Appeal dismissed; claim for land registry certificate based on agreement is time-barred and lacks merit.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

V konkretnem primeru ni izkazana verjetnost tožbenega zahtevka na

izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče je namreč vezano na

pravnomočni sklep o dedovanju, tožeča stranka pa ne zatrjuje nobenega

od obnovitvenih razlogov v smislu 224. člena ZD in tudi ne gre za

nobenega v ZD naštetih primerov, v katerih je mogoče doseči spremembo

pravnomočnega sklepa o dedovanju (kasneje najdena oporoka, novi

dedič). Zahtevek za realizacijo dogovora med dediči pa je zastaral,

ko je potekel splošni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se tožencu prepovedalo

vsakršno poseganje v parc.štev, 814/19 gozd, k.o. Č., še zlasti pa

sečnjo 470 listavcev, označenih po M. D., v izmeri 161 m3, v korist

tožene stranke, z označbo te prepovedi v zemljiški knjigi, vse pod

pretnjo denarne kazni, do pravnomočnega konca pravdnega postopka.

Tožeča stranka vlaga zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in predlogu za izdajo

začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne

prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je tekel pred

naslovnim sodiščem zapuščinski postopek po T. M., katere zakonita in

oporočna dediča sta bili pravdni stranki. V oporoki je zapustnica

jasno izrazila voljo z navedbo, da izroča tožnici nepremičnino z

imenom P., tožencu pa nepremičnino z imenom G.. Vsebino oporoke je

sodišče povzelo v sklepu o dedovanju, pri zapisu pa je prišlo do

pomotne zamenjave parcelnih številk. Da je prišlo do pomote sta

pravdni stranki ugotovili šele kasneje in s predlogom z dne

27.3.1992, ki je po vsebini dogovor pozvali sodišče na odpravo očitne

pisne pomote. Ves čas sta imeli pravdni stranki parceli v posesti

tako, kot je zapisano v oporoki. Pri stvarnopravnih zahtevkih ni

zastaralnega roka. V konkretnem primeru gre za odpravo napak, kar je

tudi predmet omenjenega dogovora. Pritožnica poudarja, da je izkazan

temelj zahtevka oziroma njena terjatev obstoji, izpolnjen pa je tudi

drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer preprečitev nastanka

težko nadomestljive škode in preprečitev uporabe sile, saj bi s

posekom velikega števila debel listavcev tožnica utrpela

nenadomestljivo škodo in ji noben obligacijski zahtevek ne bi mogel

nadomestiti te škode, saj bi se gozd zelo izčrpal.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi, tožnici pa

naloži v plačilo priglašene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o dedovanju po pokojni zapustnici pravdnih strank predstavlja

pravnomočno sodno odločbo, ki glede na meje objektivne in subjektivne

pravnomočnosti zavezuje tudi sodišče v tem postopku. Po tem sklepu,

ki je bil izveden tudi v zemljiški knjigi, pa je tožeča stranka kot

dedinja po pokojni M. T. postala lastnica parcele štev. 1183/1,

toženec pa lastnik parc. štev. 814/19. Sodišče prve stopnje je

upoštevaje te dejanske ugotovitve tudi materialnopravno pravno

pravilno pojasnilo, da navedenega sklepa o dedovanju ni mogoče

izpodbiti s trditvami, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, saj

z njimi ne zatrjuje nobenega od obnovitvenih razlogov iz Zakona o

pravdnem postopku v smislu 224. člena Zakona o dedovanju, ne gre pa

tudi za nobenega od v Zakonu o dedovanju naštetih primerov, v katerih

je mogoče doseči spremembo pravnomočnega sklepa o dedovanju (kasneje

najdena oporoka, novi dedič). Navedeni sklep o dedovanju ima torej

pravne učinke tudi v tej pravdi in ga tožeča stranka tudi s tožbeno

trditveno in materialnopravno podlago, na kateri temelji njen

zahtevek, ne more spremeniti.

Materialnopravno pravilno je tudi razlogovanje prvostopnega sodišča,

ki je uveljavljanje zahtevka na podlagi dogovora dedičev z dne

27.3.1992 pravilno ocenilo kot uveljavljanje obligacijske pravice, ki

je podvržena določbam o zastaranju zahtevkov. Zatrjevani dogovor naj

bi predstavljal tudi obligacijsko razmerje vzpostavljeno med dediči,

ki so se sporazumeli o razdelitvi spornih parcel med pravdni stranki

drugače, kot je določeno v sklepu o dedovanju. Pri tem ni pomembno,

da so s tem dogovorom tedaj hoteli doseči zgolj popravo napake v

zvezi z označbo spornih parcel, ki sta bili predmet oporočnega

dedovanja. Bistveno je, da sklep o dedovanju ni bil spremenjen in je

torej ostalo pri označbi parcel iz pravnomočnega sklepa, v skladu s

katerim so se vpisale tudi pravice pravdnih strank v zemljiški knjigi

na spornih parcelah. Kolikor se tožeča stranka torej zavzema za

realizacijo tega dogovora v zemljiški knjigi in na tej podlagi terja

od tožene stranke izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na ta

način uveljavlja materialnopravno pravico iz sklenjenega

obligacijskega razmerja, katere sodna uveljavitev pa je podvržena

pravilom o zastaranju obligacijskih zahtevkov po pravilih

obligacijskega prava. V konkretnem primeru pride v poštev splošni

petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (ki je pred uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika veljal tudi za zahtevek za izstavitev listine

za vpis stvarnih pravic v zemljiški knjigi, na podlagi pogodb oziroma

drugih obligacijskih dogovorov), na katerega se vsebinsko sklicuje

tožena stranka v odgovoru na tožbo in je tožbeni zahtevek, vložen s

tožbo dne 24.1.2005, kolikor je uveljavljan na podlagi navedenega

dogovora, zastaran, kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sicer pa ima pritožbeno sodišče tudi pomisleke, da predstavlja vloga

dedičev z dne 27.3.1992 dogovor, saj gre za predlog za popravo sklepa

o dedovanju, iz katerega kakšne medsebojne obveznosti dedičev ne

izhajajo.

Tožeča stranka torej ni uspela izkazati verjetnosti obstoja

(utemeljenosti) svojega tožbenega zahtevka. Zato ni uspela dokazati

prvega oziroma temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izpodbijana odločitev, ki se pravilno sklicuje na pomanjkanje tega

pogoja iz 272. člena ZIZ je torej pravilna.

Ker za izdajo začasne odredbe ni izkazan že ta temeljni pogoj, se

pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi očitki, ki

izpodbijajo razloge prvostopnega sodišča glede neizkazanosti tudi

drugih zatrjevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Ob povedanem se izkažejo kot pravno nepomembne tudi pritožbene

trditve dejanske narave, s katerimi pritožnica prikazuje sporni

parceli kot medsebojno oddaljeni in medsebojno samostojni parceli,

pri čemer leži parcela štev. 1183/1 v kompleksu parcel, ki so vse

last toženca, ter zatrjuje lastninskemu stanju nasprotno posestno

stanje na predmetnih parcelah.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijani

sklep potrditi. Ugotovilo namreč ni tudi kakšne bistvene kršitev

določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi

ne v preostalem delu zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 365.

člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ).

Izrek o stroških postopka (prijavljeni stroški v zvezi z odgovorom na

tožbo) temelji na določbi 4. odstavka 163. člena ZPP, po kateri

odloči sodišče o stroških celotnega postopka šele s končno odločbo,

to je odločbo s katero se konča pred njim postopek (v konkretnem

primeru s sodbo, s katero bo odločeno o zahtevku iz tožbe).