Appeal allowed; first instance judgment reversed regarding police authority and identity document issues.

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor

se nanaša na drugotoženko, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Le potek celotnega dogajanja lahko da odgovor na vprašanje, ali je

bilo ravnanje policistov v zvezi z uporabo orožja še vedno v

dovoljenih okvirih ali pa so policisti prekoračili pooblastila.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je potrebno tudi

ugotoviti, ali je tožnik v času spornega dogodka imel pri sebi

identifikacijski dokument v smislu tedaj veljavnih pravil za

opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje

zadeve, pa ga ni želel pokazati, ali pa takšnega dokumenta ni imel s

seboj.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki

Zavarovalnica X, d.d. in Republika Slovenija, dolžni nerazdelno

plačati tožeči stranki J. M., odškodnino za nepremoženjsko škodo v

znesku 1.760.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 %

obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa po 17 %

obrestni meri, vse v 15 dneh; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Odločilo je tudi, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno

povrniti pravdne stroške v skupni višini 450.222,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do

plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je drugotoženka, Republika Slovenija, pravočasno

pritožila, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni

zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami. Pritožba izpodbija

ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta policista na nepravilen in

nelegalen način ugotavljala oziroma želela ugotoviti identiteto

tožnika in da sta prekoračila svoja pooblastila glede uporabe

strelnega orožja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo

Pravilnik o policijskih pooblastilih iz leta 2000, ki v času škodnega

dogodka še ni veljal. Pritožba v nadaljevanju navede pravnorelevantne

predpise, veljavne v času škodnega dogodka. Ker sodišče pri odločanju

teh predpisov ni uporabilo oziroma jih je uporabilo napačno, je podan

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je

ugotovilo, da sta policista prekoračila pooblastila glede uporabe

strelnega orožja. Ocenilo je, da niso bile podane okoliščine, na

podlagi katerih bi smela policista uporabiti strelno orožje oziroma

se s tem orožjem približati tožniku. Takšna ugotovitev je napačna.

Policista sta odšla na kraj dogodka na podlagi obvestila, da je

prišlo do kaznivega dejanja, pretepa lovcev, oboroženih s strelnim

orožjem. Glede na takšno obvestilo je običajen policijski postopek,

da imajo zaradi varnosti policisti pripravljeno orožje. Poleg tega

policista nista uporabila orožja, saj uporaba orožja pomeni

streljanje z njim. Policisti so imeli v skladu z Zakonom o notranjih

zadevah pravico uporabiti orožje, da bi odvrnili od sebe neposreden

protipraven napad. V trenutku, ko kdo strelja na policiste, pa je

navadno prepozno, če takrat šele začnejo pripravljati orožje. Iz

dokumentacije in izjave priče Prevca je razvidno, da sta policista

takoj, ko sta ugotovila, da ni bilo več razlogov za nevarnost, orožje

pospravila. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da sta policista na

nepravilen in nelegalen način ugotavljala oziroma želela ugotoviti

identiteto tožnika. V skladu s predpisi sta policista imela pravico

tožnika legitimirati. Glede na to, da se je tožnik njunemu zakonitemu

ukazu, da pokaže dokumente, uprl, da je policiste žalil in da je

hotel oditi, sta imela v skladu s 54. členom Zakona o notranjih

zadevah (Ur. l. SRS št. 28/80 s spremembami in dopolnitvami) pravico

uporabiti fizično silo, saj je šlo za upiranje osebe, ki se ni

pokoravala zakonitemu ukazu. Enako določbo ima točka 9. Navodil o

uporabi prisilnih sredstev (Ur. list SRS, št. 5/81 s spremembami in

dopolnitvami). Za pasivno upiranje se šteje upiranje, kadar kdo ne

upošteva poziva ali zakonitega ukaza. Ker tožnik ni upošteval ukaza

policistov, da jima izroči dokumente, sta imela policista pravico

uporabiti fizično silo - strokovni prijem, ki se šteje za milejše

prisilno sredstvo. Res je pri uporabi prijema prišlo do poškodbe,

vendar predvsem zaradi aktivnega upiranja tožnika, kot je razvidno

tudi iz izvedenskega mnenja. Poleg tega je policist dolžan uporabiti

druge možnosti ugotavljanja identitete, če legitimirana oseba nima

pri sebi osebne izkaznice in druge ustrezne listine, če okoliščine to

dopuščajo. V danem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, ampak je

