Possession protection claim dismissed due to plaintiff's lack of interest in continuing business activity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Bistvo posestnega varstva je v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v

prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi

zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel

samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju

svoje dejavnosti v planinskem domu. Če pa tega interesa tožeča

stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po nadaljnjem

izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v

celoti zavrniti že iz tega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo

tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka

motila posest tožeče stranke na nepremičnini - planinski koči,

stoječi na zemljiški parc. št. 905/5 z.k. vložek št. 399 k.o.

V., v tlorisni površini 92 m2, ki obsega klet, oskrbniško sobo s

štirimi ležišči, sobo z desetimi ležišči, sobo z dvajsetimi ležišči,

sanitarije, kuhinjo in jedilnico s šestdesetimi sedeži s tem, da je v

začetku meseca novembra 2003 zamenjala ključavnice na vhodnih,

kletnih in terasnih vratih navedenega objekta. Nadalje je sodišče

prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja

in na prepoved takšnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke.

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške

v znesku 75.500,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe

materialnega prava in relativne kršitve določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja,

da 426. člen ZPP določa, da je obravnavanje tožbe zaradi motenja

posesti omejeno na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega

posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o

pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti

posesti ali odškodninskih zahtevkov. Med strankama ni sporno, da je

prišlo do motenja posesti, tudi zadnje posestno stanje je naslovno

sodišče pravilno ugotovilo. Kljub temu pa je ugotovilo, da je bila

tožeča stranka tista, ki je posest prostovoljno opustila.

Materialnopravno zmotno je stališče o dovoljeni samopomoči in s tem

povezanim pomanjkanjem protipravnega ravnanja na strani tožene

stranke. Obrazložitev v tem delu pomeni napačno uporabo materialnega

prava, status planinskega doma ne more vplivati na zakonitost

ravnanja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z zaključki sodišča prve

stopnje glede interesa tožeče stranke za posestno varstvo in

dovoljene samopomoči tožene stranke niso utemeljeni. Stališče sodišča

prve stopnje, da je potrebno pri presoji utemeljenosti tožbenega

zahtevka upoštevati izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke na

naroku za glavno obravnavo dne 7.2.2005, da tožeča stranka nima več

interesa opravljati dejavnosti v planinskem domu in interesa vstopiti

v to hišo, je pravilno. Ob takšni izjavi se namreč utemeljeno

zastavlja vprašanje, ali tožeča stranka še ima ekonomski in pravni

interes za vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic

motenja, ali pa je s to izjavo izrazila svojo voljo, da opusti posest

na nepremičnini, ki je predmet posestnega varstva. Bistvo posestnega

varstva je namreč prav v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v

prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi

zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel

samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju

svoje dejavnosti v planinskem domu. Ker pa iz izpovedi zakonitega

zastopnika tožeče stranke izhaja ravno nasprotno in sicer, da tega

interesa tožeča stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po

nadaljnjem izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče

stranke v celoti zavrniti že iz tega razloga. Ob ugotovitvi, da

tožeča stranka nima več ekonomskega interesa za vzpostavitev

prejšnjega stanja in je zato posest prostovoljno opustila, tožeči

stranki posestnega varstva ni mogoče nuditi, četudi bi bilo

ugotovljeno, da jo je tožena stranka motila v njeni posesti na

zatrjevani način. Nasprotno bi namreč pomenilo izvrševanje posestne

zaščite v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest po

Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) varovana. Razlogi

sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi (celotnega) tožbenega

zahtevka tožeče stranke so zato povsem pravilni in se pritožbeno

sodišče z njimi v celoti strinja. Ker je takšna odločitev sodišča

prve stopnje materialnopravno pravilna že iz zgoraj navedenih

razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z

dovoljeno samopomočjo ni posebej opredeljevalo.

Tožeča stranka pa v pritožbi uveljavlja tudi relativno kršitev določb

pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker ta procesna

kršitev ni obrazložena, pritožbeno sodišče pritožbenih trditev v tej

smeri ni moglo preizkusiti. Če pa naj bi se zatrjevana procesna

kršitev nanašala na uporabo določbe 426. člena ZPP, pa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da navedeni pritožbeni očitek ne drži, saj se je v

obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno s

vprašanji, ki se v posestnem sporu lahko obravnavajo (mednje sodi

tudi vprašanje ekonomskega in pravnega interesa za posestno varstvo

ter vprašanje dovoljene samopomoči) in s tem navedeno določbo

spoštovalo v celoti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po

uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP).