Appeal dismissed; court upheld high compensation for 55 days of detention with poor conditions and severe mental health impacts.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Oškodovancu je bila prisojena odškodnina za 55 dni trajajoč pripor v

znesku 3.000.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu

zahtevku in sicer je prisodilo odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere

zmanjšane za TOM, ki tečejo od 29.7.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003

do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še

naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku

197.681,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je

zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Očita

vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni

izpodbijano sodbo tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi do zneska

500.000,00 SIT, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne in ustrezno

spremeni odločitev o pravdnih stroških oziroma podrejeno izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Poudarja, da je prisojena odškodnina v znesku 3.000.000,00

SIT za manj kot dva meseca pripora previsoka ob upoštevanju duševnih

bolečin, strahu in zdravstvenih težav, ki jih je tožnik utrpel in

glede na višino odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih

primerih. Odločitev sodišča temelji na napačno ugotovljenem dejanskem

stanju, ki je posledica napačne ocene izvedenih dokazov glede obstoja

zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel tožnik. Predvsem se ne strinja

z ugotovitvijo sodišča, da se je pri tožniku zaradi odvzema prostosti

poslabšalo psihično stanje, kar se je kazalo tudi v obliki težav z

dihanjem, kašljanjem, bolečinami v prsnem košu in želodcu ter

vrtoglavicah in občasnem bruhanju. Iz predložene medicinske

dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik v priporu imel navedene težave

in tudi v predloženem zdravniškem poročilu dr. S. o zdravstvenem

stanju tožnika v času pripora te težave niso omenjene. Težav z

dihanjem, kašljanjem in bolečinami v prsnem košu, tožnik tudi ni

navajal v tožbi. Izvedenec, na katerega mnenje se je oprlo sodišče,

je te težave navedel le na podlagi tožnikovih trditev, ne pa na

podlagi zdravstvene dokumentacije. Tožena stranka je na to opozorila

in je tudi ugovarjala ugotovitvam izvedenca ter je menila, da te

težave, če so res obstajale, niso posledica pripora, ampak prejšnjih

tožnikovih poškodb - zloma prsnice in reber 6 let pred odreditvijo

pripora. Sodišče pa se do tega ugovora ni opredelilo. Tudi

vrtoglavice in občasno bruhanje niso posledica pripora. Te težave je

imel tožnik po izpustu iz pripora, kar izhaja tudi iz zdravstvene

dokumentacije. Iz izpovedbe priče tožnikovega zdravnika dr. B.U.

izhaja,da je imel tožnik težave že vrsto let pred priporom. Na

zdravniško kontrolo je prihajal enkrat do dvakrat letno. Problem je

bil izcedek iz očesa, različna stopnja naglušnosti, napadi vrtoglavic

in nezanesljivost pri hoji. Ne drži torej ugotovitev v izvedenskem

mnenju, da so se tovrstne težave na novo pojavile zaradi pripora.

Priča dr. B. U. je izpovedal, da ne more z gotovostjo reči, da ni

prišlo do vrtoglavic zaradi prepiha. Glede na to, da v priporu tožnik

ni prosil za medicinsko pomoč zaradi teh težav in da je bil

hospitaliziran šele 14 dni potem, ko je prišel iz pripora, ni

dokazano, da bi tožnikove vrtoglavice in občasno bruhanje bile

posledice razmer v priporu. Tožena stranka je ta ugovor navedla že v

pripombah na izvedensko mnenje, a izvedenec nanj ni odgovoril,

sodišče pa ugovora tudi ni upoštevalo. V razlogih sodbe je navedlo,

da je priča dr. U. izpovedal, da je tožnik že prej imel napade

vrtoglavic. Tudi ni šlo za tako hud strah in stres kot navaja

sodišče. Tožnik ni potreboval psihiatrično pomoč. V priporu se je

zdravil z akupunkturo, kot je izpovedala zdravnica Č., petkrat

ali šestkrat, po izpustitvi iz pripora ne več. Sodišče je v preveliki

meri ugotovitve oprlo na le na izpovedbo tožnika in mnenje izvedenca,

ki ni psihiater in tudi nima znanja iz psihiatrije ali psihologije.

