Contract rescinded due to force majeure; unjust enrichment claim allowed; interest rate upheld.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Na podlagi dejanske ugotovitve prvega sodišča, da je postala

izpolnitev obveznosti tožene stranke po prodajni pogodbi nemogoča

zaradi dogodka, za katerega stranki nista odgovorni, je pravilen

materialnopravni sklep prvega sodišča o tem, da je na podlagi samega

zakona pogodba razdrta (1. odst. 137. čl. ZOR). S prenehanjem pogodbe

je odpadla pravna podlaga izpolnitve tožeče stranke in je zato

upravičena do vračila danega po pravilih o vračanju tistega, kar je

bilo neupravičeno pridobljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke (prvi odstavek izreka sodbe) in razsodilo, da

je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 50.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1997 in ji povrniti pravdne

stroške v zneksu 12.624,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.5.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je (pravnomočno)

zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri

pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da

sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno

pa, da odločitev v obrestnem delu spremeni tako, da znaša

obrestna mera toliko, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo

hranilne vloge na vpogled. Navaja, da je bil toženec v dobri

veri, ko je prodal delnice, zato bi morala tožeča stranka

zahtevati plačilo od P. d.d., ki je storila napako, zato toženec v

pravdi ni pasivno legitimiran, saj tudi za napake tožeče stranke pri

poslovanju ne more odgovarjati. Po določbi 211. čl. ZOR tožeča

stranka nima pravice zahtevati nazaj tistega, kar je plačala. Tudi

odločitev o obrestih je glede na določbo 1. odst. 277. čl. ZOR

napačna, obrestovanje obresti je prepovedano.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bila

med pravdnima strankama dne 12.12.1996 sklenjena pogodba, s

katero je tožena stranka prodala tožeči stranki pravice,

pridobljene z izročitvijo lastninskega certifikata in vpisom

petih navadnih imenskih delnic oznake G družbe P. d.d.; da je tožeča

stranka s plačilom zneska 50.000,00 SIT svojo pogodbeno obveznost

izpolnila; tožena stranka pa ne, pri čemer za naknadno neizpolnitev

pogodbe ni odgovorna nobena od pogodbenih strank.

Slednjo dejansko ugotovitev toženec v pritožbi smiselno

graja, vendar pa sodišče druge stopnje v celoti soglaša z

razlogi, ki so ga vodili do takšnega sklepa in se nanje tudi

sklicuje. Glede na navedene dejanske ugotovitve pa je

pravilen tudi materialnopravni sklep prvega sodišča o tem,

da je pogodba na podlagi samega zakona razdrta (1. odst.

137. čl. ZOR). S prenehanjem pogodbe je odpadla pravna

podlaga izpolnitve tožeče stranke in je zato upravičena do

vračila danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo

neupravičeno pridobljeno. Zaradi povedanega se tožena

stranka, ker je tedaj tožeča stranka le izpolnila svojo

obveznost, na določbo 211. čl. ZOR neutemeljeno sklicuje.

Kot je bilo že navedeno, je tožeča stranka sklenila pogodbo

s toženo stranko, toženi stranki pa je tožeča stranka svojo

pogodbeno obveznost izpolnila in tožena stranka jo je tudi

sprejela. Zato je v tej pravdi pasivno legitimirana in

vprašanje razmerja med toženo stranko in družbo P. d.d. v tej pravdi

ni pomembno.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožeči stranki zakonske

zamudne obresti od prisojene glavnice od vložitve tožbe

dalje. Pritožnik pa meni, da je sodišče kršilo določbo 1.

odst. 277. čl. ZOR, ker ni prisodilo obresti po obrestni

meri za hranilne vloge na vpogled, poleg tega pa je tudi

obrestovanje obresti prepovedano. Slednja trditev je, ker ne

gre za izjemo iz 3. odst. 400. čl. ZOR, sicer točna, toda

tožeča stranka obrestnih obresti ni terjala niti jih sodišče

ni prisodilo. Glede višine obrestne mere, za katero se

pritožba zavzema, pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je

bilo prvotno besedilo 1. odst. 277. čl. ZOR z novelo (Ur. l.

SFRJ, št. 39/85) spremenjeno tako, da se je obrestna mera

zvišala na obrestno mero za vloge, vezane brez določenega

namena za več kot leto dni, z novelo (Ur. l. SFRJ, št.

57/89) pa je bilo določanje višine obrestne mere zamudnih

obresti izločeno iz zakona in je bilo prepuščeno najprej

samostojnemu Zakonu o obrestni meri zamudih obresti (Ur. l.

SFRJ št. 57/89), nato Zakonu o obrestni meri zamudnih

obresti in vse do danes veljavnemu Zakonu o predpisani

obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki je pričel

veljati 28.6.2003.

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča, ki je

prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti,

materialnopravno pravilna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje v procesnem,

dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilno odločitev

prvega sodišča potrdilo po določbi 353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je

zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst.

165. čl. ZPP).