Appeal dismissed; court upheld first-instance rejection of invalidity claim for a gift contract signed by the plaintiff.

r a z s o d i l o :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu in tretji toženki

povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 290.000,00

SIT.

[JEDRO]

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je z darilno pogodbo,

sklenjeno med pravdnimi strankami, njen (sedaj že bivši) mož

nedovoljeno razpolagal tudi z njenim deležem na stanovanju,

ki je njuno skupno premoženje, in da je sama sporno darilno

pogodbo sklenila zaradi prisile, s tožbenim zahtevkom pa

toži na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato je njena tožba

nesklepčna. Ob takih tožbenih trditvah bi lahko zahtevala le

razveljavitev darilne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.3.2004, opr.

št. P 3418/2003-I, zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev

ničnosti darilne pogodbe z dne 14.2.1994 in na povrnitev

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je

odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi in

tretjetoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini

110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2004

do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov. Meni, da v konkretnem primeru sodišče

prve stopnje ni odločilo o umaknjenem zahtevku tožeče stranke. Tožeča

stranka je sama vložila tožbo in ker tožeča stranka ni prava uka

stranka, njena tožba ni imela vseh navedb. Sodišče prve stopnje bi

moralo spoštovati načelo pomoči prava neuki stranki. Sicer pa je

tožeča stranka iz opravičljivih razlogov prosila za preklic obravnave

in v ta namen predložila tudi ustrezna dokazila. Ker je sodišče prve

stopnje kljub temu obravnavo opravilo v njeni odsotnosti, je s tem

kršilo načelo enakosti pred zakonom in 5. člen Zakona o pravdnem

postopku, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o

navedbah nasprotne stranke. Tožeča stranka v obtožbi obširno opisuje,

na kakšen način tožena stranka zavlačuje postopke za ureditev

razmerij med njimi in v dokaz resničnosti teh svojih trditev predlaga

več dokazov. Drugotožena stranka je v konkretnem primeru pripoznala

tožbeni zahtevek, izpodbijana sodba pa je glede tega napravila povsem

drugačne zaključke, ki so v nasprotju z voljo drugotožene stranke in

listinami v spisu. Sodišče se tudi ni spuščalo v presojo, ali je

pooblastilo pooblaščenki Pakiževi dejansko podpisala tudi drugotožena

stranka in bi sodišče prve stopnje v tej smeri moralo izvesti kakšen

dokaz. Tožeča stranka tudi meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi

katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi

svoje sodbe zavzelo stališče, da je tožba nesklepčna, taka ugotovitev

pa bi imela, če bi bila resnična, lahko za posledico le zavrženje

tožbe, ne pa zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve

stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ne tožbe zavrglo,

ima posledično tožeča stranka bistveno slabši položaj, saj je

pravnomočno odločeno o njenem zahtevku. Na ugotovitev ničnosti te

sporne darilne pogodbe ima tožeča stranka zagotovo pravni interes, ki

se zahteva pri ugotovitvenih tožbah, saj je najmanj polovična

solastnica predmetnega stanovanja, zaradi česar toženci na podlagi

darilne pogodbe ne morejo imeti lastninske pravice na predmetni

nepremičnini. Tožeča stranka opozarja, da je vsebina darilne pogodbe

sama s seboj v nasprotju, saj ta v točki 2 ugotavlja, da je

prvotožena stranka podarila zgolj svoj solastni delež, medtem ko v 4.

točki določa, da vsaka od pogodbenih strank dobi po 1/4 nepremičnine.

To pa je v nasprotju s pogodbeno voljo strank, kot tudi s prisilnimi

predpisi. Glede razpolaganja prvotožene stranke s celotno

nepremičnino ne obstaja veljavna causa, saj je prvotožena

stranka solastnik predmetne nepremičnine le do 1/2. Pri

neodplačnem razpolaganju je nagib tista sestavina, ki je

neobhodno potrebna, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je

darilna pogodba neveljavna v delu, ko je prvotožena stranka

razpolagala z deležem tožeče stranke. Prvotožena stranka je

pri razpolaganju s sporno nepremičnino imela nepošten

nagib. Tožeča stranka pa ni imela niti volje niti nagiba, da

bi podarila svoj del stanovanja, zaradi česar v tem delu

darilna pogodba nima kavze in je posledično nična. Ker se

pri predmetni darilni pogodbi ni mogla uresničiti kavza

pogodbe, je pogodba neobstoječa, kar pomeni, da je nična.

