Court dismisses appeal; co-owners cannot increase shares by investment without consent.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da preostali solastniki niso

dali soglasja, da tožnika pridobita z vlaganji v skupno solastno hišo

večjega solastninskega deleža, je bilo treba tožbeni zahtevek

zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je od tožencev zahtevala priznanje, da sta tožnika solastnika vsak do

1/5 pri vsaki toženi stranki, njunih lastnih 2/6 stanovanjske stavbe,

stoječe na parc. št. 120/6, vl. št. 502 k.o. T., z.k. telo 2, oziroma

vsak do 3/10 glede na celoto, s pravico uporabe parc. št. 120/6 v

enakem razmerju z.k. telo 1 in da sta toženi stranki kot

zemljiškoknjižna lastnika vsak do 2/6 navedene nepremičnine dolžna

izstaviti na ime tožečih strank ustrezno listino, sposobno za vpis

njune lastninske pravice do 1/5 za vsakega oziroma do 3/10 za vsakega

glede na celoto, sicer bo takšno listino nadomestila sodba in na

plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo

pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo prvotožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po 338. členu ZPP. Pravna podlaga za odločanje o tem sporu

je 24. do 26. člen ZTLR. Nesporno je, da sta tožnika solastnika

stanovanjske hiše vsak do 1/6 na podlagi darilne pogodbe in da sta po

pogodbi še vlagala v hišo sredstva. Obseg vlaganj ni sporen. Sporno

je, ali se je s tem povečal njihov solastninski delež. V zvezi s tem

tožena stranka opozarja na načelno pravno mnenje iz 15.10.1991 v

Subotici, ki je bilo naknadno verificirano na občni seji Vrhovnega

sodišča RS in pravi, da ko pošteni graditelj z dograditvijo ali

nadzidavo posebnega dela zgradbe pridobi lastninsko pravico na tem

delu, če se lastnik zgradbe, ki je za to vedel, ni uprl. Ob smiselni

uporabi 24. člena ZTLR ni mogoče interpretirati določb ZTLR v smeri,

da bi tožnika pri gradnji potrebovala izrecno soglasje za spremembo

solastninskih deležev in se tako soglasje za spremembo solastninskih

deležev domneva. Zato je dokazno breme na tisti stranki, ki se

domnevi upira in drugotožena stranka je tista, ki bi morala dokazati,

da ni bilo pogojev za spremembo solastniških deležev. V konkretnem

primeru ni mogoče najti pravične in življenjske rešitve, ko najbližji

sorodniki živijo v isti stanovanjski stavbi in so prisotni ves čas ob

gradnji. Oče in mati sta z gradnjo soglašala. Po naravnem teku stvari

je, da si starši želijo, da otroci pridobivajo lastno premoženje, ne

pa da se povečuje premoženje staršev. Zato ni pravilno naziranje, da

bi moral obstajati poseben pisni dogovor o spremembi solastniških

deležev. Na predpostavki medsebojne ljubezni in zaupanja temelji tudi

opustitev izločitvenega zahtevka tožnikov v zapuščinskem postopku po

očetu in odpovedi dedovanja v materino korist. Tožeči stranki in

priče so izpovedale, da je toženka v letih 1983 do 1987 utrpela

možganske poškodbe zaradi treh možganskih kapi in temu tožena stranka

ni ugovarjala. To so okoliščine, zaradi katerih je sploh prišlo do

sklenitve darilne pogodbe s tožencem in to prej preden so bila

solastninska razmerja urejena. Zato gre za delno nično darilno

pogodbo v delu, v katerem darilo presega polovico tega, česar je bila

toženka dejansko lastnica. Toženka v času daritve ni mogla razumeti

pomena pravnih posledic in razumeti nagibov, ki so tožence privedli

do sklenitve darilne pogodbe. Tožnik je vedel, da zemljiškoknjižno

stanje ne ustreza dejanskemu in da se s tem vknjižuje v večjem obsegu

solastninskega deleža, kot mu po dejanskem lastninskem stanju

pripada, kar je nedopusten nagib in pomeni ničnost po 53. členu ZOR.

Nična je darilna pogodba, ki predstavlja prvo etažo, ko solastnina na

hiši še ni bila razdeljena. Na ničnost pazi sodišče po uradni

dolžnosti. Iz izvedeniškega mnenja sledi, da se s predmetno darilno

pogodbo lastninski delež matere povsem izgubi oziroma se izgubi delež

tožnikov, ker se je prekomerno okoristil toženec, ki to celo v

izpovedbi priznava. Glede pripoznave toženka vztraja, da je kot

solastnica lahko razpolagala s svojim solastninskim deležem in bila

upravičena dati pripoznavo zmanjšanju njenega solastninskega deleža.

Predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kljub temu, da

je bilo nesporno ugotovljeno, da sta tožnika zgradila stanovanje v

podstrešnem delu stavbe s soglasjem takratnega lastnika in darovalca,

kljub temu, da je 14.1.1995 prvotoženka dala pisno soglasje za

nadzidavo nad garažo, sodišče ugotavlja, da ni bilo soglasja za

spremembo solastninskih deležev, ker tožnika nista predložila pisnega

dokumenta o tem. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič S. B. in

B. V., hčera prvotožene stranke, ki sta izpovedali, da je oče

tudi govoril o povečanju deležev tožnikov. Sodišče je ocenilo

nadalje, da darilna pogodba matere z dne 4.9.1996 med drugim

dokazuje, da ni bilo soglasja za spremembo solastniških deležev. Za

tak zaključek sodišče nima opore v podatkih spisa, saj je v nasprotju

z izpovedbo prič B. in V. in v nasprotju s pripoznavo tožbenega

zahtevka in nenazadnje v nasprotju z darilno pogodbo z dne 3.6.1975.

Sodišče zanemari ugotovitve izvedenca Ž., da je z izgradnjo mansarde

in prizidkov koristna površina povečana skoraj za polovico in da

znaša sedaj 307,5 m2, ob daritvi leta 1975 pa je bilo koristne

površine 181,90 m2. Po ugotovitvah izvedenca je vrednost

adaptacijskih del 130.000,00 DEM. Vrednost hiše se je po vlaganjih

povečala za 40 % oziroma bi bila tožnika lahko glede na vrednost hiše

lastnika 59,2 %. Gre za primer, ko vlaganja predstavljajo znatni

delež vrednosti stavbe, kar je lahko podlaga za stvarnopravni

zahtevek in za priznanje solastniškega deleža. Pri tem je prvotožena

stranka zahtevek priznala. Ostale izpovedbe pa je treba

interpretirati smiselno, saj stranke niso strokovnjaki s področja

civilnega prava, ki bi razumeli, kaj pomeni sprememba solastniških

deležev. Sodna praksa je zavzela stališče, da ko gre za gradnjo v

lasti sorodnikov, praviloma ne pride do pisne pogodbe, kar šele do

pisnega soglasja glede spremembe solastniških deležev. Zato je podana

zmotna uporaba materialnega prava iz 3. odst. 15. člena ZTLR. Še na

zadnji obravnavi je drugotožena stranka povedala, da to, kar sta

tožnika dozidala in sezidala, njuno in da se je površina objekta res

povečala in da to imata.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke niso odgovorile.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvotožene stranke:

Prvotožena stranka se pritožuje v delu, ko sodišče prve stopnje ni

izdalo sodbe na podlagi pripoznave, ker je menilo, da gre za enotne

nujne sospornike (210. člen ZPP). Za nujne enotne sospornike gre, ko

je mogoče spor rešiti samo na en način za vse. V konkretnem primeru

je torej pravno odločilno, ali je tožeča stranka postavila tak

tožbeni zahtevek, da lahko prvotožena stranka le tega prizna, ne da

bi posegala v solastninski del drugotožene stranke. Iz ugotovitev

sodišča prve stopnje izhaja (enako tudi iz zemljiškoknjižnega

izpiska, priloga A2), da so v zemljiški knjigi pred vložitvijo tožbe

bile vpisane vse pravdne stranke, s tem da je znašal delež obeh

tožnikov skupaj 1/3, delež prvotoženke 1/3 in drugotoženca 1/3.

Tožnika v tožbi zahtevata, da tožene stranke od njune lastninske

polovice priznata vsakemu tožniku še do dodatne 1/5 solastninskega

deleža, oziroma skupaj do 2/5 in da se lahko do 1/5 vsak oziroma do

3/10 vsak (skupaj 2/5 in 6/10 glede na celoto), dodatno vpišeta kot

lastnika tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz takega zahtevka

sledi, da materin delež 1/3 ne zadošča, da se tožnika vpišeta na

dodatnih 2/5 oziroma 6/10, ne da pri tem posegli na drugotoženčev

solastninski delež. Poleg tega je matematičen izračun zahtevanega

solastninskega deleža neustrezen, saj ni jasno kako sta tožnika

prišla od vpisanih šestin na petine oziroma desetine, ne da bi

bistveno posegli v oba solastninska deleža toženih strank. Pripoznava

bi bila možna v tem primeru le takrat, kadar bi se vsak izmed

tožnikov poleg svojih obstoječih solastninskih deležev lahko vpisal

za zahtevani solastninski delež na prvotoženkinem solastninskem

deležu. Ne more pa prvotoženka s pripoznavo poseči v delež

drugotoženca, če se drugotožena stranka temu upira.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo proti obema tožencema

(ni posebej zavrnilo sklepa, da se pripoznava ne dovoli), ima

prvotožena stranka pravni interes na pritožbi proti sodbi. Zato je

treba upoštevati tudi preostale pritožbene navedbe prvotožene

stranke.

