Appeal dismissed; tenant evicted from purchased property despite pending loan validity suit.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je torej tožnica z nakupom stanovanja postala lastnica

stanovanja, toženca pa v stanovanju bivata, čeprav po določbi 210.

člena ZIZ nimata pravice do najema stanovanja, pa tudi s tožnico kot

lastnico nista sklenila najemne pogodbe, je pravilna ugotovitev

prvostopnega sodišča, da uporabljata stanovanje nezakonito, zato je

po določbi 2. odstavka 58. člena Stanovanjskega zakona tožničin

zahtevek na izpraznitev stanovanja utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi

stranki dolžni v roku 75 dni izprazniti stanovanje številka 23 v

četrtem nadstropju stanovanjske stavbe L., T. 7, in ga prostega oseb

in stvari izročiti v posest tožeči stranki ter tožnici povrniti njene

pravdne stroške v višini 154.200,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni sodbi sta toženi stranki vložili pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v

ponovno odločanje prvostopnjemu sodišču. V pritožbi pojasnjujeta, da

izpodbijana sodba temelji na posojilni pogodbi in sporazumu o

zavarovanju terjatve, sklenjenem pred sodiščem, ki je sporazum

potrdilo kljub temu, da so bile v njem dogovorjene oderuške obresti.

Posojilna pogodba je bila zato nična, vendar toženec ni imel denarja

za strokovno pravno pomoč, da bi s pravočasno vložitvijo tožbe na

ugotovitev oderuške pogodbe morda še uspel preprečiti izvršbo.

Napake, ki jo je s tem storil, se očitno ne da več popraviti. Toženec

je sicer v teku izvršilnega postopka vložil tožbo, za katero upa, da

bo uspel dokazati utemljenost svojega zahtevka. V času sklepanja

sporazumov o zavarovanju terjatev na podlagi posojilnih pogodb je

bilo sklenjenih mnogo oderuških pogodb, na podlagi katerih danes

sledijo tožbe kot je obravnavana. Sodišče prve stopnje pa ni našlo

argumenta, da bi poskušalo poiskati rešitev za tožene stranke iz

brezizhodne situacije in odločanje o zadevi prekinilo do pravnomočne

rešitve pravdne zadeve na podlagi tožbe, vložene s strani toženca.

Tožnica je dosegla lastništvo stanovanja, za katerega je plačala le

20.000 DEM, od česar je dobila vrnjeno 4.500 DEM in tako na podlagi

terjatve, ki brez obresti ni znašala nič več kot 15.500 DEM,

pridobila lastništvo stanovanja, vrednega najmanj 28.000.000,00 SIT.

Pritožnika zato apelirata na pritožbeno sodišče, da razveljavi

izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Prvostopno sodišče pa bi vendarle moralo počakati do

pravnomočne rešitve pravde, ki se vodi zaradi ugotovitve delne

ničnosti posojilne pogodbe in zmanjšanja obveznosti na pravični

znesek. Pritožnika zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega

postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj

meni, da je neutemeljena.

Pritožba je neutemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica v izvršilnem postopku, v katerem je

nastopala kot upnica, na javni dražbi kupila stanovanje, katerega

izpraznitev zahteva v tem postopku. Sklep o domiku nepremičnine in

sklep o izročitvi nepremičnine kupcu sta postala pravnomočna. Po

določbi 4. odstavka 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ) dolžnik nima pravice stanovati v prodanem

stanovanju kot najemnik še tri leta od prodaje kot to določa 1.

odstavek navedenega člena, saj iz spisa izhaja, da je bilo stanovanje

prodano zaradi poplačila tožničine terjatve, ki je bila zavarovana s

pogodbeno zastavno pravico na tem stanovanju. Ker je torej tožnica z

nakupom stanovanja postala lastnica stanovanja, toženca pa v

stanovanju bivata, čeprav po določbi 210. člena ZIZ nimata pravice do

najema stanovanja, pa tudi s tožnico kot lastnico nista sklenila

najemne pogodbe, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da

uporabljata stanovanje nezakonito, zato je po določbi 2. odstavka 58.

člena Stanovanjskega zakona tožničin zahtevek na izpraznitev

stanovanja utemeljen.

Pritožbeno sodišče razume težko socialno in človeško stisko, v kateri

sta se znašla toženca, vendar žal argumentov iz pritožbe v okviru

tega postopka ni mogoče upoštevati. Eventuelnih napak, če so bile

storjene v postopku sklepanja sprazuma po 251.c členu Zakona o

izvršilnem postopku, v okviru tega postopka ni mogoče upoštevati.

Tudi če bo toženec s tožbo na ugotovitev delne ničnosti posojilne

pogodbe iz leta 1995 uspel, to ne more vplivati na usodo končanega

izvršilnega postopka, v katerem je tožnica kupila stanovanje, saj ob

upoštevanju določbe 193. člena ZIZ razveljavitev ali sprememba sklepa

o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu

nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu tega

zakona. Ob morebitnem uspehu toženca v pravdi, ki jo vodi pred

Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V P 321/99, bo le

zmanjšana terjatev tožnice, na ostale pravice, ki jih je tožnica

pridobila s sporazumom, sklenjenim v letu 1995 oziroma v izvršilnem

postopku opr. št. In 379/95, pa ugodilna sodba v navedeni pravdni

zadevi ne more vplivati.

Pritožnika pritožbenih razlogov nista konkretizirala. Pritožbeno

sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov iz 2.

odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev materialnopravno

pravilna, postopek ali sodba pa nista obremenjena s kršitvami, na

katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato apela

tožencev, da razveljavi sodbo in jo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje, pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena

ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov za

povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te stroške nosita

pritožnika sama, saj s pritožbo nista uspela (1. odstavek 154. člena

ZPP).