Prvotožena stranka je brez pravne podlage razpolagala s

skupnim premoženjem, to pa je v nasprotju s prisilnimi

predpisi.

Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prvo in

tretjetožena stranka. Prvo in tretjetožena stranka v

odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče nudilo pravno

pomoč tožeči stranki s tem, ko je s sklepom z dne 16.12.2003

opozorilo, katere pomanjkljivosti mora odpraviti v svoji

tožbi, da bi bila le-ta sposobna za obravnavanje. Sodišče

prve stopnje je odgovor na tožbo brez odlašanja vročilo

tožeči stranki in tožeča stranka je imela sedem mesecev

časa, da odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru, pa

tega ni storila. Drugotožena stranka, ki je pravdno

popolnoma sposobna oseba, je bila obveščena, da se bo narok

za glavno obravnavo v tej pravdi opravil 16.3.2004, a se je

kljub temu odločila, da se naroka ne bo udeležila. Tožeča

stranka ves čas zavlačuje postopek. Sodišču se skuša

prikazati kot prava neuka oseba s psihičnimi težavami, ki

naj bi jih povzročila prvotožena stranka. Na navedbe

nasprotne strani ne odgovarja, neposredno pred narokom za

glavno obravnavo pa sodišču pošlje opravičilo, da se naroka

zaradi bolezni ne more udeležiti. Na ta način je ravnala že

večkrat. Ker ima tožeča stranka psihične težave, sodišče

njenim opravičilom navadno ugodi. Ker tožeči stranki

dosedaj še ni bila odvzeta poslovna sposobnost in ji nikoli

ni bil določen skrbnik, pa bo na ta način tudi v bodoče

lahko v nedogled dosegala prelaganje obravnav in toženi

stranki preprečevala, da bi prišli do svoje solastnine. V

nepravdnem postopku zaradi delitve solastnega stanovanja, se

je to tožeča stranka kot nasprotna udeleženka vse do konca

obravnave izrecno strinjala, da naj se sporno stanovanje

razdeli s prodajo. Ko je sodišče skladno tudi z voljo tožeče

stranke izdalo sklep o civilni delitvi spornega stanovanja,

pa se je tožeča stranka nemudoma pritožila in tako dosegla,

da se je delitev stanovanja odložila. Ni res, da je

prvotožena stranka nedopustno razpolagala s sporno darilno

pogodbo. Če spornega darila ne bi bilo, tožeči stranki iz

naslova pridobivanja z delom v zakonski zvezi na stanovanju

ne bi pripadal noben lastninski delež. Ničnostno tožbo gre

torej razumeti le kot nov poskus tožeče stranke, da doseže

odlog delitve spornega stanovanja. Tožbeni zahtevek tožeče

stranke je treba zavrniti že samo zaradi tega, ker tožeča

stranka z le-tem zahteva ugotovitev, da je nična darilna

pogodba, ki naj bi jo pravdne stranke sklenile dne

14.2.1994. Darilna pogodba med pravdnimi strankami je bila

namreč sklenjena dne 25.1.1994. Tožeča stranka tudi zmotno

meni, da je posledica nesklepčnosti tožbe zavrženje tožbe.

