Appeal dismissed; small value proceedings require written submissions and specific notice of procedural rules.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (tj. v I. in v III. točki izreka) potrdi.

[JEDRO]

Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih

pravdnih dejanj, stranka pa mora vsa dejstva in dokaze navesti v

tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, nato pa lahko vsaka stranka v roku

8 dni vloži še po eno pripravljalno vlogo; tožeča stranka od prejema

odgovora na tožbo, tožena pa od dne vročitve pripravljalne vloge

tožeče stranke. Dejstva in dokazi, ki jih stranke ne navedejo v

zgoraj omenjenih vlogah, se ne upoštevajo. Vendar pa mora biti

stranka v vabilu na glavno obravnavo opozorjena na navedene

posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti. Specifičen postopek,

ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne

listine, pa terja ustrezno razlago: predlog upnika (kasneje tožeče

stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke)

pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata pa razveljavitvenem

sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v

pravdnem postopku, pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v

kateri lahko navajata dejstva in dokaze, dejstva in dokazi iz

morebitnih kasnejših vlog pa se ne upoštevajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 15.09.2004, opr. št. P

19/2004-17, sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe, in sicer

glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 3.517,00 SIT za čas od

14.2.2002 do 24.09.2003, sklep o izvršbi z dne 02.10.2003, opr. št. I

2003/00751, v tem delu razveljavi in postopek ustavi. V I. točki

izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane navedeni sklep o

izvršbi v veljavi v 1. in v 3. točki izreka in je toženka dolžna

tožeči stranki plačati glavnico v znesku 75.862,00 SIT, z zakonitimi

zamudnimi zneski, ki tečejo za vsakokratni znesek od navedenega

datuma dalje do plačila. Glede preostalega zneska (tj. 912,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi) pa je sodišče prve stopnje sklep o

izvršbi razveljavilo v 1. in v 3. točki in tožbeni zahtevek tožeče

stranke v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka). V sklepu o stroških

je sodišče toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke,

in sicer v višini 13.300,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.09.2004 dalje do plačila (III.

točka izreka).

Zoper ugodilni del (I. točka izreka) in odločitev o stroških

(III. točka izreka) je toženka pravočasno vložila pritožbo

in navaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija

zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih

kršitev postopka. Navaja, da ni prejela tožbe in zato ni

podala odgovora na tožbo, saj je šlo za izvršilni postopek,

zato bi bilo potrebno že v sklepu, s katerim je sodišče

odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdi,

opozoriti, da gre za spor majhne vrednosti ter na pogoje iz 452.

člena ZPP. Prvič, ko je bila stranka obveščena o okoliščini, da gre

za spor majhne vrednosti, je bilo v vabilu na narok, ki ga je

pooblaščenka prejela dne 15.07.2004, v katerem je navedeno, da mora

stranka v sporih majhne vrednosti navesti vsa dejstva in dokaze v

tožbi oziroma v odgovoru na tožbo in v eni pripravljalni vlogi.

