Court dismissed tenant's eviction claim because the state agency was a legal entity when the housing law took effect.

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Toženi stranki Zavod RS za blagovne rezerve in D.G. sta dolžni

izprazniti in izročiti tožeči stranki v neposredno posest stanovanje

št. 26 v II. nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani, R. trg 10,

v izmeri 75,36 m2, praznega oseb in stvari, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki vse stroške

postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodne

odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo."

z a v r n e.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu na

172.650,00 SIT odmerjenih stroškov pravdnega postopka, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2004 dalje do plačila; drugemu

tožencu pa je dolžna povrniti na 139.650,00 SIT odmerjenih stroškov

pravdnega postopka.

[JEDRO]

Zavod RS za blagovne rezerve je v času uveljavitve Stanovanjskega

zakona kot Republiška direkcija za blagovne rezerve deloval kot

organizacija v sestavi Ministrstva za trgovino, vendar pa je bil

kljub temu tudi v tistem obdobju samostojna pravna oseba, saj mu je

takšen status podelil sam zakon (prim. 2. odstavek 14. člena Zakona o

organizaciji in delovnem področju republiške uprave), zato je kot

imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju na podlagi 112. člena

SZ le-ta (in ne Republika Slovenija po 111. členu SZ) postal lastnik

spornega stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče

stranke, da sta dolžna prvi toženec kot posredni posestnik ter drugi

toženec kot neposredni posestnik izprazniti in ji izročiti v

neposredno posest stanovanje št. 26. v II. nadstropju stanovanjskega

bloka na R. trgu 10 v L.. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih

stroškov tožeče stranke v višini 147.730,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta toženca. Oba s predlogom, naj pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podredno pa predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno

prečiščeno besedilo; ZPP). Njegov glavni pritožbeni očitek se nanaša

na zaključek prvostopnega sodišča, da je bil v času uveljavitve

Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91, s spr.; SZ) državni organ

ter da zato ni imel statusa samostojne pravne osebe, zaradi česar naj

bi skladno z določbo 111. člena SZ lastninsko pravico na stanovanju

pridobila tožeča stranka. Poudarja, da ima vse od nakupa spornega

stanovanja v letu 1984 pa do danes status samostojne pravne osebe,

zato uporaba 111. člena SZ ne pride v poštev. Kot imetnik pravice

uporabe je sam postal lastnik spornega stanovanja, in sicer na

podlagi določbe 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni

lastnini (Ur.l. RS, št. 44/1997 s spr.; ZLNDL), določb katerega

sodišče sploh ni upoštevalo.

Drugi toženec pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi on sodišču prve stopnje očita pravno zmotnost glede zaključka v

izpodbijani sodbi, da je po 111. členu SZ tožeča stranka postala

lastnica spornega stanovanja. Prvi toženec je stanovanje kupil iz

lastnih sredstev, za nakup stanovanja pa je imel tudi popolno pravno

in opravilno sposobnost. Ker je bil prvi toženec v času nakupa

spornega stanovanja ter v času sklenitve najemne pogodbe samostojna

pravna oseba in lastnik stanovanja, najemna pogodba, ki jo je sklenil

z njim kot najemodajalcem, ne more biti nična, zato stanovanja ni

dolžan izprazniti.

Pritožbi sta utemeljeni.

V pritožbi ostaja sporno, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana

za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja po 58. členu SZ. Ta tožba

predstavlja posebno obliko lastninske tožbe, katero lahko vloži le

lastnik stanovanja (prim. 2. odst. 58. člena SZ), zato je treba za

odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka najprej odgovoriti na

vprašanje, ki predstavlja t.i. predhodno vprašanje (prim. 1. odstavek

13. člen ZPP) v tej zadevi, to je, ali je tožeča stranka sploh

lastnica spornega stanovanja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je postala tožeča stranka

lastnica spornega stanovanja, na katerem je imel v času njegove

uveljavitve pravico uporabe prvi toženec kot njen državni organ, na

podlagi določbe 111. člena SZ. Da je imel prvi toženec v času

uveljavitve SZ pravico uporabe na spornem stanovanju, v tej zadevi ni

sporno, sporno pa ostaja, ali je kot samostojna pravna oseba zato sam

postal lastnik spornega stanovanja, ali pa je to postala tožeča

stranka.

Po oceni pritožbenega sodišča je treba pritrditi pritožbenim

izvajanjem, da je zaključek prvostopnega sodišča o lastništvu tožeče

stranke na spornem stanovanju pravno zmoten. Kot zatrjuje prvi

toženec, je bil ta namreč vso sporno obdobje, torej že v času

sklenitve soinvestitorske pogodbe v letu 1984 pa vse do danes,

samostojna pravna oseba. V času sklenitve soinvestitorske pogodbe z

dne 11.5.1984 mu je status pravne osebe podelil Zakon o organizaciji

in delovnem področju republiških upravnih organov in republiških

organizacij ter samostojnih strokovnih služb Izvršnega sveta

Skupščine SR Slovenije (Ur.l. SRS, št. 5/1980 - prim. 24. člen). Ne

glede na to, da je bil prvi toženec, takrat poimenovan "Zavod SRS za

rezerve", organ v sestavi Republiškega komiteja za tržišče in splošne

gospodarske zadeve (prim. 8. točko 16. člena cit. zakona), je imel že

na podlagi samega zakona lastnost pravne osebe. Po pooblastilu Zakona

o spremembah in dopolnitvah zakona o republiških blagovnih rezervah

(Ur.l. SRS, št. 14/90 - prim. 1. člen), je Izvršni svet Skupščine RS

z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja za blagovne rezerve

Slovenije (Ur.l. SRS, št. 14/90), ki je stopil v veljavo 17.4.1990,

ustanovil "Podjetje za blagovne rezerve RS p.o. Ljubljana", na

katerega so bile prenesene vse pravice, obveznosti in odgovornosti

tedanjega zavoda (4. člen cit. zakona). Prvi toženec je bil torej

preoblikovan v javno podjetje, ki je pridobilo pravno in poslovno

sposobnost z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register (prim. 11.