Tožeča stranka še vedno, niti v pritožbi, ne pove, katerim

ustavnim načelom in prisilnim predpisom naj bi sporna

darilna pogodba nasprotovala. Darilna pogodba je bila namreč

sklenjena iz razloga, da sta si tožeča stranka in prvotožena

stranka razdelili sporno stanovanje, kot njuno skupno

premoženje, taka razdelitev pa je bila v času sklenitve

pogodbe izrecno dopustna. Tudi ne drži sicer nedovoljena

pritožbena trditev, da je sporna pogodba nična, ker naj bi

bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Na nedopustnost nagiba

se namreč lahko sklicuje samo darovalec. Ker sta pravdni

stranki v pogodbi izrecno zapisali, da je premoženje iz

darilne pogodbe skupno premoženje tožeče stranke in

prvotožene stranke, ne more biti govora niti o tem, da

sporna pogodba ne bi imela kavze ali, da le ta ne bi bila

dopustna. Tožeča stranka je svoji pritožbi priložila

listine, s katerimi je nedvomno razpolagala že v času, ko je

zoper toženo stranko vložila tožbo, zato te listine

predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Zgolj iz

previdnosti, če bi sodišče druge stopnje utemeljenost

pritožbe tožeče stranke presojalo tudi na podlagi le-teh

listin, tožena stranka v dokaz resničnosti svojih trditev iz

odgovora na pritožbo, le-temu prilaga nove listinske dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila laično tožbo in v le-tej med

drugim navedla tudi, da uveljavlja ničnost darilne pogodbe,

sklenjene med pravdnimi strankami, in stroške vzdrževanja in

obratovanja v zvezi s sporno nepremičnino, ne da bi

postavila tožbeni zahtevek. Skladno z načelom pomoči prava

neuki stranki je sodišče prve stopnje tožečo stranko s

sklepom z dne 16.12.2003 pozvalo na popravo tožbe tako, da

bo ta vsebovala zahtevek glede glavne stvari in stranskih

terjatev, na navedbo dejstev, na katera opira zahtevke, in

na navedbo dokazov, s katerimi naj bi se ta dejstva

ugotavljala. Po prejemu tega sklepa je tožeča stranka na

sodišče dne 4.1.2004 poslala dopis in v njem navedla zgolj

to, da vztraja le pri zahtevku na ugotovitev ničnosti

darilne pogodbe. Tožeča stranka je v konkretni pravdi

postavila torej le tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti

darilne pogodbe in o tem tožbenem zahtevku je sodišče prve

stopnje razsodilo. Pritožnica torej sodišču prve stopnje

neutemeljeno očita, da ni odločilo o umaknjenem tožbenem

zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka v konkretnem primeru

nikoli ni postavila tožbenega zahtevka na plačilo stroškov v

zvezi s stanovanjem.

Tudi ni res, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se

izjavi o navedbah tožene stranke. Kot pravilno navajata prvo

in tretjetožena stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča

stranka imela sedem mesecev časa za odgovor na trditve

tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka na

trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka je bila na glavno obravnavo tudi pravilno

vabljena, a na to, kljub temu, da jo sodišče ni preklicalo,

ni prišla. Tožeča stranka je sicer predložila dokaz, ki je

izkazoval opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave,

vendar pa sodišče prve stopnje, s tem, ko je obravnavo

opravilo v odsotnosti tožeče stranke, ni storilo nobene

procesne kršitve. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki

vročilo odgovor na tožbo tožene stranke, a ta nanj niti v

sedmih mesecih ni odgovorila, in ker tožeča stranka, kljub

temu, da s strani sodišča ni prejela obvestila o preklicu

glavne obravnave, na le-to ni prišla, čeprav je bila nanjo

pravilno vabljena, v konkretnem primeru ni mogoče pritožnici

pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita, da ji ni dalo

možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Izvedba

glavne obravnave v odsotnosti stranke, ki je pravočasno iz

opravičljivega razloga prosila za preložitev glavne

obravnave, bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, pod pogojem, da bi tako ravnanje

