Court partially allowed appeal, reducing liability to 40% for driver and awarding damages to pedestrian.

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana

sodba:

- v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožeči stranki prizna še

2.010.000,00 SIT z obrestmi razvidnimi iz 1. odstavka izreka sodbe;

- v stroškovnem delu spremeni tako: 1.) da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 560.837,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2004, v roku 15 dni; 2.) da je

tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške v

znesku 271.150,00 SIT, v roku 15 dni.

2. V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanih, a

nespremenjenih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v

znesku 28.748,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2005, v

15 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožnik je močno vinjen prečkal cesto izven prehoda za pešce, ne da bi

se prepričal, če to lahko varno stori. Zavarovanec tožene stranke

(imetnik nevarne stvari) je imel višjo stopnjo alkohola v krvi od

dovoljene. Tožnika je videl stopiti na cesto in bi s pravočasnim

reagiranjem (zaviranjem) preprečil zadetje pešca na sredini ceste.

Tožnikova soodgovornost k nastali škodi je 40%, odgovornost

zavarovanca tožene stranke pa 60%.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki

naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 4.020.000,00

SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi razvidnimi iz 1.

odstavka njegovega izreka. Tožniku je iz naslova telesnih

bolečin priznalo 4.000.000,00 SIT od uveljavljanih

5.000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, kot je

uveljavljal, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti 4.000.000,00 SIT od uveljavljanih

7.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti

800.000,00 SIT od uveljavljanih 1.000.000,00 SIT in za tujo

pomoč 750.000,00 SIT (od uveljavljanih 850.000,00 SIT).

Skupno mu je priznalo 10.050.000,00 SIT (od uveljavljenih

14.350.000,00 SIT). Odločilo je, da je stranski intervenient

(zavarovenec tožene stranke) odgovoren za nastalo škodo v

višini 40%, tožnik pa v višini 60% in je zato tožniku

prisodilo 40% priznane odškodnine, kar predstavlja znesek

4.020.000,00 SIT. Višji zahtevek glede odškodnine (višina po

posameznih postavkah je razvidna že iz zgornje obrazložitve)

je v 2. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

Hkrati je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne

stroške.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki in stranski

intervenient. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbene

razloge po 2. in 3. točki 338. člena ZPP, tožena stranka in

stranski intervenient pa sta se pritožila zaradi nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega

prava.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje zaključkom sodišča prve

stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k

nastanku nevarne situacije in da je podana njegova sokrivda

v višini 40%, na strani stranskega intervenienta pa 60%.

Navaja, da je sokrivdo v višini 30% že priznal in da je taka

ocena več kot realna. Ugotavlja, da je iz podatkov

kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Trbovljah kot tudi

izvedeniških mnenj dr. J. K. in A. B. razvidno, da stranski

intervenient po vozišču, ki je ravno in pregledno, hitrosti ni

prilagodil prometnim razmeram tako, da bi lahko vozilo ustavil in

preprečil zadetje tožnika. Opozarja na dejstvo, da je bil stranski

intervenient pod vplivom alkohola in da zato vozila ne bi smel

upravljati. Graja nepravilno odmero odškodnine z očitkom, da ni

ustrezno individualizirana in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo

vseh okoliščin, ki so za prisojo denarnega zadoščenja pravno

odločilne. Ocenjuje, da odškodnina za telesne bolečine v višini

4.000.000,00 SIT ni primerna in podaja kronologijo zdravljenja in v

zvezi s tem povzema izvedeniško mnenje. Ugotavlja, da iz mnenja

izvedenca jasno sledi, da je s polnim obremenjevanjem noge s podloško

za stopalo tožnik lahko pričel šele 21.12.2000, do poškodbe pa je

prišlo 20.12.1997. Meni, da je sodišče prve stopnje, ki je sodbo

oprlo v zvezi z višino nematerialne škode na izvedeniško mnenje

izvedenca medicinske stroke dr. medicine F. Z., to mnenje napačno

presodilo in v posledici tega prisodilo prenizko odškodnino. Graja,

da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je zdravljenje

opravljal tudi v toplicah, kjer je bil štirinajst dni na

rehabilitaciji, kar vse je bilo povezano z nelagodnostjo in

bolečinami. Poudarja, da je tudi po 21.12.2000, ko je pričel s polnim

obremenjevanjem noge trpel bolečine pri hoji, ki jih trpi še danes.

