Appeal partially allowed; court increased damages for specific illness while rejecting fear-based claims.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1.

odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki poleg že prisojenega zneska denarne odškodnine plačati še

odškodnino v višini 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.2.2004 do plačila, v 15 dneh.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a

izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

pritožbenega postopka v znesku 33.660,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 dalje do plačila, v 15 dneh,

pod izvršbo.

[JEDRO]

Odmera odškodnine poteka na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To

pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost

in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse

konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse

s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine

odpravilo ali vsaj omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena

objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in

katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo

z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v

plačilo naložilo odškodnino v znesku 750.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 dalje do plačila

in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 195.850,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz

razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da

tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki prisodi pravično

denarno odškodnino. V pritožbi navaja, da je sodišče prve

stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je

glede na nastalo škodo odmerilo prenizko odškodnino. Sodišče

prve stopnje ne bi smelo pri odmeri odškodnine nastale škode

primerjati s podobnimi primeri, temveč bi moralo slediti

temeljnemu načelu odškodninskega prava in sicer

individualizaciji pri oceni nastale škode. Škoda, ki je

nastala tožnici, je zaradi svoje specifičnosti težko

primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Nastala škoda v

obliki akutnega toksičnega hepatitisa vsekakor predstavlja

hudo nevšečnost med zdravljenjem, ki je prvostopenjsko

sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Prav tako ni

upoštevalo upravičenega tožničinega strahu pred izidom

zdravljenja tuberkuloze. Prisojena odškodnina je prenizka in

ne ustreza standardu pravične odškodnine. Nezakonita je tudi

odločitev o stroških, saj je tožena stranka nasprotovala

temelju tožbenega zahtevka, v tem delu pa je tožeča stranka

v pravdi uspela.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja,

da so očitki pritožbe glede zmotne uporabe materialnega

prava utemeljeni, saj sodišče prve stopnje tožnici glede na

ugotovljeno dejansko stanje ni odmerilo pravične odškodnine

za nevšečnosti, ki jih je prestala zaradi nepravilnega

zdravljenja.

V zvezi s pritožbenimi očitki glede določitve odškodnine pa

pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odmeri pravične

denarne odškodnine sodišče vezano na merila iz 200. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Sodišče odškodnino odmerja glede na stopnjo in trajanje

telesnih ter duševnih bolečin in strahu (1. odstavek 200.

člena ZOR), dolžno pa je upoštevati še pomen prizadete

dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki

niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2.

odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedeno poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To

pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati

intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter

strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo

pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem

doseže zadoščenje, ki bo te bolečine odpravilo ali vsaj

omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno,

in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in

katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo

z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih. Sodišče

prve stopnje je zato pravilno upoštevalo vsa merila in izhodišča iz

200. člena ZOR in pri tem prisojeno odškodnino poskušalo

objektivizirati v zgoraj navedenem smislu. Vendar pa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene

okoliščine obravnavanega primera tožnici ni odmerilo pravične

odškodnine.

Tožnica je zaradi nepravilnega zdravljenja morala prestati

številne nevšečnosti. Nepotrebna dvomesečna hospitalizacija,

dolgotrajno uživanje tablet, več rentgenskih in ultrazvočnih

pregledov ter redni jetrni testi so samo nekatere izmed

nevšečnosti, ki jih je zaradi ugotovljenega nestrokovnega

zdravljenja morala trpeti tožnica. Zdravljenje, ki je

trajalo kar 8 mesecev, je tožnico hudo izčrpalo, zato ni

zmogla hoje po stopnicah in celo branja ne. Ker je bila

prisiljena pogosto počivati, je to vplivalo na bolezen

hrbtenice, zaradi česar je potrebovala še dodatne terapije

za hrbtenico. Glede na vse navedene nevšečnosti in še

številne druge, ki jih je tožnica morala prestati zaradi

nepravilnega zdravljenja, je pritožbeno sodišče ocenilo, da

pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša

1.000.000,00 SIT. Upoštevajoč višino odbitne franšize, ki jo

je tožnica dolžna plačati na podlagi zavarovalne pogodbe, pa

je treba prisojeno denarno odškodnino znižati na 950.000,00

SIT. Prisoja višje odškodnine iz tega naslova, ki jo v

pritožbi predlaga tožnica, pa po oceni pritožbenega sodišča

ni utemeljena, saj ne bi bila v skladu z merili iz 200.

