Appeal allowed; appeal court vacates first instance judgment for retrial due to procedural defects and unclear partial rejection.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tudi pri delni zavrnitvi tožbenega zahtevka mora biti zavrnjeni del

izreka naveden.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi,

da na skupnem premoženju tožnice E.Z. in prvega toženca M.Z.,

pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze, ki obsega:

nepremičnine vl. št. 565 k.o. R., parc. št. 804, 808, 811 in 813 in

nedokončano stanovanjsko hišo na teh parcelah in tovorno vozilo

znamke Zastava reg. št. KP A3-284, pripadata tožnici in prvemu

tožencu enaka deleža. Odločilo je, da mora prvi toženec v 15 dneh

izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo

pri nepremičninah vl. št. 565 k.o. R. vknjižila lastninska pravica za

tožnico do 1/2, ker bo sicer listino nadomestila sodba ter ji v istem

roku nepremičnine izročiti v solast in souporabo do 1/2, da ne bo

izvršbe. Hkrati je odločilo, da mora prvi toženec M.Z. plačati

tožnici 255.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2000

do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je

sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da mora toženec M.Z.

povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 619.048,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 7.5.2004 do plačila.

Sodišče prve stopnje je nato izdalo popravni sklep, ki ga je označilo

z opr. št. P 3761/2003-II in odločilo, da se sodba z dne 7.5.2004

popravi tako, da se v prvi alineji 1. točke za parc. 804 doda parc.

št. 806.

Zoper sodbo se pritožujeta tako E.Z. kot M.Z.. Slednji vlaga pritožbo

tudi zoper popravni sklep.

Vsaka od strank vlaga pritožbo v tistem delu, v katerem ni uspela,

pri tem pa vsaka od njiju uveljavlja vse pritožbene razloge in

predlaga razveljavitev sodbe, M.Z. pa tudi razveljavitev popravnega

sklepa.

Pritožbeno sodišče bo pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju, ko

bo hkrati nanje odgovorilo.

Utemeljena je tako pritožba tožnice kot pritožba toženca, kar za

slednjega velja tako glede sodbe kot glede popravnega sklepa.

O pritožbi tožnice:

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo zlasti v tistem delu, ko

le-ta opozarja, da sodišče prve stopnje ni podrobneje opredelilo, na

kaj se nanaša zavrnilni del sodbe. Sodišče mora namreč v izreku

navesti tožbeni zahtevek, o katerem odloča, kar velja tudi v primeru,

če je zahtevku le delno ugodeno in ko je torej zahtevek v preostalem

delu zavrnjen (člen 310/1 Zakona o pravdnem postopku ZPP).

Pravnomočen namreč postane le izrek sodbe (glej sodbo III Ips

100/2001, z dne 21.3.2002 Vrhovnega sodišča RS v informacijski bazi

Ius - info). Res je sicer, da sodna praksa, zlasti pri delni

zavrnitvi zahtevka, gornjega pravila ne upošteva dosledno in se

odloča za izrek, kakršnega je uporabilo sodišče prve stopnje.

Nedvomno obstajajo situacije, ko je kljub takemu zapisu v izreku

sodbe preizkus mogoč in vprašanje morebitne nejasnosti v zvezi z

zavrnitvijo zahtevka niti ne nastane.

V konkretni zadevi pa ni tako, kajti gre za obširen zahtevek, ki se

nanaša tako na ugotovitveni kot na dajatveni del, na izstavitev

listine, plačilo denarnega zneska, poleg tega pa gre za večstransko

razmerje - po eni strani med tožnico in prvim tožencem M.Z., po drugi

strani pa med tožnico in drugo toženko oziroma njenimi dediči. Le s

pogojem, da je v sodbi jasno in določno zapisano, najprej v izreku,

nato pa tudi v obrazložitvi, kaj je bilo zavrnjeno, proti komu in

zakaj, je preizkus mogoč. V konkretni zadevi se to pokaže že v zvezi

s parcelo 806. Pritožnica upravičeno navaja, da ni jasno, ali je

zahtevek glede nje zavrnjen ali ne (vprašanje popravnega sklepa v

zvezi s to parcelo bo obravnavano v zvezi s pritožbo toženca).

Pritožba tožnice se pod točkami 2, 3 in 4 dotika vprašanja, ali je

med E.Z. in M.Z. obstajala ekonomska skupnost v času, ko se je

gradilo gospodarsko poslopje. Pritožba navaja obširne razloge, s

katerimi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s

tem odločilo, da v času gradnje gospodarskega poslopja med navedenima

ekonomske skupnosti ni bilo, ker nista živela skupaj. Do teh

pritožbenih trditev se pritožbeno sodišče še ne more opredeljevati,

ker samo odgovor sodišča prve stopnje na vprašanje, ali je med E.Z.