tožnik izkaznico imel, pa je ni hotel pokazati policistom. Napačna

uporaba materialnega prava je podana tudi pri presoji višine zahtevka

tožnika, zneski so pretirani in nesorazmerni s sodno prakso v

podobnih primerih. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj

je tožnik uspel le s 36,7 %, tožena stranka pa s 63,3 %, ne pa s

procenti kot jih je ugotovilo sodišče.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino iz dogodka dne 12.3.1998, ko je bilo

osebno vozilo, v katerem se je peljal kot sopotnik, ustavljeno s

strani policistov, pri postopku ugotavljanja identitete tožnika, pa

je po njegovem mnenju, prišlo do prekoračenja pooblastil s strani

policistov. Pri uporabi fizične sile je prišlo pri tožniku do zloma

desne podlahtnice. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi prestanih

telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi prestanega

strahu ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Ugotovilo je, da sta policista na nepravilen in nelegalen način

ugotavljala oziroma želela ugotoviti identiteto tožnika in tudi

prekoračila svoja pooblastila glede uporabe strelnega orožja.

Ugotovilo pa je tudi sokrivdo tožnika v višini 20 %, saj "če bi

tožnik v postopku sodeloval, do konkretnega škodnega dogodka ne bi

prišlo".

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z

opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu

Ustave Republike Slovenije in (v času škodnega dogodka) v 172. členu

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogoj za odgovornost je

civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz

nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če

obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V zvezi z

nedopustnostjo ravnanja in odgovornostjo povzročitelja škode, je v

konkretnem primeru potrebno upoštevati še predpise, ki so v času

domnevno škodnega dogodka, urejali dejavnosti in pooblastila

policije, to so Zakon o notranjih zadevah (Ur. l. SRS št. 28/80 s

spremembami in dopolnitvami - ZONZ), Pravila za opravljanja

pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR

Slovenije (Ur. l. SRS, št. 44/88-Pravila) in Navodila o uporabi

prisilnih sredstev (Ur. l. SRS št. 25/81, Ur. l. RS št. 79/94 in

22/98 - Navodila). Res je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi

delno napačno uporabilo te predpise, ko je pri svoji odločitvi

uporabilo določbe Pravilnika o policijskih pooblastilih, Ur. l. RS

št. 51/2000, ki v času škodnega dogodka še ni veljal, kar pa samo po

sebi na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj se

v uporabljenem obsegu ti predpisi bistveno ne razlikujejo od

predpisov v času škodnega dogodka veljavnih Pravil. Pač pa je sodišče

prve stopnje iz drugih razlogov materialne določbe delno napačno

uporabilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo delno nepopolno

ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta policista

prekoračila pooblastila glede uporabe strelnega orožja (3. odstavek

stran 5 sodbe). Pritrditi je potrebno pritožbi, da uporaba orožja

nedvomno pomeni streljanje z njim. Da bi policista v konkretnem

primeru uporabila orožje, streljala z njim, ne izhaja niti iz

ugotovitev sodišča prve stopnje, niti iz trditvene podlage strank.

Zato samo ugotovitve sodišča prve stopnje, da po izvedenem dokaznem

postopku ni dokaza o tem, da je bilo v konkretnem primeru potrebno

zavarovati življenje ljudi, preprečiti začeti protipravni napad

napadalca, preprečiti beg osebi, ki bi bila zalotena pri kaznivem

dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 15 ali 20

let, itd. (3. odstavek stran 5 sodbe), same po sebi ne pomenijo, da

sta policista prekoračila pooblastila, ko sta se z orožjem približala

tožniku oziroma njegovemu sinu, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje

(prim. 55. člen ZONZ, VIII. poglavje, točka 16 Navodil). Kot pravilno

ugotavlja pritožba, so v času dogodka veljavni predpisi, urejali samo

uporabo orožja in stanje tik pred uporabo (55. člen ZONZ). Zato je

potrebno (tudi) pri presoji vprašanja prekoračitve pooblastil glede

uprabe strelnega orožja, upoštevati oziroma oceniti potek celotnega

dogajanja, torej okoliščine celotne intervencije, tudi dejstva, da

sta policista vozilo ustavila in izvedla postopek ugotavljanja

identitete tožnika, na podlagi obvestila, da je prišlo do kaznivega

dejanja (pretepa lovcev oboroženih s strelnim orožjem), kot je to

zatrjevala in dokazovala drugotoženka (točka 1 odgovora na tožbo).

Šele ob upoštevanju tudi teh dejstev, bo mogoče zaključiti, ali sta

policista s tem, ko sta se z orožjem približala tožniku oziroma

njegovemu sinu, res prekoračila pooblastila. Zaenkrat pa o tem pravno

odločilnem dejstvu, sodba sodišča prve stopnje nima razlogov.

Iz razlogov sodišča prve stopnje bi bilo razumeti, da je sodišče

glede ugotavljanja prekoračitve pooblastil pri postopku ugotavljanja

identitete tožnika, izhajalo iz dejstva, da naj tožnik osebnega

dokumenta iz 20. člena Pravil (osebne izkaznice ali kakšnega drugega

dokumenta s fotografijo), s katerim bi potrdil svojo identiteto, ni

imel pri sebi. Pritožba izpostavlja izpovedbe prič, predvsem

policistov in tudi tožnika samega, iz katerih bi po mnenju

drugotoženke, bilo mogoče zaključiti, da je tožnik ustrezne dokumente

imel pri sebi, ni pa jih hotel izročiti. Sodišče prve stopnje bi

moralo, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, napraviti dokazno

oceno izvedenih dokazov tudi glede tega dejstva in na podlagi celotne

dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, nato nedvoumno zaključiti, ali

je tožnik v času spornega dogodka imel pri sebi dokument, kot ga je

zahteval 20. člen Pravil, pa ga ni želel pokazati, ali pa takšnega

dokumenta ni imel s seboj in se je nato upravičeno izkazal z drugo

listino - z orožnim listom (30. člen Pravil). Orožni list namreč ni

bil dokument s fotografijo (primerjaj 9. člen Pravilnika za izvajanje

zakona o orožju, in obrazec št.1, Ur.l.SRS št. 12/82). Poleg tega je

tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala tudi, da je tožnik,

poleg tega, da ni hotel pokazati ustreznega dokumenta, tudi želel

zapustiti kraj dogodka (točka 1 odgovora na tožbo). Enako zatrjuje

tudi v pritožbi. Tudi o tem zatrjevanem dejstvu, in o tem, ali ga je

tožena stranka s predlaganimi in izvedenimi dokazi uspela dokazati

ali ne, sodba ne reče ničesar, čeprav gre za pravno relevantno

dejstvo, ki bi lahko, če bi se izkazalo za resnično, vplivalo na

odločitev sodišča prve stopnje, najmanj v smeri ugotavljanja

soodgovornosti tožnika.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v

izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženko,

razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v

novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve

stopnje, kolikor bo ponovno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v

preostalem nezavrnjenem delu utemeljen oziroma delno utemeljen,

tožnika zasliši v zvezi s povzročeno mu škodo, saj tega dosedaj ni

storilo. Vsaj pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je njegovo zaslišanje bistveno,

saj se odškodnina iz te postavke ne določa le glede na ugotovljeno

zmenjšanje življenjskih aktivnosti, temveč glede na duševne bolečine,

ki jih tožnik zaradi tega trpi. Pravične odškodnine iz tega naslova

sodišče ne more odmeriti, ne da bi tožnika v tej smeri zaslišalo.

Ker pritožnica stroškov pritožbe ni priglasila, o njih ni bilo

potrebno odločati.