Ni upoštevano dejstvo, da tožnik teh težav ob sprostitvenem razgovoru

dne 17.5.1994 ni navedel, da je izrecno izjavil, da se je dobro

prilagodil situaciji in da mu celotna družina stoji ob strani in da

ne doživlja psihičnih kriz. Tožnik je tudi izpovedal, da sta z L.

želela takoj naslednji dan začeti z delom, saj je želel dokazati

ljudem, da ga ni zlomilo in da bo peljal bitko dalje. Zmotna je tudi

ugotovitev o slabih razmerah v priporu. Pripor ustreza standardom. Iz

dopisa Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 7.3.2003 je

razvidno, da je republiški zdravstveni inšpektor redno opravljal

nadzor in ni imel pripomb na razmere v zavodu. Tožnik tudi ni

izpovedal o kakšnih izjemnih dogodkih v priporu, iz katerih bi

izhajalo, da je pripor preživljal v bolj neugodnih razmerah, kot jih

imajo priporniki običajno. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo

opr.štev. P 1315/2002-III, z dne 6.7.2004 prisodilo A. L. le

500.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in

popolno. Pritožba sicer očita številne nepravilnosti v zvezi z

dejanskimi ugotovitvami, ki predstavljajo v konkretnem primeru

dejanski zakonski stan za odmero pravične odškodnine zaradi

pretrpljenih duševnih bolečin v zvezi z neupravičenim odvzemom

prostosti tožniku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo,

zakaj verjame tožniku in sledi izvedenskim ugotovitvam o zdravstvenih

težavah tožnika kljub temu da te niso bile zabeležene v medicinski

dokumentaciji in zdravniškem poročilu dr. S. Ž.. Postavljeni

izvedenec dr. I. F. je pojasnil, da depresivnega stanja, bolečin v

želodcu in tiščanja v prsnem košu ni mogoče izmeriti in ovrednotiti

drugače kot na podlagi izpovedb prizadete osebe, so pa te težave

značilna posledice strahu in depresije, katerih obstoja pa tudi

tožena stranka ne zanika. Izvedenec se je tudi opredelil do prometne

nezgode in pojasnil, da zaradi te nezgode tožnik ni imel več težav, s

čemer je izključil možnost, da bi bile naštete zadravstvene težave

lahko posledica poškodb v prometni nezgodi. Ugotovil je tudi, da se

je zaradi razmer v priporu in odvzema prostosti tožnikovo psihično

stanje poslabšalo do takšne mere, da so se pojavile navedene

posledice, razen teh pa tudi težave z dihanjem, kašelj, vrtoglavica

in občasno bruhanje. Takšnemu strokovnemu in prepričljivemu

izvedenčevemu mnenju, podprtim tudi z izpovedbami "izvedene priče"

dr. B. U., da je bila večina zdravstvenih težav posledica pripora,

je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, sodišče druge

stopnje pa ocenjuje sprejeto dokazno oceno kot povsem pravilno. V

okvir te presoje spada tudi življenjsko popolnoma sprejemljiva

ugotovitev prvostopnega sodišča, iz katere izhaja, da je tožnikovo

trenutno olajšanje tik pred in ob izpustitvi iz pripora tožniku

odrinilo potrebo po tem, da bi pisno navedel zdravstvene težave, ki

jih je trpel zaradi odvzema prostosti. Na sprejeto dokazno oceno tudi

ne more vplivati pritožbeno opozarjanje, da tožnik že v priporu ni

prosil za zdravniško pomoč - ta trditev je tudi v nasprotju s sicer

neizpodbijano ugotovitvijo, da je bil tožnik v priporu podvržen kar

šestim akupunkturnim posegom, kot tudi ne, da dr. B. U. ni izključil

možnost nastanka vrtoglavice zaradi prepiha, - takšna zgolj

hipotetična navedba namreč pomeni nezadostno stopnjo materialne

resnice potrebne pri odločanju sodišča (člen 8 ZPP, po katerem je

potrebno prepričanje sodišča), po drugi strani pa tudi ni podprta z

mnenjem postavljenega izvedenca medicinske stroke. V pritožbi prav

tako izpostavljena okoliščina, da je tožnik bil v bolnišnici šele po

preteku štirinajst dni po izpustitvi iz pripora, pa je pojasnjena s

prepričljivo in življenjsko sprejemljivo ugotovitvijo prvostopnega

sodišča da so se tožnika začeli izogibati prijatelji in znanci in se

je zato kasneje po prihodu iz pripora "zlomil", in šele nekoliko

kasneje po izpustitvi iz pripora potreboval celo bolnišnično pomoč.

O ugovorih tožene stranke zoper izvedensko mnenje se je opredelilo

tudi prvostopno sodišče in so tudi ti pritožbeni očitki neutemeljeni

(primerjaj obširne in natančne razloge prvostopnega sodišča na strani

9 in 11 sodbe).

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na izostanek natančnega

naštevanja prav vseh zdravstvenih težav v tožbi. Tudi če tožnik že v

tožbi ni navedel prav vseh posamičnih zdravstvenih posledic (v

pritožbi izpostavljeni kašelj, težko dihanje in tiščanje v prsih) to

ne predstavlja ovire, da sodišče teh v dokaznem postopku ugotovljenih

okoliščin ni smelo upoštevati pri odločanju kot del procesnega

gradiva tožeče stranke, saj izražene v tožnikovi izpovedi in

ugotovljene tudi pri izvedbi dokaza z izvedencem predstavljajo le

natančnejše substanciranje tožnikovih tožbenih trditev o psihičnih

oziroma zdravstvenih posledicah, ki jih je utrpel zaradi škodnega

posega tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nadalje tudi nima pomislekov o ugotovljeni stopnji

in trajanju strahu in duševnih bolečin izraženih tudi v obliki stresa

oziroma subjektivnih doživljanj zaradi nastanka stresnega duševnega

stanja. Pritožnica poskuša ugotovitve prvostopnega sodišča

minimalizirati s trditvami, da tožnik ni iskal psihiatrične pomoči,

da je užival podporo družine in prijateljev in da je začel z delom

takoj naslednji dan po prihodu iz pripora. Te okoliščine pa so v

pritožbenem očitku izvzete iz konteksta celotnega dogajanja oziroma

vseh medsebojno povezanih in neizpodbijanih ugotovitev prvostopnega

sodišča, ki izkazujejo sicer trdno tožnikovo osebnost oziroma

sorazmerno visoko stresno toleranco tožnika, kar pa vendarle ni moglo

preprečiti psihičnega zloma tožnika po približno desetih do

štirinajstih dnevih po prihodu iz pripora zaradi česar je bil tožnik

tudi hospitaliziran, nadalje hud strah in hudo stresno doživljanje

tožnika v času prestajanja pripora, potrjena tudi na podlagi

izpovedbe zdravnice Č., ki je tožniku nudila kar šest

akupunkturnih zdravljenj in nenazadnje tudi tožnikovo preselitev na

drug naslov. Ob opisanih okoliščinah je strokovno sprejemljivo tudi

izvedenčevo mnenje o psihičnih posledicah kljub temu, da izvedenec

ni specialist za psihologijo oziroma psihiatrijo.

Pritožnica vsebinsko očita tudi protispisnost izpodbijane sodbe, ki

naj bi bila izkazana z nasprotjem med izpovedbo priče dr. B.

U. kot izhaja iz zapisnika o tem, da je imel tožnik vrtoglavice

že pred odvzemom prostosti in zapisom te izpovedbe v razloge sodbe,

kjer naj bi sodišče zapisalo, da "tožnik pred priporom ni imel

vrtoglavic." Prvostopno sodišče kaj takšnega ni zapisalo in je ta

pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Je pa v razlogih

prvostopne sodbe pravilno povzeta izpoved omenjene priče, da prej

tožnik zaradi tega ni iskal zdravstvene pomoči in da ni imel težav

zaradi vrtoglavic.

Pravilna je tudi dokazna ocena, kakršno je napravilo prvostopno

sodišče v zvezi z razmerami v priporu. Te ugotovitve temeljijo na

skladnih in prepričljivih izpovedbah tožnika in priče A.

