Insurance company appeal allowed; interest period extended until insurer proves no causal link to alcohol.

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (tj. glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine)

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

ZOR zavarovalnici določa štirinajstdnevni izpolnitveni rok, v katerem

mora izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto. Če

zavarovalnica v tem roku ne plača, pride v dolžniško zamudo,

posledica katere je tudi tek zamudnih obresti. Če pa je za ugotovitev

obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen

(daljši) čas, teče rok štirinajstih dni od dneva, ko sta bila

ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Dokazno breme o

obstoju okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje roka, je praviloma na

zavarovalnci, razen če (tako kot v obravnavanem primeru) določila

splošnih pogojev ne določajo obrnjenega dokaznega bremena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.06.2004, opr. št. V P

280/98-34, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati

1.327.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

15.08.1998 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške pravdnega

postopka v znesku 277.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15

dni pod izvršbo.

Zoper izrek sodbe o zamudnih obrestih je pritožbo vložila tožena

stranka, ki navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo

zamudne obresti od 15.08.1998 dalje do plačila, saj je tožena stranka

najkasneje 20.07.1998, ko je poslala tožniku nesprejemljivo

poravnavo, imela na razpolago vse dokaze o obstoju in višini svoje

obveznosti. S takim stališčem se tožena stranka ne strinja, saj je

sodišče zmotno ugotovilo, kdaj je tožena stranka zvedela za dejstva,

na podlagi katerih bi lahko ugotovila svojo obveznost. Tožena stranka

je plačilu zavarovalnine ugovarjala, ker je bil tožnik v času

prometne nesreče nesporno pod vplivom alkohola, kar je v skladu z

zavarovalno pogodbo razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Tak ugovor

je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Določba zavarovalnih

pogojev namreč predpostavlja vzročno zvezo med zavarovančevo

alkoholiziranostjo in nastalo nezgodo, zavarovanec pa lahko dokaže

nasprotno, tj., da vzročna zveza ne obstaja. Tožnik je neobstoj

vzročne zveze tudi dokazal, in sicer v pravdni zadevi, ki je

vzporedno s to pravdo tekla pri Okrožnem sodišču v Ljubljani med

istima strankama, a na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Sodišče je v vzporednem postopku angažiralo izvedenca prometne

stroke, ki je podal mnenje, da tožnikova alkoholiziranost ni v

vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Kot izhaja iz spisa okrožnega

sodišča, je tožena stranka to mnenje prejela 07.11.2001, šele takrat

pa je tožnik toženi stranki dokazal, da njegovo stanje pod vplivom

alkohola ni bilo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in šele takrat je

začel za toženo stranko teči 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti.

Ta rok je potekel 21.11.2001 in je tožena stranka prišla v zamudo

22.11.2001. Ker je bilo dokazno breme na strani tožnika, je predlagal

dokaz z vpogledom v spis okrožnega sodišča, dokaz pa je

prvostopenjsko sodišče izvedlo, zato bi moralo ugotovljena dejstva

tudi upoštevati. Sodišče je zato dejansko stanje v delu, ki se nanaša

na tek zamudnih obresti, nepopolno ugotovilo, saj teh dejstev v sodbi

sploh ne omenja, prav tako pa je nepravilno uporabilo materialno

pravo. Predlaga, da višje sodišče izrek prvostopenjske sodbe spremeni

tako, da tožniku prisodi zamudne obresti od glavnice za čas od

22.11.2001 do plačila, za čas od 15.08.1998 do 21.11.2001 pa tožbeni

zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi

izpodbija zgolj tek zamudnih obresti od prisojene glavnice, zato je

odločitev o glavnici v višini 1.327.620,00 SIT kot tudi odločitev o

stroških postopka (skupaj s prisojenimi zamudnimi obresti od le-teh)

postala pravnomočna.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo

materialno pravo, saj bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v

predmetni pravdni zadevi treba uporabiti določbo 2. in ne 1. odstavka

919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št.

29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR). Pritožbeni očitek je utemeljen.

ZOR v 1. odstavku 919. člena določa zavarovalnici izpolnitveni rok,

saj pravi, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer,

izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem

roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajstni dni, šteto od dneva, ko

je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če

zavarovalnica v tem roku ne plača odškodnine ali pogodbeno

dogovorjene zavarovalnine, pride v dolžniško zamudo (324. člen ZOR),

posledica katere je tudi tek zamudnih obresti (277. člen). Ker mora

zavarovalnica ravnati kot dober strokovnjak (2. odstavek 18. člena

ZOR), rok štirinajst dni načeloma zadošča, da na podlagi predloženih

dokazov s strani zavarovanca ugotovi obstoj in znesek svoje

obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Situacijo, ko je za ugotovitev

obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen

(daljši) čas, pa ureja 2. odstavek 919. člena ZOR, ki pravi, da teče

rok iz 1. odstavka od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek

njene obveznosti. Seveda je dokazno breme o obstoju okoliščin, ki

opravičujejo podaljšanje roka, zaradi česar naj zavarovalnica ne bi

bila v zamudi s svojo izpolnitvijo, na njej (npr. sodba Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije z dne 06.09.2002, opr. št. II Ips

92/2000).

V obravnavani zadevi je zavarovalnica ugovarjala obstoju svoje

obveznosti, saj je zatrjevala, da je zavarovalni primer v vzročni

zvezi s tožnikovo alkoholiziranostjo. Ugotavljanje vzročne zveze med

alkoholiziranostjo tožnika in nastalim zavarovalnim primerom presega

poklicno dejavnost tožene stranke, saj gre za vprašanje, za

razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje izvedenca posebne

stroke. V skladu z zgoraj navedenim pravilom o dokaznem bremenu

okoliščin iz 2. odstavka 919. člena ZOR bi morala tedaj zavarovalnica

angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki ugotovil (ne)obstoj vzročne

zveze. Vendar pa je v obravnavani zadevi dokazno breme (izjemoma) na

tožniku. V skladu z 8. točko 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev

tožene stranke NE-93 se namreč šteje, da je vzročna zveza podana, če

je imel voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 5 promilov

alkohola, lahko pa se dokaže nasprotno. Ker je tožena stranka na

podlagi zapisnika o alkoholiziranosti tožnika, iz katerega izhaja, da

je imel tožnik v času prometne nezgode v krvi nedovoljeno količino

alkohola, ugovarjala obstoju svoje obveznosti, je dokazno breme o

neobstoju vzročne zveze prevalila na tožnika. Ta je v vzporednem

pravdnem postopku (v katerem je tožnik od tožene stranke kot

zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode

zavarovano odgovornst, zahteval povračilo gmotne in negmotne škode)

tudi predlagal postavitev izvedenca, ta pa je podal mnenje, da

tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo prometno

nezgodo. Šele od tega trenutka dalje je bila ovržena trditev tožene

stranke o obstoju vzročne zveze, zato je v skladu z določbo 2.

odstavka 919. člena ZOR izpolnitveni rok teče šele odtlej.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba tožene stranke utemeljena,

zato ji je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno

besedilo) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih

obresti od prisojene glavnice razveljavilo ter zadevo v tem obsegu

vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju naj sodišče

prve stopnje v skladu z navedenim materialnopravnim stališčem

ugotovi, kdaj je tožena stranka prišla v dolžniško zamudo, nato pa

ponovno odloči o zadevi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165.

člena ZPP.