Civil court dismisses appeal upholding criminal conviction binding in civil damages case under ZPP Art. 14.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Civil Chamber dismissed the appeal against a preliminary injunction issued in a civil damages proceeding. The defendant argued that the civil court should not be bound by the final criminal conviction and should allow him to prove his innocence. The court ruled that Article 14 of the Civil Procedure Act mandates the civil court to be bound by the final criminal judgment regarding the existence of the crime and the offender's liability. Consequently, the defendant's attempt to prove non-criminality in the civil suit was deemed inadmissible, and the injunction protecting the plaintiff's property rights was upheld.
Legislator headnote
AI generatedArticle 14 of the Civil Procedure Act; Article 270 of the Enforcement and Execution Act; Article 365 of the Civil Procedure Act; The civil court is bound by a final criminal judgment regarding the existence of a crime and the offender's liability when the civil claim is based on the same factual basis, rendering any subsequent proof of non-criminality inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pritožnik trdi, da je bil neupravičeno obsojen zaradi kaznivega
dejanja storjenega zoper tožečo stranko. Tožeča stranka svoj tožbeni
zahtevek opira na pravnomočno kazensko sodbo izdano v kazenskem
postopku, kar pa pomeni, da bo sodišče prve stopnje pri odločanju o
odškodninskem zahtevku tožeče stranke celo vezano na obstoj
ugotovoljene kazenske odgovornosti toženca in pravnomočno ugotovljeno
kaznivo dejanje, kot tisto toženčevo protipravno ravnanje, ki je
tožeči stranki povzročilo škodo, glede katere zahteva odškodnino v
tem pravdnem postopku. Po določbi 14. člena ZPP je namreč sodišče
vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku
gelede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca,
če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi
katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Toženec zato
neutemeljeno in brez kakšnih upoštevnih pravnih učinkov za to pravdo
trdi, da kaznivega dejanja ni storil in da bo to dokazal v tem
pravdnem postopku. Glede na navedeno zakonsko določbo bo kakršnokoli
dokazovanje, da kaznivega dejanja ni storil, nedopustno.
[OBRAZLOŽITEV]
S sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne
odredbe in tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin,
vpisanih v vl.štev. 541 k.o. Š. s parc. štev. 721 - travnik, 297 m2
ter parc. štev. 129.S. stavbišče, 245 m2, z vknjižbo te prepovedi v
zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v S.. Začasna odredba velja za čas
trajanja in še 30 dni po pravnomočnosti pravdne zadeve pod P 83/2005
Okrožnega sodišča v K..
Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec. Poudarja, da
kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil.
Gre za laži in načrtovane izjave tožnice in policistke.
Prosi sodišče, da počaka z odločitvami in nadaljnjimi
izterjavami, dokler ne bo odslužil kazni. Dokazal bo, da je
bilo sodišče zavedeno z lažnimi izjavami in informacijami.
Slovenije ne bo zapustil. Neupravičeno se mu odzema njegove
pravice in premoženje. Tožnica se je obnašalo vandalsko, je
v sodnih psotopkih, zbežala je iz prevzgojnega doma. Sam je
zanjo skrbel in izkazal tudi razumevanje za njene psihične
travme in bolezni. Je invalid in mora tudi odplačevati
kredit pri Ljubljanski banki.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev
pritožbe s stroškovno posledico.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnik trdi, da je bil neupravičeno obsojen zaradi
kaznivega dejanja storjenega zoper tožečo stranko. Tožeča
stranka svoj tožbeni zahtevek opira na pravnomočno kazensko
sodbo izdano v kazenskem postopku, kar pa pomeni, da bo
sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku
tožeče stranke celo vezano na obstoj ugotovoljene kazenske
odgovornosti toženca in pravnomočno ugotovljeno kaznivo
dejanje, kot tisto toženčevo protipravno ravnanje, ki je
tožeči stranki povzročilo škodo, glede katere zahteva
odškodnino v tem pravdnem postopku. Po določbi 14. člena ZPP
je namreč sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo,
izdano v kazenskem postopku gelede obstoja kaznivega dejanja
in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni
zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je
že bilo odločeno v kazenskem postopku. Toženec zato
neutemeljeno in brez kakšnih upoštevnih pravnih učinkov za
to pravdo trdi, da kaznivega dejanja ni storil in da bo to
dokazal v tem pravdnem postopku. Glede na navedeno zakonsko
določbo bo kakršnokoli dokazovanje, da kaznivega dejanja ni
storil, nedopustno. Tudi ob povedanem je povsem jasno, da je
verjetnost tožničinega zahtevka izkazana, kot pravilno
ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko nadalje tudi
pravilno na stopnji verjetnosti zaključuje, da je tožnica
zaradi toženčevega ravnanja utrpela nepremoženjsko škodo.
Toženec tudi v pritožbi ponavlja, da Republike Slovenije ne
bo zapustil, kar pomeni, da tudi ne izkazuje namena, da bi
nepremičnino, katere odtujitev oziroma obremenitev se mu
začasno prepoveduje, prodal oziroma odtujil. To pa pomeni
obenem tudi, da z izdano prepovedjo ne bo utrpel nobene
škode, kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje pravilno
ugotovilo zahtevane zakonske pogoje za izdajo začasne
odredbe v smislu določbe 270. člena ZIZ. Z izpodbijanim
sklepom torej ni nedopustno poseženo v njegovo premoženje,
kot zmotno meni pritožnik, pri čemer pritožbeno sodišče
glede na pritožbene trditve še pojasnjuje, da v že obstoječa
bremena izpodbijani sklep ne posega in tako tudi ne
predstavlja ovire za izvedbo morebitne že začete izvršbe na
predmetne nepremičnine.
Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo pritožbo zavrniti
in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 1. odstavka 365.
člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).