Court upholds state liability for car seizure under Art. 26 Constitution but rejects appeal on damages calculation.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po zakonitem zasegu avtomobila državni organi v 27 mesecev trajajočem

zasegu niso ničesar storili za razjasnitev suma o obstoju kaznivega

dejanja, hkrati pa tudi niso poskrbeli za ustrezno hrambo vozila.

Tako ravnanje državnih organov je protipravno v smislu 26. člena

Ustave RS in je zato podana odškodninska odgovornost Republike

Slovenije za nastalo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da

mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.363.517,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2001 dalje do

plačila, hkrati pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Razen

tega je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku

pravdne stroške v znesku 129.750,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.12.2003 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik

izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe

materialnega prava, tožena stranka pa obsodilni del zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava.

Tožnik v pritožbi navaja, da prvo sodišče pri odločitvi ni

upoštevalo določil 190. čl. ZOR, na podlagi katerih se

oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da

postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne

bi bilo škodljivega dejanja. Prvo sodišče je napačno

izhajalo iz 30 % nižje vrednosti, ker naj bi bilo vozilo

uvoženo po delih in ponovno sestavljeno. To dejstvo kljub

zatrjevanju izvedenca ne more vplivati na ceno vozila. Prvo

sodišče bi moralo upoštevati tržno vrednost v višini

2.200.689,00 SIT in ne nižjo. Razen tega je prvo sodišče pri

odločitvi o stroških postopka neutemeljeno tožniku priznalo

le 70 % stroškov, saj ni uspel le s sorazmerno majhnim delom

zahtevka, zaradi katerega niso nastali nobeni posebni

stroški.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija predvsem temelj

tožbenega zahtevka ter v tej zvezi navaja, da organi za

notranje zadeve niso zavlačevali postopka, saj so bili po

Evropskem sporazumu o pridružitvi Republike Slovenije k

evropskim skupnostim in njihovim članicam vezani na postopek

Interpola Italije in niso mogli ukrepati, ne da bi upoštevali tudi

določbe (98. čl.) navedenega sporazuma. Zaseg vozila je bil zato

zakonit in je bil odpravljen kakor hitro je to bilo mogoče glede na

dane okoliščine in zato ni podana odgovornost tožene stranke za

zmanjšanje vrednosti vozila. Sicer pa pritožba tudi meni, da višina

prisojene odškodnine ni utemeljena. Izvedenec je ocenil, da bi

vrednost neobhodnih popravil znašala 509.012,00 SIT, potrebna

popravila pa 835.000,00 SIT. Zakaj je prvo sodišče upoštevalo večji

znesek, iz sodbe ni mogoče ugotoviti. Pri določitvi višine odškodnine

pa sodišče ni upoštevalo, da je tožnik od zavarovalnice že dobil

izplačano odškodnino v znesku 101.123,00 SIT. V izreku sodbe je tudi

napaka glede teka zamudnih obresti, saj je pravilen datum od katerega

lahko tečejo zamudne obresti, 31.5.2001.

Obe stranki v njunih pritožbah sodišču druge stopnje

predlagata, da ugodi njunima pritožbama v okviru pritožbenih

predlogov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbena izvajanja tožene stranke, s katerimi skuša ovreči

njeno odškodninsko odgovornost, ne morejo omajati

prepričljive prvostopne presoje, temelječe na pravilnem in

popolno ugotovljenem dejanskem stanju, da so podani elementi

protipravnosti v ravnanju organov za notranje zadeve, ki je

sledilo po zasegu tožnikovega avtomobila in do njegove

vrnitve ter da je zato tožena stranka odškodninsko odgovorna

za nastalo škodo. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na

njene obveznosti iz Evropskega sporazuma o pridružitvi

Republike Slovenije k evropskim skupnostim in njihovim

državam članicam, ki delujejo v okviru Evropske unije,

zlasti tudi glede preprečevanja nezakonitega trgovanja z

motornimi vozili, predstavlja le posplošeno in dekleratorno

navajanje namena samega sporazuma. V tej povezavi je

brezpredmetna trditev pritožbe, da je bila tožena stranka

tudi vezana na postopek Interpola Italije ter da ni mogla

ukrepati, ne da bi upoštevala tudi določila navedenega

sporazuma. Tožena stranka ne pove, v čem konkretno je bila

preprečena v izvajanju ustreznih ukrepov, ki bi preprečili

nastanek škodnih posledic na zaseženem avtomobilu. Prvo

sodišče je ugotovilo, da je bil zaseg tožnikovega avtomobila

zakonit, hkrati pa je tudi prepričljivo ugotovilo, da organi

za notranje zadeve od zasega tožnikovega avtomobila dalje

niso pridobili nobenih podatkov od italijanskih organov in

tudi sami niso zbrali nobenih podatkov za morebitno kazensko

ovadbo in karkoli storili v dveh letih in treh mesecih

(razen da so poslali dopis na Interpol v Rimu dne

11.2.1997), kar bi lahko vplivalo na razjasnitev suma o

obstoju kaznivega dejanja in s tem na odločitev o usodi

zaseženega avtomobila. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče,

so v navedenem času državni organi le čakali na navodila iz

Italije in ob tem tudi niso reagirali na tožnikove dopise, s

katerimi je zahteval vrnitev vozila. Utemeljeno prvo sodišče

opozarja tudi na dejstvo, da državni organi niso poskrbeli

za ustrezno hrambo vozila. Na podlagi navedenih dejstev in

ki so podrobneje opisana v razlogih izpodbijane sodbe in na

katera se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje, je prvo

sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da je tožena

stranka odškodninsko odgovorna v smislu 26. čl. Ustave RS

zaradi protipravnega ravnanja državnih organov.

Obe pravdni stranki pa neutemeljeno izpodbijata višino

prisojene odškodnine. Le-to je prvo sodišče oprlo na mnenje

sodnega izvedenca avtomobilske stroke Staneta Kalina, ki je

tudi po oceni sodišča druge stopnje v maksimalno mogoči meri

strokovno in realno ocenil škodo na tožnikovem avtomobilu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe izčrpn

in logično ocenilo izvedenčeve ugotovitve in ocenilo

izhodišča njegovih izračunov ter na tej podlagi utemeljeno

prisodilo odškodnino v višini 1.363.517,00 SIT. Izračun

višine te škode je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo in

ki ustreza tisti škodi, ki jo je tožnik dejansko utrpel

zaradi zasega avtomobila. Trditev tožnika v pritožbi, da je

prvo sodišče napačno izhajalo iz 30 % nižje vrednosti, ker

je bilo vozilo uvoženo po delih, ostaja le pri njegovem

laičnem pogledu glede ugotavljanja vrednosti avtomobila in

zgolj s takim stališčem ne more izpodbiti strokovnega mnenja

izvedenca, na katerega se je prvo sodišče utemeljeno oprlo.

Tudi tožena stranka neutemeljeno oporeka višini prisojene

odškodnine. V zvezi s sklicevanjem pritožbe, da je izvedenec

navedel, da bi vrednost neobhodnih popravil znašala

509.012,00 SIT, je treba opozoriti, da se ta cena nanaša na

neobhodna popravila, ki pa niso bila izvedena. Znesek

835.000,00 SIT, ki ga je prvo sodišče upoštevalo pri

izračunu škode, pa se nanaša na višino stroškov popravila,

ki bi bili potrebni za vzpostavitev vozila v brezhibno

stanje. Iz razlogov sodbe je mogoče sklepati, da je prvo

sodišče iz navedenih razlogov upoštevalo znesek 835.000,00

SIT pri izračunu škode, kar je pravilno in utemeljeno.

Pritožba tožene stranke tudi zmotno meni, da bi prvo sodišče

pri določitvi odškodnine moralo upoštevati odškodnino v

višini 101.123,00 SIT, ki jo je tožniku plačala

Zavarovalnica X. d.d.. To odškodnino je dobil tožnik izplačano za

škodo, ki je bila storjena na avtomobilu zaradi vloma v skladišče in

ni v povezavi s škodo, ki je nastala na avtomobilu zaradi zasega.

Tožena stranka v pritožbi tudi opozarja na pomoto pri

določitvi teka zamudnih obresti, glede katerih je v izreku

sodbe naveden datum 21.5.2001, v razlogih sodbe pa je

naveden pravilen datum 31.5.2001. Kolikor gre za napako,

tedaj je stvar prvega sodišča, da jo odpravi s popravnim

sklepom v smislu 328. čl. ZPP.

Tožnik prvemu sodišču tudi očita, da mu je neutemeljeno

priznalo le 70 % stroškov postopka. Tožnik meni, da ni uspel

le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, kar pa ne drži, saj

je v tožbi uveljavljal odškodnino v višini 3.500.000,00 SIT,

upel pa je z zneskom 1.363.517,00 SIT kar pomeni, da ni

uspel le z majhnim delom zahtevka in zaradi katerega naj ne

bi nastali posebni stroški. Prvo sodišče je pri odločitvi o

stroških postopka pravilno upoštevalo tožnikov uspeh v

pravdi ter v tem okviru tudi odmerilo njegove stroške

postopka.

Iz vseh povedanih razlogov je bilo potrebno pritožbi obeh

pravdnih strank na podlagi 353. čl. ZPP zavrniti ter

potrditi sodbo sodišča prve stopnje.