Sodišču prve stopnje očita, da ni v zadostni meri upoštevalo, da je

intenzivno zdravljenje tožnika trajalo kar tri leta. Glede priznane

odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu nima pripomb. Ocenjuje,

da je prenizko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi

trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po njegovem prepričanju

je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo prikrajšanja

zaradi posledic prometne nesreče, ki jih v pritožbi ponavlja. Vse to

pritožniku daje občutek popolne nemoči, je nervozen in razdražljiv.

Tudi odškodnina za trajno skaženost je po njegovem prenizka, opozarja

na opazno izredno šepanje, spričo česar še vedno uporablja pri hoji

palico in na občutek trajne zaznamovanosti zaradi brazgotine nad levo

obrvjo. Ker je okolica na njegov izgled pozorna, znanci ga sprašujejo

po vzrokih, ga to moti in se zato izogiba ljudi. Končno očita sodišču

prve stopnje, da pri odločitvi glede pravdnih stroškov ni upoštevalo,

da je ves čas priznaval sokrivdo v višini 30%.

Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje

na temelju izvedenskega mnenja izvedenca za promet tožniku

pripisalo premajhno soodgovornost za nastanek nezgode.

Navaja, da je izvedenec napravil analizo gibanja pešca, to

je tožnika in zapisal, da voznik ob takojšnjem reagiranju,

ko je opazil pešca, v nobenem primeru, če se je pešec gibal

z običajno hitrostjo, ne bi mogel preprečiti nezgode.

Ugotavlja, da v danem primeru gibanje pešca ni bilo običajno

in ga je po izpovedi voznika zaneslo naprej, kar pomeni, da

je bila njegova hitrost gibanja višja. Tožnik je bil ob

nezgodi močno vinjen, hoja neenakomerna in nepredvidljiva.

Izvedenec ugotavlja, da bi moral voznik v tem primeru

reagirati v času 1 do 1,1 sekunde, kar je zelo kratek čas,

ki ga od povprečnega voznika ni mogoče zahtevati. Kljub

temu, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je nevarno

situacijo povzročil tožnik, je vozniku pripisalo 40%

soodgovornost. Tožena stranka meni, da je za nezgodo v

celoti odgovoren tožnik sam in ni upravičen do odškodnine.

Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine in meni,

da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin

primera, še zlasti pri odškodnini za strah in skaženost.

Povzema izpovedbo tožnika in ugotavlja, da tožnik primarnega

strahu ni občutil, kar sodišče prve stopnje sicer ni posebej

obrazložilo, meni pa, da je dosojena odškodnina previsoka.

Tudi skaženost pri tožniku ni podana v tolikšni meri, da bi

pri drugih ljudeh vzbujala zanimanje oziroma zgražanje in

priznana odškodnina, ni v skladu z namenom odškodnine, kot

ga določa ZOR. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe

oziroma tako spremembo, da se ugotovi, da je za nezgodo

odgovoren tožnik sam.

Stranski intervenient očita sodišču prve stopnje, da je

ugotovitev, da je stranskemu intervenientu mogoče očitati

40% odgovornost za nastanek nesreče, v nasprotju z

obrazložitvijo, da je nevarno situacijo povzročil sam

tožnik. Glede stranskega intervenienta sodišče prve stopnje

ugotavlja, da je imel vse možnosti, da pešca pravočasno

zazna, vendar pa izvedenec glede njegove krivde in doprinosa

ni nedvoumen v svojem mnenju. Ni jasno, kaj za izvedenca

pomenijo tehnične možnosti, ali gre za zmožnosti avtomobila

ali za presojo celotne kritične situacije. Graja, da sodišče

ne upošteva dopolnitve mnenja izvedenca, da stranski

intervenient nesreče ne bi mogel preprečiti, če bi se pešec

gibal s hitrostjo 2 m/s. Ugotavlja, da je tudi iz kazenskega

spisa razvidno, da je praktično stekel čez cesto. Sklicuje

se na že predloženi izvod strokovne literature, kjer je

hitrost hoje moškega od petdeset do šestdeset let ocenjena s

faktorjem 2 m/s. Ocenjuje, da je tožnik najmanj 90% sam

prispeval k nastanku poškodbe. Izraža nestrinjanje s

priznano višino odškodnine in ocenjuje, da je previsoka

glede telesnih bolečin in zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Materialne škode tožeča stranka ni dokazala in

tudi znesek ni simboličen, saj dosega zajamčeni osebni

dohodek delavca.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in

predlagala njegovo zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene

stranke in stranskega intervenienta ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, ki temeljijo

na izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca L. B.:

