Court allows appeal against dismissal of purchase claim because revocation of consent retroactively did not remove purchase basis.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v obsodilnem delu

spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici

plačati 3.868.253,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.12.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v

znesku 290.672,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005

do plačila, v 15 dneh.

[JEDRO]

S preklicem izjave o prenosu pravice do odkupa stanovanja po

Stanovanjskem zakonu ni odpadla podlaga za odkup stanovanja, če je

bilo stanovanje odkupljeno že pred preklicem izjave, ker preklic

velja za vnaprej.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je

dolžan tožnici plačati znesek 3.868.253,40 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.12.2000 dalje do plačila (1. točka izreka),

višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljenega zavrnilo (2. točka

izreka) in naložilo toženi stranki v povrnitev tožeči stranki pravdne

stroške v znesku 327.044,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper

zavrnilni del iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava, tožena zoper obsodilni del iz vseh

pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka s pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v

zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo

ugoditi tožbenemu zahtevku že po odškodninskem temelju, saj so podani

vsi elementi odškodninske odgovornosti. Toženec je s svojim

neodpustnim ravnanjem povzročil, da je tožnici bivanje v njegovem

stanovanju postalo neznosno in nevzdržno, vse v cilju pregnati jo iz

stanovanja. V posledici takšnega njegovega ravnanja je bila tožnica

prisiljena kupiti drugo stanovanje v P., s čimer ji je nastala škoda

v višini najmanj vtoževanega zneska. Če namreč ne bi odstopila

pravice do odkupa stanovanja tožencu, ki je kljub razveljavitvi in

preklicu privolitve sama sedaj ne more več izkoristiti, bi stanovanje

odkupila pod ugodnejšimi pogoji, in sicer s 60% popustom. Podrejeno

pa meni, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tudi iz

naslova neupravičene obogatitve na osnovi 210. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženec je imel z nakupom predmetnega

stanovanja z ugodnostmi po Stanovanjskem zakonu (SZ) zaradi nanj

prenešene pravice do odkupa koristi za preko 10.000.000,00 SIT. V

enaki meri je zaradi tožencu podarjene pravice do odkupa prikrajšana

tožnica, nanjmanj pa za vtoževani znesek. Najmanj toliko je namreč

manjše njeno premoženje sedaj, ko je sama kupila stanovanje in morala

zanj plačati sedanjo polno tržno vrednost. Odločilen je bil tudi

nagib za podaritev pravice do ugodnejšega odkupa stanovanja v tem, da

je ob daritvi tožnica pričakovala, da bo s tožencem in njegovo

družino še naprej živela v slogi in ob nudenju ji potrebne pomoči.

Ker je ta podlaga odpadla, tožnica tudi iz teh razlogov po členu

210/4 ZOR utemeljeno uveljavlja nadomestitev vrednosti koristi, ki jo

je na podlagi tega darila užil toženec najmanj v višini vtoževanega

zneska. Tožničina terjatev ni zastarana in je toženec ugovor v tej

smeri postavil prepozno.

Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da tožbeni zahtevek v

celoti zavrne, podrejeno, da v ugoditvenem delu sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da še vedno

vztraja, da gre pri podrednem tožbenem zahtevku za že razsojeno

stvar. Tožeča stranka je namreč že v pravdi pod opr.št. III P 55/96

uveljavljala svoj zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, ki se

kaže kot razlika med tržno vrednostjo stanovanja in vrednostjo, po

kateri je stanovanje kupil toženec glede na popust po SZ. Takšen

zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen v navedeni pravdi. Četudi ne bi

šlo za že razsojeno stvar, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Za ugotovitev višine vtoževanega zneska bi morala tožeča stranka

predlagati ustrezne dokaze, to je izvedenec gradbene oziroma finančne

stroke, česar pa ni storila. Zato je moralo sodišče prve stopje na

svojevrsten način priti do zaključka, koliko znaša obogatitev tožene

stranke oziroma prikrajšanje tožeče stranke. Takšni zaključki pa so v

nasprtoju s tožbenimi navedbami in z listinami v spisu. Predpostavka

za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je

neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je ena stranka

neupravičeno prikrajšana, druga pa neupravičeno obogatena, pri čemer

mora biti vzročna zveza med prikrajšanjem in okoriščanjem ter

odsotnostjo pravnega temelja. Te predpostavke morajo biti podane

kumulativno. Tožeča stranka v ničemer ni bila prikrajšana, saj ob

podaji soglasja toženi stranki za odkup stanovanja ni imela v lasti,

kot ga ni imela niti ob vložitvi tožbe. Če je bil kdo prikrajšan, je

to bil lahko le prodajalec stanovanja. Dejansko je okoriščena le

tožeča stranka, saj od nakupa spornega stanovanja s strani tožene

stranke ne plačuje nikakršne najemnine, niti uporabnine, niti ne

prispeva k rednim stroškom stanovanja. Pri izjavi o odstopu pravice

do odkupa stanovanja po SZ ne gre za darilno pogodbo, ampak za

enostranski pravni posel, s prodajo katerega se je tožeča stranka

vseskozi zavedala in privolila v prikrajšanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača

pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožene

stranke utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilnega zaključek sodišča prve

stopnje, da pri obravnavanem podrednem tožbenem zahtevku ne gre za že

razsojeno stvar (res iudicata). Sicer je res tožeča stranka že v

pravdi pod opr.št. III P 55/96 oziroma pozneje III P 810/97 svoj

tožbeni zahtevek temeljila na neupravičeni pridobitvi (4. odstavek

210. člena ZOR), torej na isti pravni podlagi kot pri podrednem

zahtevku v tem postopku. Vendar o res iudicata ne govorimo že, če gre

za identičnost materialnopravne podlage zahtevka, ampak mora zahtevek

obenem temeljiti tudi na enaki dejanski podlagi. Ta pa ni bila enaka

v prej navedeni pravdi in pri podrednem zahtevku tu. Sedaj namreč

tožeča stranka podredni zahtevek temelji na obogatitvi toženca

oziroma prikrajšanju tožnice na vrednosti kupljenega stanovanja v

P., medtem ko je prvotno zahtevala plačilo razlike med tržno

vrednostjo stanovanja, ki ga je kupil toženec po določbah SZ, in

dejanskim plačilom za to isto stanovanje.

Ni res, kot trdi pritožba tožeča stranke, da bi bili v dejanski

podlagi tožbenega zahtevka, v kolikor ga tožeča stranka opira na

odškodninsko odgovornost tožene stranke, podani vsi štirje

kumulativno zahtevani elementi. Kot je z razlogi v izpodbijani sodbi

pravilno in obširno utemeljeno, v očitanem ravnanju toženca ni

zaslediti elementa nedopustnosti (protipravnosti). Ob izostanku že

enega samega obveznega elementa odškodninske odgovornosti pa je

tožbeni zahtevek, da je nekdo določeno škodo dolžan povrniti,

neutemeljen.

Podaja izjave upravičenca do odkupa stanovanja po določbah SZ, da

svojo pravico odstopa drugi osebi, je enostranski pravni posel in ne,

kot zmotno meni pritožba tožeče stranke, darilna pogodba. Darilna

pogodba je namreč dvostranski pravni posel, torej pogodba med

darovalcem in obdarjencem. Da te izjave ni možno šteti za darilno

pogodbo, je nadalje tudi posledica dejstva, da pravica do odkupa

stanovanja po SZ ni premoženjska pravica, medtem ko se z darilno

pogodbo lahko prenašajo le premoženjske pravice. Pravica do odkupa

sama po sebi ne predstavlja nobene premoženjske koristi. Ta nekomu

nastane šele, če jo izkoristi, torej na podlagi nje določeno

stanovanje tudi odkupi. Sodišče prve stopnje je torej zmotno

uporabilo materialno pravo, ko je tožničino izjavo o prenosu pravice

do odkupa stanovanja na toženca štelo za darilo tožnice tožencu in

ker je s preklicem te izjave štelo darilo za preklicano, naj bi

odpadla podlaga za darilo, v posledici česar je ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke po vrnitvi koristi, ki jo je toženec na

podlagi tega darila pridobil (4. odstavek 210. člena ZOR). Dejstvo

namreč je, da je izjava o prenosu pravice do odkupa stanovanja

enostranski pravni posel, da je bil ta v pravdi pod opr.št. III P

55/96 oziroma pozneje III P 810/97 preklican in da preklic velja od

preklica naprej, ne pa od podaje izjave, kot bi to veljalo v primeru

razveljavitve izjave. Torej za ugoditev tožbenemu zahtevku ni

materialnopravne podlage v 4. odstavku 210. člena ZOR, ker je toženec

ob spornem nakupu stanovanja le-tega kupil ob veljavno podani

privoltivi tožnice. Ker je ta privolitev pozneje sicer bila

preklicana, preklic pa velja za vnaprej, pravna podlaga za odkup

stanovanja, katera je morala obstajati v trenutku nakupa stanovanja,

ni odpadla.

Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje, čeprav so

bila pravnorelevantna dejstva pravilno ugotovljena, materialno pravo

zmotno uporabilo, ugotoviti pa ni bilo drugih kršitev, na katere pazi

pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, ne da bi se

opredeljevalo o preostalih pritožbenih navedbah, ker te na pravilno

odločitev o tožbenem zahtevku ne vplivajo, pritožbi tožene stranke

ugodilo in v z njo izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo spremenilo

tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka kot neutemeljenega

zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo tožeče

stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določbi 2.

odstavka 165. člena ZPP. Če sodišče namreč spremeni odločbo, zoper

katero je bila vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka.

Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v tej pravdi

propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Ti

so odmerjeni v znesku 290.672,80 SIT, kar predstavlja po sodišču prve

stopnje v izpodbijani sodbi odmerjene in neizpodbijane stroške za

toženo stranko v znesku 187.000,00 SIT in nadaljnje stroške

pritožbenega postopka za sestavo pritožbe (750 odvetniških točk),

končno poročilo stranke (20 odvetniških točk), povišano za 2% iz

naslova materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znese 103.672,80 SIT.