High court partially allows appeal in traffic accident case, reducing liability to 30% due to pedestrian contributory negligence.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o podlagi

tožbenih zahtevkov z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi,

da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov

utemeljena v obsegu 30 %.

V preostalem delu (glede podlage tožbenih zahtevkov za preostalih 70

%) se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka

se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Da v naselju, v neposredni bližini gostinskega lokala s parkiriščem

in parkiranimi avtomobili, avtobusnega postajališča, stavbe krajevne

skupnosti, sredi dneva, pešec prečka cestišče, ni nekaj neobičajnega,

izrednega in kot takšnega nepričakovanega. Zavarovancu tožene stranke

sicer ni mogoče očitati krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se

posledicam tožnikovega dejanja moral izogniti, vendar pa

oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, zato tudi ni oprostitve

odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 4,139.540,00 SIT za

škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 6.4.1999. Odločilo je

tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne

stroške v višini 518.888,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe, v 15 dneh.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče v postopku, kljub številnim predlaganim

dokazom, odločilna dejstva ugotovilo napačno in v posledici ni

uporabilo določb materialnega prava, ki bi ga moralo, v sodbi je

nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih

sodbe in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Tožnik

je že v postopku ugovarjal izvedenskemu mnenju izvedenca

cestnoprometne stroke, vendar je sodišče vse ugovore zavrnilo kot

neutemeljene. Izvedenec ni mogel natančno in popolno odgovoriti na

vsa vprašanja, saj si kraja dogodka ni ogledal, moral bi opraviti

ogled in to v prisotnosti pravdnih strank. Le tako bi lahko ugotovil,

da skica prometne nesreče ni pravilna in da policijski zapisnik in

predlog, na podlagi katerih izhajajo zaključki izvedenca in sodbe,

nista pravilna. Zaključki izvedenca in sodišča temeljijo na

policijskem zapisniku, ki je bil napravljen 18.11.1999, torej več kot

šest mesecev po nesreči. Izvedenec je strokovnjak in ne more

zamenjavati predloga z zapisnikom. Zakaj je uporabljen policijski

zapisnik z dne 8.11.1999, sodišče kljub ugovorom ne obrazloži. Kar

edino ustreza dejanskemu stanju na policijski skici, ki je sestavni

del zapisnika, je to, da ni vrisan prehod za pešce. Vrisan pa ni

zato, ker ga v času prometne nesreče ni bilo. Sodišče sprejema

zaključek izvedenca, da je zavarovanec toženke v trenutku trčenja

vozil med 35 in 43 km/h, čeprav je zavarovanec sam izjavil, da je

vozil 50 km/h, zaslišana priča pa je povedala, da celo 50 do 60 km/h.

Izvedenec je izdelal potno analizo, ne da bi ugotovil kraj trčenja,

niti lege ustavljenega vozila, ki jo samo predvideva, ni ugotovil

lege pešca po trčenju. V vsem gre le za ugibanje izvedenca. Sodišče v

zvezi z ugovorom tožnika, da je bil prehod za pešce narisan šele po

konkretni nesreči, ni ocenilo izpovedbe prič in ne tožnika, ki ves

čas trdi, da je bil prehod označen šele po nesreči. Priča D. je

izrecno povedala, da na dan nesreče, prehoda ni bilo. Sodišče bi se

moralo samo prepričati z ogledom ali z zaslišanjem izvedenca, kdaj

natančno je bil prehod zarisan. Sodišče tudi ne obrazloži izpovedi

priče, da je zavarovanec toženke vozil 50 do 60 km/h, niti ne

obrazloži zakaj. Običajno parkiranje avtomobilov ne more izključevati

odgovornosti toženke. Zavarovanec toženke je domačin in kljub

parkiranim avtomobilom, upoštevaje, da je to naselje, bližina

gostilne, trgovine, stavbe krajevne skupnosti, prečkanje tožnika ni

nepričakovan dogodek, česar sodišče ne raziskuje in ne upošteva. Gre

za območje, kjer se dnevno prečka cestišče, avtomobili so bili

parkirani običajno, kjer se pač parkira, zavarovanec toženke je bil

dolžan paziti na pešce. Tožnik se je prepričal o stanju prometa, tako

da je pogledal levo in desno, sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi,

da je videl zavarovanca toženke, ki je ob vožnji gledal naokoli, kar

je poleg hitrosti vsekakor bilo tisto, kar je pripomoglo, da je šele

deset metrov pred prečkanjem tožnika, tega videl in reagiral.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi dovolj popolno

in pravilno ugotovilo. Ni ga ugotavljalo le na podlagi izvedenskega

mnenja, kot trdi pritožba, temveč je dokazno oceno napravilo na

podlagi vseh izvedenih dokazov, tako tudi izpovedi prič in tožnika,

kot tudi listinskih dokazov. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi

skico z dne 10.5.1999 in predlog (ki ga izvedenec sicer imenuje

zapisnik) z dne 19.5.1999, ki se oba nahajata v spisu Sodnika za

prekrške v Ljubljani, opr. št. P 21866/99 (priloga C1). S tema

listinama, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, bi se tudi

tožeča stranka lahko seznanila, najkasneje vsaj na naroku dne

8.4.2003. Res je izvedenec predlog za uvedbo postopka o prekršku

zoper tožnika, imenoval zapisnik, kar pa na pravilnost ugotovljenega

dejanskega stanja ne more vplivati. Tožnik je ugovarjal izvedenskemu

mnenju, vendar je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za

ugovore, na katere bi moral odgovarjati izvedenec, temveč sodišče,

pravilno. Tako ni podana morebitna kršitev določb 253. ali 254. člena

ZPP. Na ugovore je sodišče tudi pravilno odgovorilo. Pojasnilo je, da

izvedensko mnenje temelji na skici z dne 10.5.1999 ter predlogu za

uvedbo prekrška z dne 19.5.1999 in ne na podlagi zapisnika z dne

18.11.1999. Na podlagi izvedenih dokazov je povsem utemeljeno

zaključilo in s tem potrdilo tudi zaključek izvedenca, da so bili

pred Simon barom parkirani avtomobili (glej obrazložitev 1. odst.

stran 9 sodbe), ki so omejevali preglednost voznikov. Zaključek o

tem, ali je tožnik predno je stopil na cesto, pogledal levo in desno,

je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne izvedenca. Izrecno

se sodišče do te tožnikove trditve sicer ni opredelilo, vendar to na

zaključek, glede na ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje,

da se tožnik ni dovolj prepričal o stanju na cestišču, predno je

stopil na cesto, ne more vplivati. Tudi če je pogledal levo in desno,

tega očitno ni storil dovolj pozorno. Ogled izvedenca pri izdelavi

izvedenskega mnenja ni obvezen. Lahko je potreben oziroma nujen, ker

se brez ogleda npr. določene lastnosti predmeta ne morejo ugotoviti,

ali da se npr. šele na podlagi ogleda lahko razčisti določena

situacija, npr. tudi poteka prometne nesreče. Kaj relevantnega bi

lahko prinesel ogled v konkretnem primeru, štiri leta po nesreči,

tožnik tekom postopka in ne v pritožbi ne pojasni. Edini podatki, na

podlagi katerih je izvedenec lahko odgovoril na vprašanja sodišča, so

bili izvedencu dostopni na podlagi dokumentacije policije, ki jih je

izvedenec tudi uporabil. Tudi glede ugotavljanja hitrosti, s katero

je zavarovanec tožene stranke pred trčenjem vozil, je sodišče prve

stopnje upravičeno sledilo izvajanjem izvedenca, temelječim na

listinskih dokazih. Tam ugotovljenim podatkom tožnik ni uspešno

ugovarjal (da ne gre za zapisnik napravljen šest mesecev po nesreči,

je bilo že pojasnjeno), nevrisan prehod za pešce na uporabljene

podatke ne more vplivati. Res je tožnik sam izpovedal, da ni vozil

hitreje kot 50 km/h, priča D. pa je izpovedala, da je po njenem

zavarovanec tožene stranke vozil od 50 do 60 km/h, vendar je sodišče

prve stopnje kot povedano, utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki

izhaja iz uradnih objektivnih podatkov policije, ocena priče in tudi

samega voznika o hitrosti vožnje, pa je povsem subjektivna in kot

takšna nezanesljiva. Obe pravdni stranki sta se strinjali, da

poizvedbe o tem, kdaj je bil na cestišču nedaleč od kraja prometne

nesreče, označen prehod za pešce, napravi izvedenec (list. št. 44).

Izvedenec je na podlagi uradnih informacij ugotovil, da je najbližji

prehod oddaljen okoli 50 m (pri stavbi krajevne skupnosti) in da

obstaja najmanj 15 let. Izjave prič in tožnika o tem dejstvu, so bile

nasprotujoče. Glede na to, da je izvedenec v svojem mnenju uporabil

uradne informacije, je sodišče upravičeno upoštevalo podatek, kot ga

je dobil izvedenec. Z ogledom s strani sodišča ali z dodatnim

zaslišanjem izvedenca, se kaj drugega v zvezi z zarisom prehoda za

pešce, ne bi moglo ugotoviti. Dokaz z vpogledom v kataster prometnih

znakov, ki ga tožnik ponuja šele v pritožbi, pa je prepozen (1. odst.

337. člena ZPP). V zvezi s tem pa je pomembno predvsem to, da na

mestu, kjer je tožnik prečkal cestišče, prehoda za pešce nesporno ni

bilo. Glede na gornje ugotovitve je povsem utemeljen tudi zaključek

sodišča prve stopnje, da v vožnji zavarovanca tožene stranke ni bilo

nepravilnosti in da v danih okoliščinah ter v časovnem razmaku med

zaznanjem kritične situacije in trčenjem, le tega ni mogel preprečiti

(1. odst. stran 8 sodbe), kakor tudi, da je bilo prečkanje cestišča s

strani tožnika nepravilno, ker se ta pred prečkanjem ni dovolj

prepričal, ali to lahko varno stori oziroma, da je cestišče prazno.