Toženka je tem navodilom sledila in vložila pripravljalno vlogo in je

menila, da bo zadostna in upoštevana. Ker ni bila pravilno obveščena

in je bila nepravilno poučena, je to bistveno vplivalo na iztek

postopka, saj bi v naprotnem primeru ravnala v skladu s 452. členom

ZPP. Tudi v sporih majhne vrednosti pa je sodišče dolžno ugotoviti

resnično dejansko stanje. Glede nepravilne uporabe materialnega prava

toženka navaja, da sodišče prve stopnje ne more v celoti in neomejeno

upoštevati 8. in 20. člena Odloka o javnih vodovodih v Občini Š., saj

je toženka že bila priključena na vaško vodovodno omrežje in je bila

do tedaj preskrbljena z vodo. Toženka bi se lahko odločila za obnovo

vaškega vodovoda, če bi bili pogoji za priključitev na javni vodovod

preslabi in občina vaškega vodovoda ne bi želela odkupiti. Vaščani in

tudi toženka imajo vso pravico do lastne odločitve, ali bodo prešli

na javni vodovod ali ne. Glede na to, da so jih proti njihovi volji

avtomatično priključili na javni vodovod, jim je bila odvzeta pravica

do odločitve. Iz navedenih razlogov bi tožeča stranka z vaščani (in

tudi s toženko) morala nujno skleniti pogodbo, iz katere bi bilo

jasno razvidno, da so se odločili za uporabo vode iz javnega

vodovoda. Ker pogodbe ni bilo in je bila voda dobavljena brez

soglasja vaščanov uporabljali pa so jo, ker so bili pač izključeni iz

dotedanjega omrežja ni dolžna plačati porabljene vode. Predlaga, da

pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v

ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo

spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži

povračilo pravdnih stroškov toženke.

Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila, in sicer

navaja, da so navedbe toženke, da so bili ona in vaščani

izključeni iz vaškega vodovoda in proti njihovi volji

priključeni na javni vodovod, neresnične. Zdravstveni

inšpektorat je namreč ugotovil, da je voda in lokalnega

vodnega vira postala zdravstveno neustrezna, zato je bila

Občina Š. dolžna nemudoma zagotoviti vaščanom na L. ustrezno pitno

vodo, kar ji je takrat nalagal Pravilnik o zdravstveni ustreznosti

pitne vode. Vsi vaščani, tudi tožena stranka, so 25.11.1998 podpisali

izjavo o pristopu k javnemu l. vodovodu, torej so se zavestno

odločili za uporabo vode iz javnega vodovoda. S priklopom toženke na

javni vodovod je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in

zagotovila oskrbo z zdravstveno neoporečno vodo. Pogodba o

prenosu lastništva vaškega vodovoda bo urejala, ko in če bo

sklenjena, razmerja glede lastništva vodovodne

infrastrukture med toženko in občino. Tožeča stranka je le

koncesionar za izvajanje oskrbe s pitno vodo v Občini, med njene

naloge pa sodi tudi obveznost izdajanja računov za porabljeno vodo in

izterjava neplačnikov. Če bo z navedeno pogodbo določen drugačen

način plačevanja, bo ta uporabljen šele od sklenitve pogodbe dalje,

do takrat pa mora toženka plačevati račune enako kot vsi uporabniki

javnega vodovoda. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne iz

izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, sodba,

izdana v takem postopku, pa se v skladu z Zakonom o pravdnem

postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno

besedilo, v nadaljevanju ZPP) lahko izpodbija samo zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava

(1. odstavek 458. člena), razen, če je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno

ugotovljeno (2. odstavek 458. člena).

Prav iz slednjega razloga toženka v pritožbi izpodbija

odločitev sodišča prve stopnje, ko trdi, da je sodišče

zmotno uporabilo določbi 8. in 20. člena Odloka o javnih

vodovodih v občini Š. (Uradni vestnik Gorenjske, št. 37/82, v

nadaljevanju Odlok), ki ju v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti

in navaja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma

ni ugotavljalo, pa bi jih po njenem prepričanju moralo. Po oceni

pritožbenega sodišča pritožbeni očitek ni utemeljen. V skladu z 8.

členom Odloka ima vsak uporabnik pravico in dolžnost pridobiti na

območju javnega vodovoda priključek na omrežje na podlagi prijave in

predpisane investicijsko-tehnične dokumentacije. Za priključitev na

javni vodovod torej zadostuje soglasje uporabnika, tega pa je toženka

v obravnavanem primeru dala (ugotovitev prvostopenjskega sodišča na

strani 4 obrazložitve sodbe, 1. odstavek). Toženka nima prav, ko

trdi, da v njenem primeru (in v primeru ostalih sovaščanov) soglasje

ne zadošča, temveč bi bilo treba zaradi specifične situacije

(izključitve iz prejšnjega, tj. vaškega sistema) skleniti pogodbo o

prevzemu infrastrukture dotedanjega vodovoda. Sklenitev pogodbe med

upravljalcem in uporabnikom namreč v tovrstnih primerih, kot je

pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ni predvidena, 8. člen

Odloka pa ne razlikuje med uporabniki, ki so že bili priključeni na

kak (konkretno na vaški) vodovod in tistimi, ki se priključujejo

prvič, zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da 8. člena Odloka ne

bi bilo možno uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Čim pa je tako,

so vse navedbe toženke o potrebi po sklepanju pogodbe o prevzemu

infrastrukture za obravnavani primer (kot v odgovoru na pritožbo

pravilno opozarja tožeča stranka) pravno nerelevantne. Zgolj v

odgovor pa velja toženki še pojasniti, da njena pravica do

samoodločitve za vaški oziroma javni vodovod ne more biti kršena, če

je dala soglasje za priključitev na javni vodovod.

Toženka v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi bistveno

kršitev postopka, in sicer (smiselno) relativno kršitev

postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj trdi, da je

sodišče ni poučilo, da gre za spor majhne vrednosti, zato ni

pravočasno vložila pripravljalne vloge, kar je bistveno

vplivalo na iztek postopka. Kolikor toženka res uveljavlja

relativno bistveno kršitev postopka, je treba ugotoviti, da

gre za pritožbeni razlog, iz katerega se sodba v postopkih s

spori majhne vrednosti ne more izpodbijati (1. odstavek 458. člena).

Če pa je toženka s tem smiselno uveljavljala absolutno bistveno

kršitev postopka (v tem primeru bi lahko šlo za 8. točko 2. odstavka

339. člena ZPP), pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ta (iz

razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju) ni podana.

Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno

izvedenih pravdnih dejanj (1. odstavek 450. člena ZPP),

stranka pa mora vsa dejstva in dokaze navesti v tožbi

oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), nato pa lahko

vsaka stranka v roku 8 dni vloži še po eno pripravljalno

vlogo; tožeča stranka od prejema odgovora na tožbo, tožena

pa od dne vročitve pripravljalne vloge tožeče stranke (452.

člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke ne navedejo v

omenjenih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Sodišče

mora v vabilu na glavno obravnavo med drugim navesti vsebino

določbe 451. člena ZPP. Specifičen postopek, ki se začne na

podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine,

pa terja ustrezno razlago: predlog upnika (kasneje tožeče

stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene

stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata po

razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in

stroških odločalo v pravdnem postopku (glede na zgoraj

navedene določbe ZPP) pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo,

v kateri lahko navajata dejstva in dokaze.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila predlog za

izvršbo (list. št. 1-3), toženka pa ugovor (list. št. 9-10),

ki mu je sodišče ugodilo in odločilo, da se bo o zahtevku in

o stroških odločalo v pravdnem postopku (sklep na list. št.

14). Tožeča stranka je na toženkin ugovor (že po izdaji

sklepa) vložila odgovor na ugovor (list. št. 17-19), ki ga

je prvostopenjsko sodišče (pravilno) štelo kot pripravljalno

vlogo in ga vročilo toženkini pooblaščenki (vročilnica k

list. št. 20), skupaj z dopisom, kjer jo je pozvalo, da v roku 8 dni

vloži pripravljalno vlogo in odgovori na navedbe tožeče stranke in se

izjasni o njenih dokaznih predlogih ter navedlo tudi pravno podlago,

tj. 3. odstavek 452. člena ZPP. V vabilu na narok (dopis in

vročilnica k list. št. 22) pa je bila toženka opozorjena na vse

posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti. Po oceni pritožbenega

sodišča je sodišče prve stopnje postopek v sporu majhne vrednosti

izpeljalo korektno in v skladu z določbami ZPP. Glede na pritožbene

navedbe toženke pa je treba še dodati, da iz podatkov v spisu niti ne

izhaja, da bi toženka vložila kakšno (pripravljalno) vlogo, ki je

sodišče ne bi sprejelo oziroma je pri odločanju ne bi upoštevalo.

Navedeno ne izhaja niti iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je javna

listina (224. člen ZPP) in ki sta ga podpisali tako toženka in njena

pooblaščenka.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je pritožba toženke v

celoti neutemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na

katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo

je bilo treba v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo

sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 4. točki potrditi.