- da sta bila oba udeleženca prometne nesreče pod vplivom alkohola

(tožnik je imel 1,77 g/kg; stranski intervenient V. G. pa 0,79 g/kg

alkohola v krvi),

- da je tožnik prečkal izven prehoda za pešce pod kotom 30 do 45

stopinj,

- da tožnik ni preveril, preden je stopil na vozišče, če lahko varno

prečka cestišče,

- da sta oba udeleženca imela zadostno preglednost,

- da je stranski intervenient tožnika zagledal, ko je stopil na

pločnik in ga je zaneslo naprej,

- da je stranski intervenient zaviral in se umikal v desno, ni pa

ustavil, niti po trčenju;

štelo, da je nevarno situacijo povzročil tožnik, da pa bi

lahko stranski intervenient, če bi ustrezno reagiral,

trčenje preprečil.

Odločilo je, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 60%,

prispevek stranskega intervenienta pa 40%. Tožnik, ki v

pritožbi navaja, da je sodišče odločilo, da je njegova

sokrivda 40%, sokrivda stranskega intervenienta pa 60%, je

očitno spregledal zaključke sodišča. Tožnik prej povzetih

ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, vendar pa bi

po njegovem pravilna ocena prometne situacije opravičevala

njegovo sokrivdo v višini 30%, kot jo je že v postopku pred

sodiščem prve stopnje priznal. Tudi po prepričanju toženke

in stranskega intervenienta delež krivde, ki jo je sodišče

prve stopnje pripisalo stranskemu intervenientu ni ustrezen

in je po trditvi toženke podana izključna odgovornost

tožnika, po trditvi stranskega intervenienta pa je

soodgovornost tožnika v višini 90%. Toženki je treba

pojasniti, da je bil stranski intervenient pravnomočno

obsojen, (s kazensko sodbo je bil spoznan za odgovornega) in

je na take ugotovitve sodišče prve stopnje, kot le to

pravilno navaja, vezano. Sodišče prve stopnje je zato moralo

ugotavljati le delež soodgovornosti vsakega od udeležencev.

Tožena stranka in stranski intervenient izražata

nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi

stranski intervenient na nevarnost lahko pravočasno

reagiral. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede napačne

reakcije stranskega intervenienta temelji na izvedeniškem

mnenju A. B. (mnenje 25.6.2003), ki je pri izračunu reakcijskega časa

stranskega intervenienta (voznika) upošteval hitrost pešca 1,2 m/s,

kar je hitrost pešca z normalno hojo v starosti tožnika (šestdeset

let). Glede na trčno hitrost 45 km/h, je po oceni izvedenca ob

takojšnjem reagiranju z zaviranjem (ko je opazil pešca), lahko voznik

osebnega avtomobila vozilo ustavil približno 16,4 m pred trčenjem, ob

upoštevanju reakcijskega časa 1,2 sekunde za voznika. Drugačne

trditve tožene stranke (da je izvedenec zapisal, da če bi se pešec

gibal z običajno hitrostjo voznik ob takojšnjem reagiranju nezgode ne

bi mogel preprečiti) v izvedeniškem mnenju nimajo opore. Stranski

intervenient na mnenje izvedenca, ki je navedel, da je stranski

intervenient imel "tehnične možnosti" pravočasnega reagiranja ni imel

pripomb, zato v pritožbi uveljavljan očitek (da izvedenec "tehničnih

možnosti") ni pojasnil, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v

smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Stranski intervenient v pritožbi ni pojasnil,

zakaj tega brez svoje krivde ni uveljavljal že v postopku pred

sodiščem prve stopnje. Res je izvedenec A. B. v dopolnilnem mnenju

19.12.2003 (na katero se sklicujeta tožena stranka in stranski

intervenient) navedel, da ob predpostavki, da bi se pešec gibal s

hitrostjo 2 m/s, voznik (stranski intervenient) tudi ob takojšnjem

reagiranju (reakcijski čas 1,2 sekunde) z zaviranjem, trka ne bi

mogel preprečiti. Reakcijski čas 1,1 sekunde, na katerega se sklicuje

tožena stranka, pa se nanaša na primer (izvedenec ga je navedel v

dopolnilnem mnenju), ko bi pešec tekel preko ceste s hitrostjo 3,5

m/s. Oškodovanec je bil star šestdeset let, bil je močno vinjen (imel

je 1,77 g/kg alkohola v krvi), zato je nesprejemljivo stališče tožene

stranke, da se je gibal hitreje kot pešec z običajno hitrostjo.

Splošno znano dejstvo je, da se vinjen človek giblje manj okretno in

počasneje ter se občasno tudi zaziblje sem ter tja. Ni mogoče slediti

toženi stranki in stranskemu intervenientu, da se je pešec gibal s

hitrostjo 2 m/s ali več. Že v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču

v Trbovljah, opr. št. K 90/2001 je bila ugotovitev hitrosti pešca

ključna za ugotovitev odgovornosti stranskega intervenienta

(obdolženca v kazenskem postopku). Izvedenec J. K. je v mnenju, ki ga

je kot podlago za obsodilno sodbo upoštevalo kazensko sodišče (sodba

Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 6.6.2001, opr. št. K 90/2001 v

zvezi s sodbo Višjega sodišča I Kp 1002/2002 z dne 11.12.2002), pri

izračunu časovne potne analize upošteval pri oceni hitrosti hoje

oškodovanca (1m/s) njegovo starost in stopnjo alkoholiziranosti

(izvedenec Bajc v predmetnem postopku pa 1,2 m/s). Protispisno je

pritožbeno razlogovanje stranskega intervenienta, da je iz kazenskega

spisa razvidno, da je pešec praktično stekel čez cesto. Kazensko

sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca, da je oškodovanec od roba

ceste do sredine, kjer je prišlo do trčenja prišel v 3. sekundah in

na tej podlagi tudi zaključilo, da ga je lahko obdolženec pravočasno

videl in je imel tudi dovolj časa za reakcijo. Stranski intervenient

(obdolženec) je že v kazenskem postopku s sklicevanjem na strokovno

literaturo (na isto se sklicuje tudi v pritožbi v predmetnem

postopku) izpodbijal ugotovitev izvedenca glede hitrosti pešca in ni

uspel.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotavljalo

kršitve cestnoprometnih predpisov vsakega od udeležencev.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient

k nastali škodi prispeval v višini 40% ni v nasprotju z

obrazložitvijo, da je kritično situacijo povzročil tožnik

(sodišče prve stopnje je tožniku zato prisodilo 60%). Ni

podana s strani stranskega intervenienta očitana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka.

Po oceni sodišča druge stopnje, je kot utemeljeno navaja

tožnik, sodišče prve stopnje vozniku motornega vozila

(imetnik nevarne stvari) prisodilo prenizko stopnjo

odgovornosti, kljub temu, da je kritično situacijo res

povzročil tožnik. Kot upravičeno opozarja tožnik je imel

tudi stranski intervenient višjo stopnjo alkohola v krvi,

kot je to dovoljeno. Treba je upoštevati, da zavarovanec

tožene stranke kot imetnik nevarne stvari odgovarja

objektivno, kot tudi, da bi s pravočasnim zaviranjem nesrečo

lahko preprečil. Pravilna uporaba materialnega prava zato

narekuje, da znaša prispevek tožnika k nastali škodi 40%,

prispevek stranskega intervenienta pa 60%. V tem delu je

zato sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo

ustrezno spremenilo, pritožbi tožene stranke in stranskega

intervenienta pa zavrnilo.

Stranki in stranski intervenient izražajo nestrinjanje s

priznano višino odškodnine in sicer tožnik meni, da je

prenizka, tožena stranka in stranski intervenient pa da je

previsoka. Sprejemajo dejanske ugotovitve sodišča prve

stopnje glede teže poškodbe, trajanja in intenzivnosti

bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnih

posledic, menijo pa, da jih sodišče prve stopnje pri odmeri

odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo. Sodišče druge

stopnje je opravilo materialnopravni preizkus prisojene

denarne odškodnine in ugotavlja, da je odškodnina priznana v

primerni višini.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je

sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To so stopnja

bolečin (telesnih in duševnih), njihovo trajanje (1.

odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena

ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne

sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo

in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To

pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati

intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede

na vse konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti

odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje

med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za

primerljivo škodo. V skladu z določbo 203. člena ZOR sodišče

prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo

negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo

škoda trajala tudi v bodočnosti.