Prvotožena stranka smiselno trdi v pritožbi, da nima poslovne

sposobnosti, ker jo je že trikrat zadela možganska kap pred darilno

pogodbo drugotoženi stranki leta 1996 in da je že iz tega razloga

pogodba delno nična in sicer v delu, ko darilo presega polovico

tistega, kar je bila toženkina dejanska last.

Pritožbeno sodišče odgovarja pritožnici, da ni jasno, zakaj naj bi

bila pogodba delno nična v delu, v katerem darilo presega polovico

solastninskega deleža tožene stranke, če toženka meni v pripoznavi,

da tožeči stranki pripada njen celotni solastninski delež. Ne glede

na to pa je treba odgovoriti pritožbi, da med pravdo ni navajala

dejstev, ki bi lahko ustrezale dejanskemu stanju ničnosti pogodbe iz

53. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, uporaba na podlagi

1060. člena Obligacijskega zakonika). Gre torej za nedovoljeno

novoto, ki je v pritožbi ni mogoče uveljavljati (337. člen ZPP), saj

pritožnica ne pojasni, zakaj teh dejstev ni navajala prej. Le v

pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvotožena stranka

podpisala pooblastilo in podala pripoznavo, kar bi ob neobstoju

poslovne sposobnosti lahko pomenilo tudi dvom v to dejanje oziroma v

procesno sposobnost, česar pa prvotožena stranka nikoli ni

zatrjevala. Tudi sodišče prve stopnje, ki pazi na procesno sposobnost

strank po uradni dolžnosti, ni podvomilo v procesno sposobnost

prvotožene stranke. Tudi izpovedbe tožečih strank v zvezi z navajanji

zdravstvenih težav prvotožene stranke, si pritožba zmotno razlaga,

saj je šlo za pojasnilo tožnice, da je mati zaradi kapi prizadeta in

stvari razume, če se ji po domače povedo (list. št. 147).

Zmotno napada prvotožena stranka tudi pravilno uporabo materialnega

prava. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na

določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v

nadaljevanju ZTLR, uporaba na podlagi 268. člena Stvarnopravnega

zakonika). Gre za določbe, ki urejajo gradnjo na tujem v povezavi z

določbo o razmerju med solastniki. Sodišče prve stopnje je namreč

ugotovilo, da trditev tožeče stranke, da je zgradila novo stvar, ne

drži in da gre za vlaganja v solastno stvar. Pred začetkom gradnje je

namreč oče podaril tožnikoma vsakemu do 1/6 oziroma 1/3 solastne

stvari zato, da si na podstrehi izgotovita stanovanje (primerjaj

darilno pogodbo, priloga A3). Prvotožena stranka se sklicuje smiselno

na načelno pravno mnenje, objavljeno v poročilu VSS 2/90, stran 1, in

pri tem prezre, da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se z

dograditvijo, graditvijo, nadzidavo ali adaptacijo tujega gradbenega

objekta v solastnini ne pridobi lastninska pravica, razen če gre za

poštenega graditelja z dograditvijo ali nadzidavo posebnega dela

zgradbe in pridobi lastninsko pravico na tem delu zgradbe, če se

lastnik zgradbe temu ni uprl in je za to vedel. Vendar prvotoženka

prezre, da mora iti za posebni del zgradbe v pomenu, da je mogoče

pridobiti na tem posebnem delu etažno lastnino (ne večjega

solastninskega deleža na celoti!) in sodišče prve stopnje je v

konkretnem primeru ugotovilo, da ne gre za posebni del zgradbe. Že

tožbeni zahtevek tožnikov pokaže, da ne zahtevata posebnega dela

(etažno) stvari, ampak trdita, da imata večji solastninski delež.

Poleg tega v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da se lastnik

zgradbe tej gradnji ni uprl, saj je mati kot lastnica preostalega

dela stavbe, (če bi držala trditev tožečih strank, da gre za posebni

del zgradbe) s to lastnino razpolagala in sicer z darilno pogodbo

1996. leta, kar sta tožnika vedela in te pogodbe nista izpodbijala in

vse do predmetne pritožbe nista zatrjevala, da bi bilo s to darilno

pogodbo kaj narobe. Tožnika tudi nista priglasila izločitvenega

zahtevka v zapuščinskem postopku po očetu, ki je po ugotovitvah

sodišča prve stopnje umrl 1978. leta (priloženi spis opr. št. O

105/78), ampak so otroci na zapuščinski obravnavi prepustili materi

svoje dedne deleže, tako da je mati postala lastnica preostalih 2/3

solastninskega deleža. Če nekdo z nepremičnino razpolaga, ni mogoče

govoriti o tem, da soglaša, da tisti, ki adaptira hišo, pridobi

solastninsko pravico v večjem obsegu, kot jo že ima.

