Contractor dismissed for road maintenance negligence; court reverses first instance due to improper liability analysis.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka vzdrževalec javne ceste in tožeča stranka

zatrjuje, da ni ceste posula v zimske času, je pasivno legitimirana

za tak zahtevek. Na podlagi Zakona o javnih cestah je z občino

sklenila pogodbo o vzdrževanju v zimskem času in na podlagi 154.

člena ZOR odgovarja tudi tretji osebi, ki je zaradi njene domnevne

opustitve utrpela škodo. Gre za izvajanje javne komunalne dejavnosti

na podlagi Zakona o javnih cestah.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je od tožene stranke zahtevala plačilo 7,700.000,00 SIT s pripadki.

Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe

materialnega prava. Tožena stranka ni izpolnitveni pomočnik Občine

G. oziroma KS G. in za delo ne odgovarja le upravljalec ceste.

Pasivno legitimirana je tudi tožena stranka, ki je dolžna po pogodbi

o delu oziroma pogodbi o izvajanju zimske službe delo opraviti

strokovno, kvalitetno in pravočasno ter zagotoviti zadosti materiala.

Tožena stranka je prevzela odgovornost za obveznosti in nastalo škodo

do tretjih oseb, ki nastanejo pri opravljanju dela po pogodbi. Pri

svojem delu je samostojna in mora izvršiti obveznosti iz 2. čl.

pogodbe. Tožena stranka ima tudi proste roke pri organizaciji dela.

Po Cigoju je bistvena značilnost podjemniške pogodbe, samostojna

odgovornost prevzemnika pri opravljanju dela. To tudi izhaja iz 2.

odst. 7. čl. pogodbe. Zato je pasivno legitimirana.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da

tožena stranka kot vzdrževalec javne ceste ni po materialnem pravu

odgovorna za škodo, ampak je odgovorna občina oziroma lastnik ceste.

Pri tem se je sodišče oprlo na Zakon o javnih cestah, ki ureja

kategorizacijo občinske ceste in upravljalca te ceste ter na uredbo o

merilih za kategorizacijo javnih cest ter Pravilnik o vrstah

vzdrževalnih del na javnih cestah in rednega vzdrževanja javnih cest.

Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da Zakon o javnih cestah

tudi določa posebne gospodarske družbe za vzdrževanje javnih cest

(primerjaj 8. čl. Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, št. 29/97,

uporaba glede na čas nastanka škode). Vzdrževanje javnih cest je

obvezna gospodarska služba, ki med drugim obsega vzdrževalna dela za

ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne

varnosti in prevoznosti javnih cest in podobno. Za organiziranje in

vodenje gradnje ter vzdrževanja določenih državnih cest in

upravljanje teh cest so se lahko ustanovile posebne gospodarske

družbe (primerjaj 20. čl. ZJC). Če gre za občinsko cesto, občina

določi način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja

obnavljanja občinskih cest (82. čl. ZJC). Na podlagi zakona je bila

sklenjena pogodba o vzdrževanju. Pritožba utemeljeno opozarja, da ima

pogodba o izvajanju zimske službe (priloga B2) elemente, ki jih

našteva določba 600. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je

veljal v času nastanka škode. Tožeča stranka torej smiselno zatrjuje,

da je zaradi opustitve dela, ki je bil določen s pogodbo, ta pa

sklenjena na podlagi zakona in naštetih podzakonskih aktov, tožnici

nastala škoda. Prevzemnik posla oziroma izvajalec posla je lahko

odškodninsko odgovoren zaradi neizpolnitve ali napačne izpolnitve

pogodbe tako pogodbeniku kot tudi tretji osebi oziroma oškodovancu,

ki dokaže nastalo škodo in vzročno zvezo med zatrjevano opustitvijo

in posledico. Še zlasti, če je pogodba o vzdrževanju sklenjena v

korist uporabnika javne ceste (149. čl. ZOR). Zato je zmotno stališče

sodišča prve stopnje, da ni pasivne legitimacije tožene stranke v tem

primeru. Takšno stališče je bilo zavzeto že večkrat v sodni praksi

(primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 205/2002, II

Ips 1030/96 in podobno). Res je, da poleg tožene stranke odgovarja

tudi upravljalec ceste oziroma naročnik, če so podani elementi za

njegovo soodgovornost (izbira, izpolnitev obveznosti po Zakonu o

javnih cestah). Vendar je tudi že iz zakonskih določb in pogodbe za

izvajanje zimske službe jasno, da tožena stranka lahko odgovarja za

nastalo škodo tudi tretji osebi, ki bi zaradi neizpolnitve obveznosti

tožene stranke utrpela škodo. Pravna podlaga je določba 262. in 149.

čl. ZOR, vendar je obseg odgovornosti tožene stranke določen s

pogodbo za izvajanje zimske službe. Ker je sodišče prve stopnje

zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo

dejansko stanje, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in

zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje obravnava tožbeni

zahtevek tožeče stranke, vendar tudi ugovore tožene stranke, ki trdi,

da se je z izpolnitvijo pogodbe razbremenila odgovornosti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP.