Appeal dismissed; possession of rights is not protected under the Property Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ker SPZ pojma posesti pravice ne pozna in pravica ne more biti objekt

posestnega varstva, tožeča stranka pa z dajatvenim zahtevkom zahteva,

naj se toženi stranki prepove posegati v "posest pravice

distribucijskega signala TV Šiška", njena terjatev že iz tega razloga

ni verjetno izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki nalaga, da

najkasneje v 24 urah od izdaje začasne odredbe nadaljuje z

distribucijo signala TV Šiška. Za primer, da navedene obveznosti ne

bo izpolnila, se ji izreče kazen v višini 500.000,00 SIT, ki se

izterja po uradni dolžnosti, hkrati pa izda sklep, s katerim se ji

določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče nova, višja denarna

kazen.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne

odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje

je v obrazložitvi navedlo, da tožeča stranka oddaja signal s

programom TV Šiška, tožena stranka pa ga distribuira, vendar pa ti

dejstvi ne utemeljujeta njene posesti signala in s tem posestnega

varstva. Takšna obrazložitev je sama s seboj v nasprotju.

Razlogovanje, da posest nad programom ni mogoča, ampak je mogoča

zgolj posest nad signalom, je napačno, saj v tem primeru nobena izmed

televizij v slovenskem medijskem prostoru ne bi bila zaščitena pred

morebitnimi motnjami posesti. Televizija, ki oddaja signal oziroma

program, ima neposredni ekonomski interes, da njen signal oziroma

program nemoteno pride do gledalcev, ki so odjemalci storitev. Če na

poti od oddajnika do prejemnika pride do motenj, gre za neposredno

onemogočanje opravljanja gospodarske dejavnosti. Naziranje, po

katerem tožeča stranka izgubi posest nad signalom, ko ga odda v

omrežje tožene stranke, je preozko. Tožeča stranka posest izvaja iz

neposredne posesti tožene stranke in ima tako imenovano posredno

posest.

Ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo, pritožbeno

sodišče vsebine odgovora na pritožbo tožene stranke ne povzema (366.

člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest),

posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo

preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli

pravnega naslova (posredna posest; 1. in 2. odst. 24. člena

Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02, SPZ). Iz citiranih

določil izhaja, da je posest po SPZ dejanska oblast nad stvarjo ne

glede na to, ali se ta oblast uresničuje v svojem ali tujem imenu.

Ker SPZ pojma posesti pravice, ki ni združljiv z objektivno

koncepcijo posesti, ne pozna in pravica ne more biti objekt

posestnega varstva, tožeča stranka pa z dajatvenim zahtevkom zahteva,

naj se toženi stranki prepove posegati v "posest pravice

distribucijskega signala TV Šiška", njena terjatev že iz tega razloga

ni verjetno izkazana (primerjaj s 1. odst. 272. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju).

Pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja, da bi bil predlog za

izdajo začasne odredbe neutemeljen tudi v primeru, če bi tožeča

stranka kot objekt varstva v motenjskem sporu opredelila signal, ki

izpolnjuje kriterij stvari iz 2. odst. 15. člena SPZ. Subjekt namreč

lahko uživa sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod predpostavko,

da ima na stvari neposredno ali posredno posest. Iz tožbenega gradiva

ne izhaja niti trditev, da tožeča stranka izvršuje fizično oblast nad

signalom, medtem ko se razširja po kabelskem omrežju, niti trditve,

da ima signal, ki je stvar, v dejanski oblasti preko koga drugega

(posredna posest). Tožbena naracija torej ne vsebuje vseh

pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevali pravno posledico, ki jo

uveljavlja, zato je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je pravilno

nakazalo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da motnje v predvajanju programa, ki ga

oddaja tožeča stranka, ogrožajo njen ekonomski interes, vendar pa to

samo po sebi ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka v

posesorni pravdi. Ker je tema obravnavanja v tem postopku omejena

(primerjaj s 1. odst. 33. člena SPZ), bo morala pravico, do katere

naj bi bila upravičena po materialnem pravu, uveljavljati z drugačno

obliko varstva, ne pa z motenjsko tožbo.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni ne očitane

kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ne druge po uradni

dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo, je

pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje

stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP).