Inheritance court must refer to civil court when heirs dispute facts affecting urgent share size.

1. Pritožba M.V. se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka

izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožba Ma.V. zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrže.

3. Dediča L.V. in A.V. sama nosita svoje stroške odgovora na

pritožbi.

[JEDRO]

Kadar med dediči obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna

velikost nujnega deleža, zlasti vračunanje daril v dedni delež,

zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati ali

razčiščevati samo, temveč mora v skladu s 3. točko 2. odstavka 210.

člena Zakona o dedovanju postopek prekiniti in stranki napotiti na

pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oporočna dediča

Ma. V. in M.V. napotilo na pravdo zoper zap. sina L.V. in A. V.,

zaradi ugotovitve, da se v dedni delež vračunata darili : 1/2 hiše na

zemljišču parc. št. 330/2 k.o. Š. A.V., in 1/2 hiše na zemljišču

parc. št. 330/11 k.o. Š. L.V. (1. točka izreka sklepa). Nadalje je

napotilo tudi zap. sina L.V. in A.V. na pravdo zaradi ugotovitve, da

v zapuščino sodi kupnina v višini 3.909.923,00 SIT za nepremičnine

parc. št. 1087/12 (prej parc. št. 542/28 k.o. S.) (2. točka izreka

sklepa).

Zoper prvo točko izreka tega sklepa se pritožujeta Ma.V. in M.V. in

sicer oba smiselno zaradi bistvenih kršitev določb zapuščinskega

postopka. M.V. predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo

določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker ni upoštevalo, da

3. točka 2. odstavka 210. člena ZD pomeni zgolj generalno klavzulo,

ki jo je potrebno vsakokrat konkretizirati. Sodišče prve stopnje je

njegovo pravico štelo za manj verjetno, čeprav je v svojem zahtevku

za vračunanje daril v dedni delež natančno navedel in pojasnil, da

sta brata A. in L.V. od staršev dobila novo hišo - dvojček, saj sta

celotno gradnjo financirala izključno starša. Brata tedaj lastnih

finančnih virov nista imela. Zapuščinsko sodišče bi zato moralo

obravnavati vprašanje osebnostnega in premoženjskega stanja obeh

bratov v času izgradnje stanovanjske hiše. O teh dejstvih bi sodišče

prve stopnje moralo brata povprašati in imeti aktivno vlogo pri

reševanju tega vprašanja, saj neposrednih pisnih dokazov ni. Navedba

pooblaščenke A. in L.V., da so vsi štirje dediči prejeli samo

zemljišče v zapuščinskem postopku po pok. očetu ter da oporočna

dediča nimata nobenih dokazil, ni resnična. Sodišče prve stopnje bi

moralo preveriti skladnost navedb pooblaščenke z njegovimi navedbami

in izčrpati vse možnosti pri razčiščevanju dejanskega stanja. Glede

na navedeno naj zapuščinsko sodišče samo ugotovi resnično stanje

stvari in po opravljeni zapuščinski obravnavi ob vračunanju daril

izda sklep o dedovanju.

Dedič Ma.V. pa smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji

postopek. V pritožbi pritrjuje pritožbenim navedbam brata M. V..

Sodišče prve stopnje določbe 3. točke 2. odstavka 210. člena ZD ni

pravilno uporabilo. V zahtevku za vračunanje daril je natančno

pojasnil, da sta brata A. in L.V. od staršev dobila novo hišo -

dvojček. Zapuščinsko sodišče bi o teh dejstvih moralo povprašati oba

brata, saj pisni dokazi ne obstajajo, in izčrpati vse možnosti pri

razčiščevanju dejanskega stanja. Predlaga, da zapuščinsko sodišče

samo ugotovi resnično stanje stvari in po opravljeni zapuščinski

obravnavi ob vračunanju daril izda sklep o dedovanju.

Na pritožbi zoper sklep sodišča prve sodbe sta odgovorila A.V. in

L.V., ki predlagata zavrnitev pritožb. Navajata, da zapuščinsko

sodišče ne more imeti aktivne vloge pri reševanju vprašanja

vračunanja daril sodedičem, zato bo pritožnik moral zatrjevana

dejstva dokazovati v pravdnem postopku.