člen Zakona o podjetjih; Ur.l. SFRJ, št. 77/88 s spr.; ZPod) z dne

25.4.1990 (prim. prilogo B3). Z Zakonom o organizaciji in delovnem

področju republiške uprave (Ur.l. RS, št. 27/1991 s spr.; ZODP) pa je

postal prvi toženec, tokrat poimenovan "Republiška direkcija za

blagovne rezerve", zopet organizacija v sestavi Ministrstva za

trgovino (prim. 10. točko 4. člena ZODP), ki je pričela z delom v 30.

dneh od uveljavitve ZODP, to je dne 28.7.1991, pri čemer so bile vse

pravice, obveznosti in odgovornosti javnega podjetja prenešene na

direkcijo (prim. 32. člen ZODP). Prvi toženec je bil zato s 30.9.1991

res izbrisan iz sodnega registra (prim. prilogo B4), vendar pa s tem

statusa pravne osebe ni izgubil, saj mu ga je ponovno podelil sam

zakon (prim. 2. odstavek 14. člena ZODP). Prvi toženec je bil torej v

času uveljavitve SZ (19.10.1991), kljub temu, da je deloval kot

upravna organizacija v sestavi Ministrstva za trgovino, samostojna

prava oseba. Enak status je nato obdržal tudi z uveljavitvijo Zakona

o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur.l. RS, št. 71/94

s spr.; ZODPM; ki je bil v veljavi od 3.12.1994 dalje - prim. 7.

odstavek 4. člena ZODPM). Zakon o blagovnih rezervah (Ur.l. RS, št.

60/95 s spr.; ZBR) pa je določil, da so storitve oblikovanja in

uporabe blagovnih rezerv gospodarska javna služba, za izvajanje

katere naj RS ustanovi javni gospodarski zavod za blagovne rezerve

(prim. 1. člen ZBR). Tako je bil s Sklepom vlade RS o ustanovitvi

javnega gospodarskega zavoda za blagovne rezerve (Ur.l. RS, št.

72/95; z veljavnostjo od 1.1.1996 dalje) ustanovljen prvi toženec v

sedanji obliki, torej kot javni gospodarski zavod, ki je status

pravne osebe ponovno pridobil z vpisom v sodni register z dne

15.11.1996 (prim. prilogo B12). Iz vsega povedanega torej izhaja, da

je imel prvi toženec vso sporno obdobje status samostojne pravne

osebe, pri čemer je pravno odločilno predvsem dejstvo, da je imel

takšen status tudi ob uveljavitvi SZ. Čeravno je v tistem obdobju

deloval kot upravna organizacija v sestavi ministrstva, je bil tudi

takrat samostojna pravna oseba, t.i. oseba javnega prava (prim. prof.

dr. Rajko Pirnat: Osebe javnega prava; Upravni zbornik 1996; str.

84), zato je prvi toženec tisti, ki je z uveljavitvijo SZ (glede na

to, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil v tem času

on imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju) postal lastnik

spornega stanovanja (prim. 112. člen SZ). Pravno podlago za

pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju torej predstavlja

SZ, in ne ZLNDL, ko zmotno meni pritožba. Ker je torej sodišče prve

stopnje po obrazloženem predhodno vprašanje (rešitev katerega ima

sicer pravni učinek samo v tej pravdi in pravnomočnost nanj ne seže -

prim. 2. odstavek 13. člena ZPP) zmotno rešilo, je posledično tudi

zmoten zaključek prvostopnega sodišča o utemeljenosti zahtevka tožeče

stranke na izpraznitev in izročitev stanovanja, saj gre tak zahtevek

le lastniku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo

tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (3. in 4. točka

358. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena

ZPP). Do povrnitve le-teh sta toženca, ki sta glede na pritožbeni

izid v tej pravdi v celoti uspela, upravičena na podlagi določbe 1.

odstavka 154. člena ZPP. Te pa je sodišče odmerilo v skladu z

veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, 67/2003; OT) in Zakonom o

sodnih taksah (Ur.l. SRS, št 1/90 s spr.; ZST), vse v mejah

postavljenih stroškovnih zahtevkov, v obsegu, razvidnem po posamičnih

postavkah iz stroškovnika prvega toženca na list. št. 30 spisa ter

stroškovnika drugega toženca na list. št. 28 spisa. Prvemu tožencu je

tako priznalo skupaj 137.000,00 SIT odvetniških stroškov, povečanih

za 20% DDV ter strošek sodnih taks v znesku 7.650,00 SIT, skupaj

torej 172.650,00 SIT pravdnih stroškov. Drugemu tožencu pa je

priznalo odvetniške stroške v višini 132.000,00 SIT ter strošek

sodnih taks v višini 7.650,00 SIT, skupaj torej 139.650,00 SIT.

Prvemu tožencu je priznalo tudi zakonske zamudne obresti od priznanih

pravdnih stroškov, in sicer za čas od naslednjega dne po izteku

paricijskega roka dalje (prim. 1. odst. 378. člena Obligacijskega

zakonika) do plačila, medtem ko teh drugemu tožencu ni priznalo, ker

jih ni zahteval (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih

nobeden od pritožnikov ni priglasil (prim. 1. odstavek 163. člena

ZPP).