sodišča prve stopnje imelo za posledico nezakonito in

nepravilno odločitev sodišča. Za kaj takega pa v konkretnem

primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno

zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče

stranke. Tako odločitev bi sodišče prve stopnje moralo

sprejeti tudi v primeru, če bi tožeča stranka prišla na

glavno obravnavo in bila na njej tudi zaslišana. Kot

pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v

tožbi zatrjevala, da je prvotožena stranka z darilno

pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, razpolagala tudi

z deležem tožeče stranke na stanovanju, ki je skupno

premoženje tožeče in prvotožene stranke, in da je tožeča

stranka predmetno darilno pogodbo sklenila zaradi nasilja in

pritiskov družinskih članov. Take tožbene trditve tožeče

stranke imajo lahko za posledico le tožbeni zahtevek na

razveljavitev darilne pogodbe, ne pa tožbeni zahtevek na

ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Kadar zakonec razpolaga

z določeno stvarjo, ki predstavlja skupno premoženje obeh

zakoncev, brez soglasja enega zakonca, ali kadar se

zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena zaradi sile, je

tožeča stranka aktivno legitimirana, da veljavnost takega

pravnega posla izpodbija, ne more pa uveljavljati njegove

ničnosti. Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe

pa v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko

je bila pogodba sklenjena (2. odst. 117. člena ZOR). Ker je

bila sporna darilna pogodba med pravdnimi strankami

sklenjena 25.1.1994, tožeča stranka pa je tožbo vložila dne

12.6.2002, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je

tožeča stranka pravico izpodbijanja darilne pogodbe

izgubila. Ker torej iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti

darilne pogodbe, so neupoštevne pritožbene trditve tožeče

stranke o nedopustni kavzi in o nedopustnem nagibu

prvotožene stranke pri sklepanju sporne darilne pogodbe.

Poleg tega te pritožbene trditve tožeče stranke

predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337.

člena ZPP). Nedovoljeni so tudi vsi dokazi, ki jih tožeča

stranka predlaga v pritožbi v potrditev resničnosti njenih

trditev, da je prvotožena stranka tista, ki zavlačuje

postopke med pravdnimi strankami. Pritožbene trditve tožeče

stranke o zavlačevanju postopkov s strani prvotožene stranke

pa tudi niso relevantne za odločitev v konkretnem primeru.

Pravno zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moralo

sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo nesklepčnost tožbe,

le-to zavreči in ne zavrniti. Nesklepčnost tožbe ima namreč

za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka (3. odst. 318.

člena ZPP). Nikakor pa ni mogoče pritrditi trditvam tožeče

stranke, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena brez

njenega soglasja. Darilno pogodbo je namreč tožeča stranka

podpisala, njen podpis na pogodbi pa je bil kasneje tudi

overjen. Drugotožena stranka je v konkretnem primeru res

pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, vendar pa kot

pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so prvo, drugo in

tretjetožena stranka enotni sosporniki. V primeru

nasprotovanja med dejanji enotnih sospornikov pa velja tisto

ravnanje, ki je najkoristnejše, to pa je, glede na to, da je

enotno sosporništvo na toženi strani, lahko le dejanje, ki

ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča

stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je

spregledalo in v nasprotju z voljo drugotožene stranke

prezrlo, da je ta pripoznala tožbeni zahtevek.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno

in popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in

ker pri tem ni storilo nobene procesne kršitve (ne v

pritožbi očitane, ne kakšne druge, na katero pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. člena

ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti

svoje pritožbene stroške, prvotoženi in tretjetoženi stranki

pa povrniti njune potrebne stroške odgovora na pritožbo (1.

odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP in

1. odst. 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je potrebne

stroške prvo in tretjetožene stranke odmerilo v znesku

290.000,00 SIT. Ti obsegajo sodno takso za odgovor na

pritožbo v višini 90.000,00 SIT (2. odst. tar. št. 1 ZST) in

nagrado pooblaščenki prvo in tretjetožene stranke za sestavo

odgovora na pritožbo v višini 1500 točk (1. točka tarifne

št. 21 Odvetniške tarife - OT), pisarniške stroške v višini

2.000,00 SIT (2. odst. 13. člena OT) in 20% DDV. Prvotoženi

in tretjetoženi stranki pa sodišče prve stopnje ni priznalo

priglašenega stroška za nagrado pooblaščenke za sestanek s

stranko v višini 50 točk, saj je ta strošek zajet v sestavi

odgovora na pritožbo in torej v konkretnem primeru ni bil

priznan.