Appeal allowed: Plaintiff must prove defendant's capacity to reason when defendant lacks business capacity. Verdict: Dismissed. Outcome: Claim rejected due to lack of proof of capacity.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča se spremeni tako, da se sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. I 2002/00581 z dne

13.9.2002, razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške

pritožbenega postopka 90.558,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo

izvršbe.

[JEDRO]

Ker je toženi stranki v trenutku škode bila popolnoma odvzeta

poslovna sposobnost, katere del je tudi razsodnost, je tožena stranka

dokazala, da ni odgovorna za nastalo škodo (159. člen ZOR). Ker je

tožeča stranka trdila, da je bila tožena stranka razsodna, bi morala

svetli trenutek oziroma sposobnost razsojanja v trenutku dvigovanja

denarja dokazati tožeča stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne

13.9.2002, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi

bila v času škode, t.j. v obdobju od 1.3.1998 do 31.12.2000, ko je

povzročala negativno stanje, nezmožna razsojanja.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Po mnenju sodišča prve stopnje je

dokazno breme na strani tožene stranke, ki pa je dokazala,

da deliktno ni sposobna. Po stališču sodišča bi morala tudi

podati dokaz s postavitvijo izvedenca. V resnici pa je bila

v tem času tožencu odvzeta poslovna sposobnost in že to

dokazuje, da ni bil razsoden. Vsi izvedenci, ki so bili

postavljeni v predhodnih postopkih, so ugotovili (enako tudi

dr. G. in dr. J.), da je toženec imel tako hude poškodbe, ki so pri

njem pustile posledice, da ni sposoben razumeti pomena svojih dejanj

in ne imeti v oblasti svojih ravnanj. Gre za nepopravljive težave, ki

se še slabšajo. Tožena stranka prilaga še izedeniško mnenje dr.

G. in opozarja na popolen odvzem opravilne sposobnosti.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga

njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da

tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, ker je tožena

stranka v nasprotju s pogodbo o ustanovitvi in vodenju

tekočega računa prekoračila dovoljeni okvir kritja in prišla

v negativno stanje s številnimi dvigi v obdobju od 1.3.1998

do 31.12.2000 (priloga A7). S tem je kršila določila 3.

člena pogodbe (priloga A4). Zahteva odškodnino v zvezi s

154. členom ZOR in 2. odst. 262. člena ZOR (uporaba na

podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tožena stranka

pa se je v pravdi branila, da je bila tožencu popolnoma

odvzeta opravilna sposobnost pred temi dvigi, to je s

sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 6.9.1996 in za

skrbnico mu je bila postavljena žena N. B.. Tožena stranka je tudi

trdila, da ni sposobna zaradi duševne bolezni zaradi posledice

nesreče razsojati in s tem v zvezi se je pojavilo vprašanje deliktne

sposobnosti tožene stranke.

Prižbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne

14.1.2004 zapisalo, da se nerazsodnost polnoletnega

oškodovalca res ugotavlja le na ugovor in glede na trenutek

storitve posameznega škodnega dejanja, vendar ni mogoče mimo

dejstva, da je tožencu bila pred škodnimi dogodki oziroma

spornimi dvigi iz tekočega računa, popolnoma odvzeta

poslovna sposobnost. Del poslovne sposobnost je tudi

razsodnost, kar pomeni, ko ima nekdo popolnoma odvzeto

poslovno sposobnost, da tudi ni razsoden. Neodgovorne osebe

pa ne odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo drugemu (159.

člen ZOR).

Sodišče prve stopnje pa je nato sicer pravilno sklepalo, da

bi bilo možno, da je bil toženec razsoden v spornih obdobjih

(primerjaj število dvigov iz priloge A2 - A7), vendar je

zmotno materialnopravno menilo, da je dokazno breme na

strani tožene stranke, da ni bila razsodna v trenutku

posameznih dvigov denarja. Če je nekdo nerazsoden (v

toženčevem primerumu je bila popolnoma odvzeta poslovna

sposobnost leta 1996), mora tožeča stranka dokazati, da je

bil tožnik v trenutku povzročitve škode razsoden. Povedano

drugače: ni izključeno, da duševno bolna oseb stori dejanje

v t.i. svetlem trenutku, vendar mora to dokazati tožeča

stranka, saj je tožena stranka predložila dokaz, da je bila

v tem obdobju že spoznana za popolnoma nerazsodno. Toženi

stranki se je torej uspelo razbremeniti odgovornosti, katere

del je vprašanje razsodnosti. Pač pa tožeči stranki ni

uspelo dokazati, da je šlo za takšna obdobja pri tožencu, da

je bil razsoden (primerjaj tudi Ristin G., Deliktna

sposobnost fizične osebe v civilnem pravu, Podjetje in delo

6 - 7/2003, stran 1769 in naslednje). V primeru, da škodo

stori nerazsodna oseba, odgovarja namesto njega tisti, ki bi

ga moral nadzorovati.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko

stanje zmotno uporabilo določbe 159. člena ZOR, je

pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena

ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek zavrnjen.

Tožena stranka stroškov na prvi stopnji ni priglasila,

priglasila je pritožbene stroške, kar je pritožbeno sodišče

priznalo glede na vrednosti točk in število točk po

Odvetniški tarifi in ob upoštevanju 20% DDV (skupni znesek

90.585,00 SIT). Tožena stranka zamudnih obresti od pravdnih

stroškov ni zahtevala, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo

priznati. Sprememba odločitve o stroških temelji na podlagi

165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.