla, narava obveznosti in druge

okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka (314. člen ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek

15.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe

dalje do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila (2.

točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v roku 15 dni toženki

K.S. povrniti pravdne stroške v znesku 253.750,00 SIT in toženki

M.U. pravdne stroške v višini 453.596,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz

vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se

sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je

zastaralni rok za sodno poravnavo 10 letni, vendar pa nima

prav glede tega, kdaj je začel ta rok teči in ali je bil

pretrgan ali ne. Po mnenju tožeče stranke prav gotovo z dne

28.1.1991, ko je bil sklenjen sporazum, zastaranje ni začelo

teči. Tega dne tožnik oz. njegov prednik prav gotovo ni imel

nikakršne opore, da vloži kakršenkoli zahtevek zoper toženo

stranko in nikakor ne moremo govoriti o njegovi dospelosti.

Terjatev dospe v konkretnem primeru šele s prodajo oz. po

mnenju tožnika, če ni v normalnem roku prišlo do prodaje

določenih parcel. Predvsem je pomembno, da se lahko zahtevek

uveljavlja šele, ko je določen in prav takšen ni bil ob

sklenitvi dednega dogovora, tj. dne 28.1.1991 in vsled tega

zastaranje prav gotovo s tem datumom ni začelo teči. Po

mnenju tožeče stranke je zastaranje začelo teči šele po

pozivih s strani prednika tožnika. Tožnik je v dokaz

predložil takšne listine, predvsem dopis z dne 30.11.1995 s

strani prednika tožeče stranke. Šele od tu naprej bi se

štelo, da je zastaranje začelo teči in je evidentno, da je

tožba vložena pravočasno. Pa tudi v primeru, če bi držalo,

kot pravi sodišče, da gre za začetek zastaranja z dne

28.1.1991, tožeča stranka meni, da je prišlo do pretrganja

zastaranja. V konkretnem primeru je bilo izvršeno delno

plačilo, česar ne zanika niti tožena stranka, le s

popravkom, da naj bi šlo za celotno plačilo, kar pa ne drži.

Tožeča stranka celo meni, da je začelo zastaranje teči šele

3.10.2002, ko se je zastopnik tožeče stranke obrnil na obe

toženki s pozivom, da so prešli vsi razumni roki za prodajo

zemljišč in naj nemudoma pokrijeta svoj dolg. Sodišče bi

moralo dopolniti dokazni postopek v smeri predlogov s strani

tožeče stranke in angažirati izvedenca za oceno vrednosti in

je vsled tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje,

predvsem pa glede na navedeno zmotno uporabilo materialno

pravo.

Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali, da pritožbeno

sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve

stopnje in pritožbe, da gre v konkretnem primeru za

judikatno terjatev, ki zastara v roku 10 let. Dne 28.1.1991

sklenjenega dednega dogovora namreč ni mogoče šteti kot

dednega dogovora, ki bi imel vse potrebne elemente za

izvršitev in bi v smislu določb Zakona o izvršbi in

zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predstavljal primeren

izvršilni naslov (21. člen ZIZ). Stranke se glede roka

izpolnitve obveznosti niso natančno dogovorile, poleg tega

pa se tudi niso določno dogovorile glede višine denarne

obveznosti. Na to kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka

morala za uveljavljanje terjatve vložiti tožbo, sicer bi

glede na zatrjevano dejstvo, da ima judikatno terjatev,

lahko vložila predlog za izvršbo in za vložitev tožbe ne bi

imela interesa. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih

elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na

podlagi dedovanja, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je

bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem, zato tudi ni

mogoče uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o desetletnem zastaralnem

roku. Terjatev tožeče stranke tako zastara v splošnem

petletnem zastaralnem roku (primerjaj odločbi II Ips 619/95

in I Cp 949/2001).

Pritrditi pa je pritožbi, da je napačen zaključek sodišča

prve stopnje, da je zastaranje začelo teči takoj naslednji

dan po sklenitvi dednega dogovora. Zastaranje namreč začne

teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati

izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom

predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR).

Opredelitev v dednem dogovoru, da sta toženki dolžni, kakor

hitro bo mogoče, prodati sporne parcele, ne pomeni, da je

tožnikov prednik lahko uveljavljal svojo pravico takoj

naslednji dan. V konkretnem primeru rok res ni natančno

določen, vendar pa ni mogoče zaključiti, da v konkretnem

primeru namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine

ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka (314. člen ZOR). V

tem primeru mora sodišče prve stopnje, če točen datum

zapadlosti ni določen, najprej ugotoviti, ali je ta

določljiv, zapadlost pa nato ugotavljati na podlagi

okoliščin primera in na podlagi namena, ki sta ga stranki

pri sklenitvi pogodbe zasledovali (primerjaj 314. člen ZOR).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve

stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, in sicer, kdaj

bi bili toženki glede na okoliščine primera dolžni prodati

sporne parcele ter nato kupnino izročiti predniku tožnika

oz. tožniku. Pritožbi tožeče stranke je bilo treba zato

ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V

ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje določiti

rok zapadlosti glede na vse okoliščine primera, pri

odločanju o ugovoru zastaranja pa bo moralo sodišče prve

stopnje tudi presojati trditve tožeče stranke, da je bilo na

račun terjatve že plačan določen znesek (pretrganje

zastaranja; drugi odstavek 387. člena ZOR), o čemer sodba

sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Če bo sodišče

prve stopnje ugotovilo, da zastaranje ni nastopilo, bo

moralo biti v ponovnem sojenju pozorno tudi na sklepčnost

tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo kupnine za parcele, ki

še niso bile prodane (tožeča stranka namreč sama zatrjuje,

da sta toženki prodali le del spornih parcel). Obveznost

toženk je bila namreč prodaja spornih parcel ter nato

izročitev ustreznega dela kupnine.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega

odstavka 165. člena ZPP.