in M.Z. obstajala ekonomska skupnost, še ni zadosten in glede na

tožbene trditve in tožbeni zahtevek tudi ne odločilen. Preden se je

sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem obstoja ekonomske

skupnosti, bi se namreč moralo opredeliti, katere so tiste dejanske

trditve, na katerih temelji zahtevek v zvezi z gospodarskim

poslopjem. Kolikor gre za razmerje med E.Z. in M.Z. je že res, da se

trdi, da gre za skupno premoženje. Če bi šlo le za njiju, bi seveda

bilo vprašanje ekonomske skupnosti odločilno. Ko pa gre za razmerje

E.Z. proti drugi toženki, sedaj vsem trem tožencem kot njenim dedičem

(pri čemer v tem delu tudi M.Z. nastopa kot dedič druge toženke) v

zvezi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa sodba

nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje bi se torej moralo

najprej opredeliti, ali in zakaj tožnica lahko zahteva izstavitev

listine od druge toženke, na katere zemljišču je zgrajeno gospodarsko

poslopje. Povedano drugače: tudi, če bi se vzelo, da ima pritožba

prav, ko trdi, da je ekonomska skupnost bila, to še ni razlog za

ugoditev pritožbi. Najprej je treba ugotoviti, ali ima tožnica pravno

podlago zahtevka proti drugi toženki in kakšna je ta podlaga. Last

druge toženke je namreč bilo zemljišče v času, ko je bil objekt

zgrajen. To, da je bilo v času gradnje gospodarskega poslopja

zemljišče last druge toženke, namreč ni sporno. Šele, če ima tožnica

pravno podlago zahtevka proti drugi toženki, je mogoče govoriti o

stvarnopravnem zahtevku in šele ob takem pogoju je zaradi razmerja

med E.Z. in M.Z. mogoče nadalje razpravljati, ali je med njima šlo za

ekonomsko skupnost. Da je to točno, se pokaže tudi v tem, da zgolj z

razlogom, da ni bilo ekonomske skupnosti med E.Z. in M.Z., ni mogoče

zavrniti zahtevka proti drugi toženki. Ni torej jasno, kako naj bi

dejstvo, da med E.Z. in M.Z. ni bilo ekonomske skupnosti, vplivalo na

odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev listine proti drugi

toženki oziroma sedaj njenim dedičem. Ti razlogi torej manjkajo.

Na pritožbene trditve v zvezi z večjim deleležem na stanovanjski hiši

bo odgovorjeno v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožnika.

Po povedanem je torej jasno, da je sodišče prve stopnje v zvezi z

zavrnilnim delom napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka

po členu 339/2, točka 14 ZPP, kajti razlogi o odločilnih dejstvih

manjkajo, poleg tega pa je v tem delu nejasen tudi izrek sodbe.

O pritožbi toženca M.Z. zoper sodbo in popravni sklep:

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne gre za bistveno kršitev

določb pravdnega postopka v delu, ko naj bi po stališču pritožbe

sodbe ne bi bilo mogoče razumeti (1. odst. pritožbe na list. št. 297,

stran 3 pritožbe z nadaljevanjem na list. št. 298, stran 4 pritožbe).

V tem delu je sodbo mogoče razumeti tako, da sodišče prve stopnje

šteje, da je od ugotovljenega posebnega premoženja približno 1/2

tožnica vložila v hišo na Rakeku, drugo polovico pa v hišo na Baču.

Sodišče prve stopnje ji ne verjame, da bi vse vložila v hišo na

Rakeku. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi neskladja oziroma

nejasnosti.

Sicer pa ima pritožba zoper sodbo prav. Pritožbeno sodišče se zato

posebej ne bo ukvarjalo s popravnim sklepom, kajti zaradi napačne

odločitve o glavni stvari je napačen tudi popravni sklep.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe zapisalo, da so nepremičnine

pod vl. št. 565 k.o. R. skupno premoženje, medtem ko v obrazložitvi

ugotovi, da je bilo zemljišče (z izjemo parc. 806) posebno premoženje

toženca. Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki

nima podlage v materialnem pravu, kajti 51. člen Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, loči med posebnim in skupnim

premoženjem. Po 1. odst. navedenega sklepa ostane premoženje, ki ga

ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, njegova last in z njim

samostojno razpolaga, 2. odst. pa določa, da je premoženje, ki ga

zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno

skupno premoženje. Gre torej za dva različna premoženjska režima.

Sodba ima obširne razloge v zvezi z vprašanjem prispevka enega in

drugega h gradnji hiše, hkrati pa zelo skope v zvezi z vprašanjem

statusa celotne nepremičnine, na kateri zahteva tožnica najprej

ugotovitev, da gre za skupno premoženje, nato pa ugotovitev deleža.

Sodba nima jasnih razlogov o tem, zakaj naj bi bil delež tako na hiši

kot na vseh zemljiščih enak. Pri tem po podatkih spisa, npr.

izvedensko mnenje na list. št. 230, obsega zemljšče več kot 3000 m2.

Prav tako po naravi stvari stanovanjska hiša najbrž ne more stati na

taki površini. Pri tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do

listine podjetja za geodetske storitve (list. št. 276, glej tudi

vlogo tožnice list. št. 298), iz katere izhaja, da naj bi hiša sploh

stala na meji med parcelo 804, ki je predmet zahtevka, in parc. 802,

ki ni predmet spora. Ugotovitev, da hiša stoji na vseh parcelah, ki

so navedene v izreku, je torej v nasprotju s podatki v spisu oziroma

je vsaj netočna.