Na koncu je treba še prvotoženki odgovoriti na trditev, da je nična

darilna pogodba zato, ker je mati razpolagala z etažo, ob tem ko je

vpisala solastnino. Taka trditev je protispisna in v nasprotju z

ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvotoženka je z darilno pogodbo z

dne 4.9.1996 drugotožencu podarila 1/3 sporne nepremičnine

(zemljiškoknjižni izpisek A2 in pogodbi 2), v darilni pogodbi je le

opisano, kaj mati pri tem misli, kar pa na veljavnost pogodbe ne more

vplivati oziroma to ne more pomeniti ničnosti pogodbe.

Prvotoženka na koncu še prosi za oprostitev plačila sodnih taks, kar

bo odločilo sodišče prve stopnje z ustreznim sklepom.

O pritožbi tožeče stranke:

Pritožba ponovno poudarja, da je za odločitev v tej pravdi pomembno,

kdo je v nepremičnino vlagal in kolikšna so ta vlaganja in pri tem

povzame nekatere ugotovitve sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je ob podanem materialnopravnem izhodišču in sicer, da

brez soglasja (pisnega ali ustnega) preostalih solastnikov, da se z

vlaganji enemu izmed solastnikov poveča solastninski delež na račun

drugih, ne more pridobiti lastninska pravica. Zato so vsa izvajanja

tožeče stranke o tem, da je dala prvotoženka pisno soglasje za

nadzidavo nad garažo do višine obstoječe stavbe (soglasje z dne

14.1.1995), kot tudi sam tekst darilne pogodbe z dne 3.6.1975, ne

more vplivati na rezultat v tej pravdi. Če bi sodišče razlagalo

določbe o gradnji na tujem tako, da je mogoče z vlaganji brez

soglasja o spremembi solastniških deležev doseči povečanje

solastninskega deleža in s tem zmanjšanje solastniških deležev drugim

solastnikom, bi sodišče mimo zakona poseglo v z Ustavo zagotovljeno

kategorijo pravice do zasebne lastnine.

Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da bi

sodišče na podlagi izpovedb prič S.B. in B.V., lahko ugotovilo, da je

bilo soglasje za spremembo solastniških deležev podano. Vendar je

sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov in nenazadnje

izpovedb pravdnih strank prišlo do dokazne ocene, kot jo je

obrazložilo v izpodbijani sodbi. Povedalo je tudi, da ob teh dokazih

ne more slediti izpovedbam obeh prič.

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb

ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ko je ugotavljalo, kaj je

zapisano v darilni pogodbi pokojnega očeta z obema tožnikoma. V

darilni pogodbi ni zapisano, da se spremenijo solastniški deleži s

tem, da lahko tožnika gradita v podstrešju. Zmotno tudi razlaga

pritožba izpovedbo toženca oziroma zmotno analizira izjave pravdnih

strank in iztrga iz teh izjav le stavke, ki ustrezajo njenim željam.

Če preberemo v celoti izpovedbo toženca, ugotovimo, da je sodišče

prve stopnje pravilno presojalo njegovo izpoved. Toženec je namreč

ves čas vztrajal, da so ostali solastniški deleži enaki in da tožnika

nista imela soglasja, da z vlaganji zmanjšajo solastniške deleže

drugim solastnikom. Ni jim pa toženec oporekal, da imata to, kar sta

sezidala in sicer v naravi. To pa je vprašanje eventualne nadaljnje

razdelitve solastnine. Toženec namreč ni nikoli povedal, da se je

pripravljen odpovedati svojemu stanovanju in solastniškemu deležu,

kar bi se nujno moralo zgoditi glede na tožbeni zahtevek. Zato je

sodišče prve stopnje pravilno naredilo dokazno oceno izpovedbe tožene

stranke in pravilno na to uporabilo materialno pravo.

Nazadnje pritožba še opozarja, da v sodni praksi ni bilo treba, da so

bila soglasja glede spremembe solastniških deležev vedno pisna, če je

šlo za sorodnike. Res je, da je v sodni praksi zaslediti tudi

primere, ko je z ustnim soglasjem za spremembo solastniškega deleža

oziroma še bolj v primerih, ko je šlo za posebne dele zgradbe, bilo

možno pridobiti lastninsko pravico brez pisnega soglasja. Vendar je

šlo za jasno izraženo voljo in za posebne dele zgradb. V konkretnem

primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za primer

soglasja solastnikov, da se tožnikoma poveča solastniški delež na

račun njunega solastninskega deleža. Odgovor glede dokazne ocene

izpovedb prič V. in B. pa je pritožbeno sodišče podalo že pri

odgovoru na pritožbo prvotožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče

pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot

neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).