Pritožba dediča M.V. ni utemeljena. Pritožba dediča Ma.V. pa je

prepozna.

V zvezi s pritožbo M.V.:

V obravnavani zapuščinski zadevi sta dediča L.V. in A.V. uveljavljala

nujni delež. Oporočni dedič M.V. se s plačilom nujnega deleža ni

strinjal, ker naj bi nujna dediča s strani zapustnice že prejela

darilo večje vrednosti (vsak 1/2 hiše na parc. št. 330/2 oz. 330/11

k.o. Š.), kar pomeni, da do zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža

ni prišlo. L.V. in A.V. sta prejem darila zanikala, to pa pomeni, da

so med dediči sporna dejanska vprašanja v zvezi s prikrajšanjem

nujnega deleža in sicer, ali sta nujna dediča s strani zapustnice

prejela darilo in v kakšni višini. Kadar pa med dediči obstaja spor o

dejstvih, od katerih je odvisna velikost nujnega deleža, zlasti

vračunanje daril v dedni delež, pa zapuščinsko sodišče spornih

dejstev ne more ugotavljati ali razčiščevati samo, kot to zmotno meni

pritožba, temveč mora v skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena

Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) postopek prekiniti in stranki

napotiti na pravdo. Sporna dejstva se bodo tako ugotavljala v

pravdnem postopku in ne v zapuščinskem. O morebitnem vračunanju daril

v dedni delež (46. in 58. člen ZD) in s tem povezanim vprašanjem

prikrajšanja nujnega deleža pa bo odločalo zapuščinsko sodišče,

vendar šele tedaj, ko bodo v pravdnem postopku ugotovljena vsa tista

dejstva, ki so bistvena za rešitev teh vprašanj, pa so med strankami

zapuščinskega postopka sporna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno

ravnalo, ko je zapuščinski postopek prekinilo in stranke napotilo na

pravdo. V skladu s 1. odstavkom 213. člena ZD pa sodišče napoti na

pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ker je

iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, tudi po oceni

pritožbenega sodišča pravica oporočnega dediča manj verjetna, je

pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi M.V. na

pravdo.

Ker iz povedanega izhaja, da je izpodbijani sklep pravilen in

zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradoma upoštevnih

kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s

366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, oba pa v

zvezi s 163. členom ZD, je pritožbo M.V. zavrnilo kot neutemeljeno in

v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V zvezi s pritožbo Ma.V. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta

prepozna. M.V. je po podatkih spisa izpodbijani sklep o napotitvi na

pravdo prejel dne 2.2.2005 (povratnica pripeta k red. št. 15).

Petnajstdnevni pritožbeni rok se je iztekel 17.2.2005, pritožbo

Ma.V. pa je sodišče prve stopnje prejelo neposredno dne 18.2.2005.

Glede na navedeno je pritožba Ma.V. vložena prepozno. V skladu s 3.

odstavkom 173. člena ZD pritožbeno sodišče praviloma odloča samo o

pritožbah, ki so bile vložene pravočasno, izjemoma pa lahko upošteva

tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete

pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. Ker bi bile v

obravnavanem primeru z upoštevanjem nepravočasno vložene pritožbe

Ma.V., v kateri pritožnik ugovarja, da sodišče prve stopnje ni

ugotovilo resničnega stanja stvari, in obrazlaga, zakaj njegova

pravica ni manj verjetna, nedvomno prizadete pravice nujnih dedičev

A.V. in L.V., pritožbeno sodišče pritožbe Ma.V. ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno je bilo potrebno njegovo pritožbo v skladu s 1.

točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavreči kot prepozno.

Dediča M.V. in Ma.V. stroškov pritožbenega postopka nista priglasila,

dediča A.V. in L.V. pa sta priglasila stroške odgovora na pritožbi.

Ker je v 1. odstavku 174. člena ZD določeno, da v zapuščinskem

postopku trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je pritožbeno

sodišče odločilo, da dediča A.V. in L.V. sama trpita svoje stroške

odgovora na pritožbi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. in 1.

odstavkom 174. člena ZD).