L. in takšne dokazne ocene tudi pritožbeno sklicevanje na dopis

Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 7.3.2003 o ugotovitvah

zdravstvenega inšpektorja o zadostitvi zdravstvenim standardom, ne

more izpodbiti. Opisane razmere predvsem v zvezi z velikostjo celice,

njeno nepobeljenostjo in slabo osvetljenostjo, številom zaprtih oseb,

osumljenih različnih kaznivih dejanj, med drugim celo kaznivega

dejanja uboja in navzočnostjo nevarnega narkomana v isti celici,

vključenostjo straniščnega prostora v isti bivalni prostor celice,

odmaknjenostjo odprte kopalnice, strgano žimnico na postelji, zaradi

česar se je trgala obleka oziroma tožnikovo perilo, predstavljajo

zadostno podlago za sprejeti zaključek o slabih razmerah v priporu.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje prvostopni odmeri višine

odškodnine. Ta je glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene številne

in sorazmerno hude zdravstvene posledice - tako glede telesnega kot

tudi duševnega zdravja v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa v

podobnih primerih. Pritožbeno sodišče se v izogib nepotrebnemu

ponavljanju sklicuje na v izpodbijani sodbi natančno ugotovoljene, že

sicer zgoraj v pretežni meri omenjene, psihične in telesne posledice

povzročene tako zaradi samega bivanja v priporu v opisanih slabih

razmerah in po prihodu iz pripora tudi zaradi negativnega odziva

okolice zaradi okoliščine, da je bil tožnik v priporu (prijateljev in

znancev, katerih večino je tožnik po prihodu iz pripora izgubil), kar

vse je tožnik doživljal izjemno stresno (po ugotovitvah dr. Č. je

bila stopnja stresa v priporu kar desetkrat večja kot pred nastopom

pripora), nadalje pretrpljeni hud strah, ki je trajal ne le v času

pripora, temveč še nekaj let po prihodu iz pripora in tudi

ugotovoljeno duševno trpljenje zaradi posega v čast in dobro ime

tožnika, ki je bilo še toliko večje, saj je bil tožnik pred tem

ugleden, javno znan občan, ki je opravljal funkcijo župana in

številne državno politične funkcije. Vsa ugotovljena dejstva

izkazujejo posledice, ki presegajo običajne v tovrstnih primerih,

tudi če se pri tem ne upošteva v pritožbi posebej spornih posledic,

ki so nastale v telesni sferi. Že zgolj posledice v tožnikovi

psihični sferi (strah, depresija, stresno duševno trpljenje), ki so

povzročile potrebo po psihološkem zdravljenju že med prestajanjem

pripora, ki je trajal sorazmerno dolgo - 55 dni, njegovo nastanitev v

bolnišnici v sorazmerno kratkem času po prihodu iz pripora, in

povzročile tudi potrebo po predčasni upokojitvi, preselitvi iz

dotedanjega stanovanja na drug naslov ter celo opustitev

prostočasovnih družabnih in rekreativnih aktivnosti tožnika, bi

terjale odmero takšne satisfakcije, kakršno je v skladu z merili in

kriteriji iz določbe 200. člena ZOR prisodilo sodišče prve stopnje.

Okoliščina, da je bila v drugi pravdni zadevi opr.štev. P

1315/2002-III pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani prisojena odškodnina

le v znesku 500.000,00 SIT, v tem sporu ni pomembna, že zgolj iz

razloga, ker gre za drug škodni primer. Sodišče mora paziti na enako

obravnavanje in odločanje v istovrstnih škodnih dogodkih, pri čemer

pa mora v primerih, ko odloča o odškodninskih zahtevkih, paziti, da

ne odstopa od ustaljene sodne prakse v istovrstnih oziroma podobnih

odškodninskih zadevah. Takšen preizkus pa v konkretnem primeru ne

terja drugačne presoje v zvezi z višino pravične odškodnine, kot jo

opravilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeni očitki sodbe sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi ni

zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je ob

povedanem zavrnilo pritožbo in potrdilo v izpodbijanem delu dejansko

in materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353

ZPP).