člena ZOR.

Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine pravilno ni

upoštevalo akutnega toksičnega hepatitisa, saj te

nevšečnosti sploh ni ugotovilo. Tožnica namreč te bolezni

med nevščenostmi, ki jih je morala prestati zaradi

nepravilnega zdravljenja, sploh ne navaja. Pri tožnici se je

po zaključenem spornem zdravljenju pojavilo jetrno obolenje,

glede katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni v

vzročni zvezi s spornim zdravljenjem. Iz izvedenskega mnenja

sodne izvedenke prof. dr. S. M., ki je povzeto v razlogih izpodbijane

sodbe, sicer izhaja, da bi zdravljenje z antituberkulotiki, ki mu je

bila tožnica podvržena, lahko povzročilo akutni toksični hepatitis,

vendar pa to obolenje pri tožnici ni bilo niti zatrjevano niti

ugotovljeno. Glede na navedeno tega dejstva pri odmeri odškodnine ni

bilo mogoče upoštevati. Prav tako so neutemeljeni tudi pritožbeni

očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri odškodnine

upoštevati tožničin strah pred izidom zdravljenja. V obravnavanem

primeru namreč tožnica tudi strahu ni uveljavljala niti zatrjevala,

zato pri odmeri odškodnine tudi te škode ni bilo mogoče upoštevati.

Nadalje so neutemeljeni tudi tožničini očitki v zvezi s

stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri odločanju o

stroških postopka se lahko uporabijo različne metode za

izračun višine teh stroškov. V obravnavanem primeru je

sodišče prve stopnje uporabilo eno izmed možnih in

sprejemljivih metod za izračun pravdnih stroškov, po kateri

sodišče pravdne stroške tožeče stranke odmeri od prisojenega

denarnega zneska (v obravnavanem primeru od zneska

750.000,00 SIT), zato je izračun stroškov, ki ga je v

obravnavanem primeru opravilo sodišče prve stopnje, povsem

pravilen. Pritožbeno sodišče tudi sicer v odločitev o

stroških postopka ni poseglo, ker sprememba izpodbijane

sodbe na višino priznanih pravdnih stroškov ne vpliva. Tudi

ob upoštevanju s to sodbo prisojene odškodnine (skupni

znesek denarne odškodnine znaša 950.000,00 SIT) bi bila

namreč tožnica ob uporabi omenjene metode za izračun

stroškov upravičena do povračila enakega zneska pravdnih

stroškov kot so ji že priznani s sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitve sodišča prve stopnje zato v tem delu ni bilo

potrebno spreminjati.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožeče stranke deloma

ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena

Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP) spremenilo v

zgoraj navedenem obsegu. V preostalem delu je pritožbo

tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem,

a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov pa temelji na 165.

členu v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na to, da je tožnica

s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v

zavrnilnem delu, pritožbena vrednost spora znaša

1.750.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je uporabilo enako

metodo za izračun stroškov kot sodišče prve stopnje in

tožnici stroške pritožbenega postopka odmerilo od zneska

denarne odškodnine, prisojene s to sodbo, to je 200.000,00

SIT. Tožnici je tako v skladu z Odvetniško tarifo priznalo

250 točk za sestavo pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti

točke 110,00 SIT znaša 27.500,00 SIT. Postavko konferenca s

stranko je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je nagrada za to

opravilo že zajeta v nagradi, ki je bila tožnici priznana za

sestavo pritožbe. Nadalje je pritožbeno sodišče tožnici

priznalo še materialne stroške v višini 2 % od priznane

nagrade, kar znaša 5 točk oz. 550,00 SIT in 20 % DDV v

znesku 5.610,00 SIT. Tožena stranka je tako dolžna tožnici

povrniti pritožbene stroške v višini 33.660,00 SIT skupaj s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.