O pritožbah za telesne bolečine:

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

upoštevalo zgoraj omenjena merila in je težo poškodb,

trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti

med zdravljenjem pri odmeri odškodnine za telesne bolečine

upoštevalo v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je na

četrti strani sodbe zapisalo, da se je pri določitvi

odškodnine oprlo na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje

je izvedensko mnenje delno povzelo, kar ne pomeni, da ni

upoštevalo vseh v izvedeniškem mnenju natančno opisanih

poškodb in v zvezi z zdravljenjem povezanih nevšečnosti. V

pritožbi povzeta kronologija poteka zdravljenja in delni

povzetki izvedeniškega mnenja, ne vzbujajo nobenih

pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega

stanja, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri

odškodnine. Med drugim je upoštevalo bolečo fizioterapijo,

zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče

prve stopnje ni upoštevalo zdravljenja v zdravilišču v

okviru rehabilitacije, glede katerega pa v pritožbi niti ne

opredeli na katero obdobje (zdravljenje je trajalo tri leta)

se nanaša. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik

po 21.12.2000, ko je lahko pričel s polnim obremenjevanjem

noge, trpel bolečine in jih trpi še danes (obrazložitev na

četrti strani sodbe pri zmernih bolečinah). Dejstva, da je

zdravljenje trajalo kar tri leta (nesreča 20.12.1997; polna

obremenitev noge s podložko za stopalo 21.12.2000), da je

tožnik trinajst mesecev nosil mavec, da je potem hodil z

berglami, se po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri

odražajo v prisojeni odškodnini in tožnika ne opravičujejo

do višje odškodnine od prisojene. Nižja odškodnina od

prisojene, za kar se sicer neobrazloženo zavzemata tožena

stranka in stranski intervenient, po prepričanju sodišča

tudi ne bi ustrezala prej obrazloženim merilom. Pritožbe za

to obliko škode je zato sodišče druge stopnje zavrnilo.

O pritožbi za duševne bolečine zaradi strahu:

Odločitve glede odškodnine za duševne bolečine za strah

tožeča stranka ne izpodbija, tožena stranka pa ocenjuje, da

sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin

primera. Glede na ugotovljen dolgotrajen strah za izid

zdravljenja (tri mesece po nesreči je bil tožnik v težkem

obupu, bal se je amputacije noge; ob ugotovljeni poškodbi

mečničnega živca in ko je bil osveščen, da poprava te

funkcije ni več možna, je bil njegov obup razumljiv;

zdravljenje je potekalo s številnimi zapleti), je po

prepričanju sodišča druge stopnje odškodnina v višini

500.000,00 SIT primerna in materialnopravno pravilna. Tožena stranka

v pritožbi po eni strani sama navaja, da sodišče prve stopnje ni

upoštevalo takoimenovanega "primarnega strahu", po drugi pa razloguje

o tem, zakaj tožnik "primarnega strahu" ni trpel. V skladu z določbo

200. člena ZOR je strah enotna kategorija in ga je le sodna praksa

razdelila v takoimenovani "primarni in sekundarni strah za izid

zdravljenja". Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena.

O pritožbah za duševne bolečine zaradi skaženosti:

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je

primerna. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje,

ki temelji na izvedeniškem mnenju, so tožniku ostale vidne

posledice poškodb (zlasti brazgotina nad levo obrvjo, ki v

manjši meri kazi tožnikov izgled; izrazito šepanje zaradi

visečega stopala), spričo česar je objektivni kriterij za

priznanje odškodnine iz tega naslova podan. Po oceni sodišča

druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadostni meri

upoštevalo dejstvo, da tožnik trpi duševne bolečine, ker

šepa in da ima brazgotino nad obrvjo, kar zadošča obstoju

subjektivnega kriterija, ki mora biti podan kumulativno z

objektivnim kriterijem. Ni mogoče slediti trditvi tožene

stranke, da je odškodnina previsoka, ker skaženost ni podana

v taki meri, da bi pri drugih ljudeh vzbujala zanimanje

oziroma zgražanje. Temelj za priznanje odškodnine iz tega

naslova je prizadetost oškodovanca. Sodišče prve stopnje je

na podlagi izpovedbe tožnika imelo dovolj podlage za

ugotovitev, da ga "zaznamovanost" moti in da trpi duševne

bolečine. Nedvomno pa izrazito šepanje vzbuja najmanj

pozornost, kar tožnika, kot je povedal, moti. Izkaže se, da

tožnikova zahteva po višji oziroma toženkina po nižji

odškodnini ni upravičena in je zato sodišče druge stopnje

pritožbi zavrnilo.

