Appellate court overturns dismissal of negligence claim against equestrian school organizer for profit.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court overturned the first-instance judgment dismissing the plaintiff's claim for damages against the equestrian school organizer. The plaintiff argued the school failed to provide adequate supervision by an unqualified instructor and used unsuitable horses, while the defendant contended the fall was an expected risk. The court ruled that because the school operated for profit, it bears a heightened duty of care requiring strict supervision and qualified staff, making the first instance's failure to assess liability improper.
Legislator headnote
AI generatedParagraf 1320 ODZ; člen 154 ZOR: An organizer of a profit-making equestrian school bears heightened liability for negligence, requiring strict supervision and qualified instructors, and the burden of proof shifts to them to demonstrate the absence of fault.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
[JEDRO]
Organizator jahalne šole odgovarja udeležencu pokala šole krivdno, s
tem da je odgovornost povečana glede na to, da to predstavlja vir
pridobivanja dohodka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni
zahtevek, s katerim je tožnica od Republike Slovenije in drugotožene
stranke zahtevala nerazdelno plačilo 3.939.900,10 SIT z ustreznimi
zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo
povrnitev pravdnih stroškov v znesku 155.209,00 SIT z ustreznimi
zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da
pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica
navaja, da se je ponesrečila po opravljenih desetih urah jahanja in
je bilo dokazno breme, da je poskrbela za potrebno nadzorstvo nad
konjem na toženi stranki, saj se je tožnica poškodovala na konju, ki
je namenjen učenju. Od te dejavnosti je tožena stranka pridobivala
dohodek, zato za njo velja povečana skrbnost in sicer skrbnost
dobrega gospodarja. B.V., ki je tožnico poučevala ni imela
opravljenega strokovnega izpita za vodenje tečaja in je pravno
nesprejemljiv zaključek, da je bila V. usposobljena za učenje
jahanja. Tožena stranka je dopuščala, da vodi učenje jahanja nekdo,
ki ni bil ustrezno usposobljen in s tem ni bilo zagotovljeno ustrezno
nadzorstvo pri urah jahanja. Poleg tega je tožnica kritičnega dne
jahala drugega mlajšega konja kot običajno, ki je bil neprimeren za
učenje jahanja, pri tem sodišče ne sledi verodostojni priči T. in
nekritično verjame V., P. in Š. v pravdi zainteresiranim pričam.
Kritičnega dne se je v maneži, ki je bila v slabem stanju nahajal še
en konj. Izvedenec je tudi navedel, da mora učitelj jahanja
prilagoditi učenje motivom učenca in njegovim sposobnostim. V. dveh
jahačev ni mogla spremljati istočasno in njeno ravnanje ni bilo
primerno v situaciji, ko je eden od jahačev začetnik, ki prvič jaha z
nogami izven stremena na njemu nepoznanemu konju. Od tožene stranke,
ki se ukvarja z jahanjem je potrebno zahtevati, da je maneža primerna
za jahanje. V takih okoliščinah ne more iti za pričakovan dogodek in
mora tožena stranka nositi riziko škode, ki ji nastane v zvezi s tem.
Nedopustno je, da sodišče zato, ker zaključi, da ni moč ugotoviti
pravega vzroka padca, to šteje v korist tožene stranke.
Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da
pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnice in potrdi izpodbijano
sodbo.
Pritožba je utemeljena.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala med
učno uro jahalne šole, ki jo je organizirala prvotožena stranka, ko
je jahala konja v maneži pod nadzorstvom učiteljice jahanja, ko je
slednja imela konja na povodcu (lonži) in je konj prešel v galop ter
tožnico vrgel iz sedla, so materialnopravno pravilni zaključki
sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke za škodo,
ki jo je utrpela tožnica krivdna tako po citiranem paragrafu 1320 ODZ
kot po čl. 154 ZOR, ki ga citira sodišče prve stopnje. Kot že
omenjeno je odgovornost prvotožene stranke krivdna z obrnjenim
dokaznim bremenom kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna
povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.
Glede na to, da je tožnica padla iz konja, ki je nenadoma trznil
oziroma galopiral, ko je bil na povodcu (lonži) učiteljice jahanja,
kaže na to, da žival ni bila pod takšnim nadzorom, ki bi bil
prilagojen vsaki možni situaciji. Zaključki sodišča prve stopnje, da
drugi konj v maneži, na katerem je jezdila hči učiteljice jahanja, ni
bil vzrok padca tožnice, so nesprejemljivi še zlasti ob izpovedi
tožnice, da se je V. bolj posvečala svoji hčerki kot njej. Če bi bila
učiteljica jahanja pozorna na tožnico in če bi pravočasno reagirala
na reakcijo konja slednji ne bi mogel galopirati, saj bi V. to lahko
preprečila in tožnice ne bi mogel stresti iz sedla. Nesprejemljivi so
zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo za pričakovan dogodek, pri
čemer sodišče prve stopnje, nerazumljivo ugotavlja, da ni moglo
ugotoviti vzroka padca. Kot že omenjeno je ob takšnih ugotovitvah
sodišča prve stopnje dokazno breme glede razbremenitve odgovornosti
na toženi stranki, pri čemer je potrebno upoštevati, da je
odgovornost tožene stranke, ki se ukvarja z organiziranjem in
izvajanjem šole jahanja zaradi pridobivanja dohodka strožja od
običajne. Žival mora biti v takem primeru pod takšnim nadzorom, ki je
prilagojen vsaki možni situaciji in mora organizator take šole
predvideti tudi nepredvidljivost živali in je dolžan zagotoviti
nadzor usposobljenih in izkušenih vodnikov, ki žival lahko obvladajo
v vseh možnih situacijah. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne
uporabe materialnega prava ni ugotavljalo višine škode, ki jo je
utrpela tožnica, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo
pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo
vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo
sodišče prve stopnje ugotoviti obseg škode, ki jo uveljavlja
tožnica, glede drugotožene stranke pa tožnico pozvati, da ustrezno
popravi tožbo, saj Zavarovalnica Triglav d.d. Območna enota Kranj,
Bleiweisova 20, Kranj ni pravna oseba. Območna enota lahko opravlja
določene posle, ne more pa biti nosilka pravic in obveznsoti matične
družbe, saj nima premoženja (enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips
309/2000).
Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.