Poleg že opisanih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve

stopnje, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz neprerekanih

ugotovitev sodišča izhaja tudi, da je tožnik cesto prečkal izpred

lokala Simon bar proti obračališču avtobusa LPP (1. odst. stran 4 in

7 sodbe), da je pred barom parkirišče, da je v bližini kraja nesreče

oziroma prehoda za pešce, ki je 50 m oddaljen od kraja nesreče,

stavba krajevne skupnosti (stran 6 sodbe).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje

materialno pravo napačno uporabilo. V konkretnem primeru gre namreč

za objektivno odgovornost lastnika motornega vozila, za škodo od

nevarne stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR),

saj je voznik (zavarovanec tožene stranke) povzročil škodo pešcu in

torej pri drugem (tožniku) ni šlo za uporabo motornega vozila. Zato

ni mogoče uporabiti določb 178. člena ZOR, ki jih je uporabilo

sodišče prve stopnje in ki govorijo o (krivdni) odgovornosti

udeleženih voznikov motornih vozil. Objektivno odgovorni voznik

(oziroma tožena stranka, ki odgovarja namesto njega) se v celoti

oprosti odgovornosti le, če (razen višje sile) dokaže, da je škoda

nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga

ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih

odstraniti (2. odst. 177. člena ZOR). Za oprostitev odgovornosti

torej ni dovolj, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja

oškodovanca in da se voznik posledicam ni mogel izogniti, kar je

sicer ugotovilo sodišče prve stopnje. Imetnik nevarne stvari mora

dokazati tudi, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano. V sodni

praksi in teoriji velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo

nepričakovanosti objektivno in abstraktno (primerjaj D. Jadek Pensa,

Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana,

2003, stran 868). V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika

nevarne stvari sodijo namreč tudi nepremišljena, neprevidna in celo

nerazumna ravnanja oškodovancev. Dovolj je, da so taka ravnanja

objektivno predvidljiva (primerjaj vmesno sodbo Vrhovnega sodišča RS,

opr. št. II Ips 515/2003, z dne 16.9.2004). Ob dejanskih ugotovitvah

sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožbeno

sodišče zaključuje, da ta pogoj za oprostitev objektivne odškodninske

odgovornosti v konkretnem primeru ni podan. Upoštevati je potrebno,

da je do nezgode prišlo v naselju (Zgornje Gameljne), v neposredni

bližini gostinskega lokala (bara) s parkiriščem in parkiranimi

avtomobili, avtobusnega postajališča, stavbe krajevne skupnosti. Da

na takšnem kraju, sredi dneva, pešec prečka cesto, po mnenju

pritožbenega sodišča, glede na že opisano izhodišče presoje

nepričakovanosti, ni nekaj neobičajnega, izrednega in kot takšnega

nepričakovanega. Po povedanem zavarovancu tožene stranke ni mogoče

očitati krivde za nesrečo (vozil je v mejah dovoljene hitrosti,

tožnik je prišel na njegov vozni pas izza parkiranih vozil, zaradi

česar ga ni mogel pravočasno opaziti) in tudi ne tega, da bi se

posledicam tožnikovega dejanja moral izogniti (tožnika je zaznal šele

tik pred trčenjem, tako, da nesreče ni mogel preprečiti), vendar pa

oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, zato tudi ni oprostitve

odgovornosti. Objektivno odgovornemu zavarovancu tožene stranke

konkurira tožnikova "krivda". Imetnik nevarne stvari je zato deloma

prost odgovornosti, če oškodovanec sam ravna nepazljivo in zato

pretrpi škodo (3. odst. 177. člena ZOR). Tožnikov prispevek k nesreči

je v tem, da se pred zakoračenjem na vozišče, ni prepričal o stanju

prometa izza parkiranih avtomobilov na njegovi levi strani, na

cestišče je stopil, ko je bilo vozilo zavarovanca tožene stranke od

njega oddaljeno okoli 10 m, tako da zavarovanec tožene stranke ni

mogel preprečiti trčenja (čas, ki je bil na razpolago za preprečitev

trčenja, je bil okoli ene sekunde, kar vsakemu vozniku onemogoči

uspešno reagiranje). Pomena tega tožnikovega prispevka k nesreči ne

zmanjšuje kaka krivda objektivno odgovornega zavarovanca, tako kot je

bilo že povedano. Upoštevaje vse navedeno, je moralo nato pritožbeno

sodišče tehtati težo tožnikovega ravnanja v razmerju do povečane

nevarnosti, ki jo predstavlja avtomobil kot nevarna stvar. Pritožbeno

sodišče je odločilo, da 70 % soodgovornost tožnika ustreza opisanemu

prispevku k njemu nastali škodi. Odškodninsko odgovornost med tožečo

stranko in zavarovancem tožene stranke je tako porazdelilo v razmerju

70 % : 30 % v škodo tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča

prve stopnje z vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo,

da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov

utemeljena v obsegu 30 % (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu

(glede podlage v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov za

preostalih 70 %) pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi odločitve o znesku

tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji

postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno

odločbo (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).