Appeal court partially allowed appeal by reducing work accident compensation for fear due to insufficient duration and intensity.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu, in sicer v prvem odstavku II. dela izreka spremeni

tako, da se tožeči stranki prisojena denarna odškodnina zniža za

150.000,00 SIT in se za ta del tožbeni zahtevek zavrne (tako da je

tožena stranka sedaj dolžna plačati tožeči stranki 550.000,00 SIT

odškodnine) in se prisojeni pravdni stroški znižajo za 8.547,20 SIT

(tako da je tožena stranka sedaj dolžna tožeči stranki povrniti

90.775,80 SIT pravdnih stroškov).

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti

stroške pritožbenega postopka v znesku 8.208,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 dalje do plačila.

[JEDRO]

Tožnik je v nesreči pri delu, star 47 let, utrpel zlom 7. do 11.

rebra levo s kopičenjem prostega zraka v podkožju leve strani prsnega

koša in kopičenje zraka v prosti prsni votlini levo. Za telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prisodilo

1.000.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v plačilo

naložilo odškodnino v višini 700.000,00 SIT z obrestmi v višini

predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno

obrestno mero od 29.10.2003 dalje do izdaje sodbe sodišča prve

stopnje, od takrat dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, ter stroške pravdnega postopka v višini 99.323,00

SIT, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku - za

znesek 900.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od

29.10.2003 dalje - pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

tako spremeni, da tožeči stranki prisodi odškodnino v višini

150.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne

stroške glede na uspeh v postopku, v preostalem pa tožbeni zahtevek

zavrne. Tožena stranka se ne strinja s prisojeno odškodnino za

pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za

strah. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med

zdravljenjem je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da

je bil tožnik v bolniškem staležu le 38 dni, nato pa se brez

izkazanih zdravstvenih omejitev vrnil na svoje delovno mesto. Hude

bolečine so trajale le dve uri, lahke bolečine ob jemanju močnejših

analgetikov 14 dni, nato pa še 2 meseca. Glede na navedeno bi

primerna odškodnina iz tega naslova znašala 600.000,00 SIT. Nadalje

navaja, da je bil primarni strah hipen, sekundarni strah pa tudi ni

trajal dalj kot 14 dni in ni bil intenziven, saj je bila tožniku ob

prihodu v bolnišnico pojasnjena teža poškodbe in eventualni zapleti.

Primerno zadoščenje za tožnikov strah bi tako znašalo 150.000,00 SIT.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so

delno utemeljeni očitki pritožbe glede zmotne uporabe materialnega

prava v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za strah, saj je bila

glede na ugotovljeno dejansko stanje v tem delu tožniku odmerjena

previsoka odškodnina. Nasprotno pa je tožniku odmerjena odškodnina za

pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna

glede na vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, zato je

potrebno pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem

delu zavrniti kot neutemeljen.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine je sodišče vezano na merila iz

179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče

odškodnino odmerja glede na stopnjo in trajanje telesnih ter duševnih

bolečin in strahu (1. odstavek 179. člena OZ), dolžno pa je

upoštevati še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme

iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Hkrati mora biti odškodnina

določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi

in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na

primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih

primerih.

Po mnenju pritožbe bi morala biti tožniku za pretrpljene telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena nižja denarna

odškodnina in sicer v višini 600.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa

glede na ugotovljeno težo in obseg poškodb (hujše telesne poškodbe),

ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter številne

nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem prestal tožnik, ocenjuje, da

je prisojena odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT v skladu z merili

iz 179. člena OZ in primerljiva z odškodninami, ki se prisojajo v

podobnih škodnih primerih. Torakalna sukcija, rentgensko slikanje,

operacija in 14 - dnevna hospitalizacija so samo nekatere izmed

številnih nevšečnosti, ki jih je moral med zdravljenjem prestati

tožnik. Tudi telesne bolečine, ki jih je pretrpel tožnik, niso bile

tako kratkotrajne, pojavljale pa se bodo tudi v bodoče ob spremembah

vremena in pri težjem fizičnem delu. Glede na vse okoliščine, ki so

bile ugotovljene v zvezi z navedeno obliko nepremoženjske škode, je

sodišče prve stopnje s prisoditvijo denarne odškodnine v višini

1.000.000,00 SIT materialno pravo pravilno uporabilo.

Drugačno stališče pa je pritožbeno sodišče zavzelo v zvezi z denarno

odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za strah.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi trditvami, da je

odškodnina, prisojena iz tega naslova, previsoka. Kot pravilno

opozarja pritožba, je bil primarni strah samo hipen (trajal je manj

kot sekundo), sekundarni strah pa tudi ni trajal dalj časa. Bolj

intenziven je bil takoj po poškodbi, ko tožnik ni zmogel oceniti,

kakšne poškodbe je utrpel, vendar pa se je omilil že po dveh urah, ko

so tožniku pojasnili težo in obseg nastalih poškodb ter nadaljnji

potek zdravljenja. Tožnik je sicer res trpel močnejši strah še v

času, ko mu je bil vstavljen sukcijski dren, vendar pa pritožbeno

sodišče ocenjuje, da tožnikov strah v obravnavanem primeru le ni bil

tako dolgotrajen in intenziven, da bi utemeljeval odmero odškodnine v

prisojeni višini. Glede na navedene okoliščine bi bila iz naslova

primarnega in sekundarnega strahu ob upoštevanju kriterijev iz 179.

člena OZ in ob primerjavi s podobnimi škodnimi primeri v obravnavani

zadevi primerna (enotna) denarna odškodnina v višini 150.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava v

delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za strah, pritožbi tožene

stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358.

člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za

150.000,00 SIT in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedeni

spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tako tožena stranka dolžna

tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 550.000,00 SIT s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu pa je pritožbeno

sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v

izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje

moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem

prve stopnje. Po spremembi izpodbijane sodbe uspeh tožeče stranke v

postopku znaša 61%, uspeh tožene stranke pa 39%. Odmerjeni in

neprerekani pravdni stroški tožeče stranke znašajo 157.444,00 SIT,

pravdni stroški tožene stranke pa 13.500,00 SIT. Ob upoštevanju

uspeha strank v postopku je tako tožeča stranka upravičena do

povračila pravdnih stroškov v višini 96.040,80 SIT, tožena stranka pa

do povračila pravdnih stroškov v višini 5.265,00 SIT. Po medsebojnem

pobotanju je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 90.775,80

SIT pravdnih stroškov. Posledično je pritožbeno sodišče sodbo sodišča

prve stopnje ustrezno spremenilo tudi glede odločitve o stroških

postopka.

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov pa temelji na 165. členu v

zvezi s 154. členom ZPP. Glede na to, da pritožbena vrednost spora

znaša 550.000,00 SIT, je tožena stranka s pritožbo uspela v višini

27%. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot stroške pritožbenega

postopka priznalo sodno takso za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT. Ob

upoštevanju uspeha tožene stranke je tako tožeča stranka dolžna

toženi stranki povrniti 8.208,00 SIT pritožbenih stroškov skupaj s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.