V delu, ki se nanaša na nepremičnine, je sodbo mogoče razumeti tako,

da sodišče prve stopnje šteje, kot da je zemljišče poseben prispevek

toženca, polovico denarja od očetove pokojnine in odpravnina, pa

poseben prispevek tožnice. Sodišče očitno oba prispevka izenači ob

hkratni ugotovitvi, da je bil sicer njun prispevek h gradnji (torej

ne upoštevaje prispevek iz skupnega premoženja) enak.

Vendar pa doslej zbrano dokazno gradivo kaže, kot da je (eventualno)

skupno premoženje parc. 806, ki naj bi bila kupljena v času zakonske

zveze, medtem ko so ostale parcele posebno premoženje toženca Marka

Zupančiča. Nobenega razloga ni za vpletanje tistih parcel, ki so

toženčevo posebno premoženje in ki s hišo, ki je predmet spora,

nimajo povezave. Če bo ugotovljeno, da hiša ne stoji na parceli 802

(kot trdi tožnica v vlogi na list. št. 298), tedaj bo predmet spora

med tožnico in tožencem M.Z. lahko le stanovanjska hiša, ki stoji na

njegovih parcelah, pri čemer se, če bo ugotovljeno, da je hiša skupno

premoženje, se toženec ne bo mogel upirati, da je zaradi skupne

gradnje s tožnico tudi zemljišče, potrebno za redno rabo, postalo

skupno premoženje, vrednost le-tega pa poseben prispevek toženca

M.Z.. Pri tem je treba še poudariti, da je prispevek vsakega od

zakoncev iz naslova posebnega premoženja treba ugotoviti po višini,

kajti le tako je mogoče razločiti, kaj predstavlja skupno in kaj

posebno premoženje in šele na taki podlagi je nato tudi mogoče

ugotavljati razmerje med posebnim in skupnim premoženjem. Če hiša

stoji tudi na parceli 802, tedaj ob sedanjem zahtevku odločanje ne bo

mogoče, ker parcela 802 ni predmet zahtevka.

Glede na pritožbene trditve o tem, da skupnega premoženja med tožnico

in prvim tožencem ni, je le na splošno mogoče reči, da doslej zbrano

dokazno gradivo tega ne potrjuje - nasprotno - dokazi kažejo, da je v

določenem obsegu pri gradnji hiše za tak način pridobivanja šlo.

Kakšen je ta obseg in kakšni so deleži, pa je zaradi napačnega

prisotopa v zvezi s parcelami zaenkrat še nemogoče govoriti. Ni odveč

poudariti, da se potem, ko je obseg skupnega premoženja ugotovljen,

pri delitvi, torej pri določitvi deležev, šteje, da sta deleža

zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da

sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju (člen 59/1

ZZZDR). To z drugimi besedami tudi pomeni, da mora potem, ko je obseg

skupnega premoženja ugotovljen, večji delež dokazati tisti zakonec,

ki tako trdi, sicer se šteje, da sta deleža enaka.

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju vse zgoraj navedeno moralo

upoštevati, opredeliti pa se bo moralo tudi do izvedenskega mnenja

(kar pritožba prav tako napada), saj je ta dokaz sodišče izvedlo, ni

pa ga ocenilo. Tako torej tudi tega ni zapisalo, zakaj ga ni

upoštevalo oziroma zakaj ga je morda štelo kot nepotrebnega.

Ko gre za vprašanje tovornega vozila, gre prav tako za neskladje med

izrekom in obrazložitvijo, saj v izreku sodišče ugotavlja, da naj bi

skupno premoženje predstavljalo tovorno vozilo z reg. št. KP A3-284,

medtem ko iz obrazložitve izhaja, da gre za tovorno vozilo z reg. št.

LJ 35-95N. V zvezi s tem je torej nejasna tudi odločitev pod točko

3., ki se nanaša na izplačilo denarnega zneska, ki naj bi

predstavljal vrednost avtomobila.

Sodba tudi nima razlogov tudi glede odločitve, da mora prvi toženec

izročiti tožnici v solast in souporabo nepremičnino do 1/2. Izročitev

v solast nima podlage v zakonu, saj izročitev nepremičnine ni ne po

prejšnjih predpisih (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih)

ne po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) način pridobitve nepremičnine. V

povezavi s 1. odst. 66. člena SPZ pa tudi ni jasno, kako naj bi se

izvršila izročitev v souporabo do 1/2. Sodba tudi o tem nima

razlogov.

Po vsem povedanem je pritožbeno sodišče tudi v zvezi s pritožbo

toženca M.Z. ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po

členu 339/2, točka 14 ZPP, ker iz razlogov, ki so zgoraj navedeni,

sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tako torej razveljavitev celotne sodbe v zvezi s popravnim sklepom

temelji na 1. odst. 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ponovno

odločati o celotnem tožbenem zahtevku in pri nadaljnjem odločanju

poštevati vse tisto, kar je spredaj zapisano, tako v zvezi s pritožbo

tožnice, kot v zvezi s pritožbo toženca M.Z..

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 165/3 ZPP.