O pritožbah za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenskih aktivnosti:

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede določitve

odškodnine duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Tožnikove prizadetosti na vseh področjih, na

katere opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje

popolno ugotovilo in upoštevalo. Dejstvo, da ga moti, da

mora uporabljati posebno opornico za stopalo, je sodišče

prve stopnje upoštevalo že pri določitvi odškodnine zaradi

skaženosti. Ugotovljene okoliščine tožnika ne opravičujejo,

do višje odškodnine, kot se zavzema v pritožbi in tudi ne do

nižje odškodnine, kot neobrazloženo uveljavljata tožena

stranka in stranski intervenient. Pritožbe so zato

neutemeljene.

Odmerjena odškodnina za tožnikovo negmotno škodo je primerna

tudi ob upoštevanju primerljivosti priznanega zneska z

odškodninami za podobno škodo.

O pritožbi za gmotno škodo:

Neutemeljena je graja stranskega intervenienta glede

priznanja premoženjske škode, to je odškodnine za tujo

pomoč, ki jo je v času zdravljenja nudila njegova žena.

Stranski intervenient ne izpodbija pravilnosti ugotovitve

sodišča prve stopnje, da je tožnik potreboval tujo pomoč

petnajst mesecev, ki temelji na izvedeniškem mnenju. Tudi

ugotovitve, da je potreboval pomoč več kot uro na dan, ne

izpodbija. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je

splošno znano dejstvo, da cena ure za najenostavnejša

gospodinjska dela znaša od 1.000,00 do 1.500,00 SIT, zato

priznanje po 1.666,00 SIT dnevno ni pretirano.

Skupna odškodnina (za negmotno in gmotno škodo), ki jo je

sodišče prve stopnje priznalo tožniku in ki je stranki in

stranski intervenient s pritožbami niso uspeli izpodbiti,

znaša 10.050.000,00 SIT. Glede na to, da je sodišče druge

stopnje spremenilo odgovornost po temelju (40% tožnik, 60%

stranski intervenient), je tožnik upravičen do 60% odmerjene

odškodnine, to je do 6.030.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje

je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ustrezno

spremenilo (4. točka 356. člena ZPP), v preostalem delu pa

je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala stroškovno

spremembo. Izrek o stroških temelji na 2. odstavku 154.

člena ZPP. Tožnikov uspeh je 42 % (od uveljavljanih

14.350.000,00 SIT je uspel z 6.030.000,00 SIT). Sodišče

druge stopnje je odmerilo stroške obeh strank in stranskega

intervenienta v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in

Zakonom o sodnih taksah (tožnik je bil plačila taks

oproščen), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz

stroškovnikov. V skladu z določbo 155. člena ZPP je

upoštevalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni.

Za stroške zastopanja (upoštevalo je število točk ob

opravljenem dejanju in vrednost točke ob odmeri - 110,00

SIT) je tožeči stranki priznalo 11.261 točk (1.238.710,00

SIT), kar z upoštevanjem 20 % DDV znaša 1.486.452,00 SIT. Z

upoštevanjem izvedenine 149.715,00 SIT znašajo stroški

1.636.167,00 SIT, kar glede na 42 % uspeh znaša 687.190,00

SIT. Stroški toženke znašajo 217.850,00 SIT (141.600,00 SIT

izvedenina; 71.750,00 SIT taksa za odgovor na tožbo; potni

stroški 4.500,00 SIT), kar glede na 58 % uspeh znaša

126.353,00 SIT. Stroški stranskega intervenienta znašajo

467.500,00 SIT (4250 točk), kar glede na 58 % uspeh znaša

271.150,00 SIT in jih je na podlagi 2. odstavka 154. člena

dolžan povrniti tožnik. Po medsebojnem pobotanju stroškov

tožnika in tožene stranke je dolžna tožena stranka tožniku

povrniti 560.837,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.1.2004.

Ker je tožnik s pritožbo delno -19 % uspel (od izpodbijanih

10.330.000,00 SIT, je uspel z 2.010.000,00 SIT) je v skladu

z določbo 165. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 154. člena

ZPP upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Za

stroške pritožbe je sodišče druge stopnje tožniku priznalo

1146,25 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša

126.087,50 SIT. Z upoštevanjem 20 % DDV znašajo stroški

151.305,00 SIT, kar glede na 19 % uspeh znaša 28.748,00 SIT.

Tožena stranka in stranski intervenient pritožbenih stroškov

nista priglasila. Pritožbene stroške tožnika je sodišče

naložilo v plačilo toženi stranki z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.4.2005.