Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on land registration and contract validity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zaznamba spora, vpisana v zemljiški knjigi pred zemljiškoknjižno

izvedbo pogodbe, ki je bila sklenjena pred ali po vpisu zaznambe

spora, ima za posledico, da sodba učinkuje tudi proti kasnejšemu

pridobitelju zemljiškoknjižne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Uvodoma je potrebno ugotoviti, da po naprej predvidenem načinu

dodeljevanja spisov sodnikov po sodnem redu obravnavani spis ni bil

dodeljen višji sodnici Z.Ž., niti po letnem razporedu sodnica

Ž. ne sodi v senatu, v katerem sodi sodnica poročevalka v tej zadevi.

Zato je pritožničin predlog za izločitev sodnice Z.Ž. brez pomena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo

tožbenemu zahtevku tožeče stranke R. G. (v nadaljevanju tožnik), s

katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik parc. št. 414/2 - gozd

v izmeri 3.229 mý, pripisani vl. št. 32 k.o. V., in dajatvenemu

zahtevku, da mu tožena stranka M. G. (v nadaljevanju toženka) izstavi

ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice za

to parcelo na ime tožnika. Obenem je zavrnilo nasprotni tožbeni

zahtevek toženke M. P., s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je

darilna pogodba z dne 15.10.2001 med pravdnima strankama neveljavna

in se kot takšna razveljavi. Odločilo je, da je toženka dolžna

plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 475.650,00 SIT s

pripadki.

Proti sodbi se pritožuje toženka, uveljavlja vse tri

pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga

spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnika in

ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke. Sodišče

je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj se ni

opredelilo do izkazanega in utemeljenega ugovora pomanjkanja

pasivne legitimacije toženke. Pojasnjuje, zakaj bi po njeni

oceni moral tožnik vložiti tožbo proti Republiki Sloveniji.

Do podrednega tožbenega zahtevka se sodišče ni opredelilo.

Če je že ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, potem bi

moralo podredni zahtevek zavrniti. Sodišče ni izvedlo

pomembnih predlaganih dokazov, saj ni vpogledalo v

zapuščinske spise po pokojnih A., F. in J. G., pravnih prednikih

pravdnih strank. Ni vpogledalo v potrdilo Zavoda za gozdove Slovenije

z dne 21.3.2004, ki se nahaja v spisu, in iz katerega decidirano

izhaja, da od leta 1994 dalje na parc. št. 414/2 k.o. V. ni bilo niti

označevanja drevja za posek niti ni bilo izdane odločbe o odobritvi

sečnje. To potrdilo dokazuje, da tožeča stranka nikoli, zagotovo pa

od leta 1994, ni uporabljala parcele, zagotovo pa ni bila dobroverna

posestnica. Tožeča stranka parcele do leta 2001 ni uživala. Sodišče

je prezrlo specifičnost zadeve, da sta pravdni stranki v sorodstvenem

razmerju. Brez obrazložitve je v celoti zanemarilo pravno veljavno

listino, to je darilno pogodbo z dne 23.2.1981 in neutemeljeno

sledilo izpovedbi tožeče stranke in prič, ki jih je "novačila". Priče

F., A., R. J. in M. Ž. so sorodniki tožnika, pa jih je sodišče kljub

temu štelo za verodostojne. Številne priče živijo v malem naselju,

kjer se vsi med seboj poznajo, to pa izključuje njihovo

verodostojnost. Sodišče je prezrlo izpovedbo A. J., ki je povedal, da

so vsi vedeli, da gozd ni pisan na ime tožeče stranke. Izpovedba

priče M. S. je neverodostojna, saj je v slabih odnosih s

toženo stranko. Tožnik je vedel, da so starši leta 1981 podarili

parc. št. 414/2 materi toženke, saj je bil star 40 let in

zainteresiran za svojo bodočo imovino. Te pogodbe ni nihče

izpodbijal, zato priposestvovanje pred 23.2.1998 ni moglo pričeti

teči. Parc. št. 414/2 ni bila predmet dedovanja. Ugotovitev sodišča,

da je darilna pogodba zgolj poskus ureditve zemljiškoknjižnega

stanja, zavrača. Darilna pogodba z dne 23.2.1981 s strani roditeljev

toženke ni bila podpisana leta 1983, kot ugotavlja sodišče. Tožena

stranka je sedaj ugotovila, da sta D. V. in A. V. iz zemljiške knjige

zapisala oziroma sestavila darilno pogodbo z dne 23.2.1981 na podlagi

potrebnih zapisanih podatkov in osnutkov, katere sta predložila oba

darovalca. Ti osebi bi bilo potrebno zaslišati. Sodišče priznava

veljavnost pogodbe, ki jo je zapisala tajnica odvetnika Ž., in ki jo

je podpisala toženka 15.10.2001 zaradi zmote in prisile tožeče

stranke. Toženka je reagirala takoj in 7.11.2001 pisno odstopila od

pogodbe in razveljavila "darilno pogodbo", podpisano zaradi zmote in

prisile. Pogodba z dne 15.10.2001 ni veljavna, predvsem pa ne od

7.11.2001: ni prijavljena pristojnim organom za potrebe odmere davka,

nihče na njej ni overjal podpisov v za to usposobljeni pisarni.

Tožena stranka svojih pravic v zvezi s to pogodbo ni uveljavljala.

Sodišče se je napačno opredelilo tudi do ugovora ničnosti darilne

pogodbe z dne 15.10.2001, in upoštevalo navedbe tožeče stranke, da

naj bi prikrivala drug posel. 15.10.2001 tožnik še ni razpolagal s

statusom kmeta in tako in tako ne bi mogel postati lastnik kmetijske

parc. št. 414/2.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je zaradi

priposestvovanja (tedaj po samem zakonu - 20. člen Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR) postal lastnik

parc. št. 414/2 k.o. V.. Pravilno je prvo sodišče kot pravno podlago

za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku uporabilo določbe 28.

člena ZTLR. Glede na dejansko ugotovitev, da je priposestvovalna doba

pričela teči (vsaj) leta 1973 (ko sicer ZTLR še ni veljal), in se

iztekla leta 1993 (ko je ZTLR že veljal), je namreč potrebno v

obravnavanem primeru uporabiti določbe ZTLR v zvezi z načelnim

mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960, Zbirka sodnih

odločb št. V/1-1960 in z dne 9. in 10.12.1982, št. 6/83-XIII.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so po navedeni

pravni podlagi pomembne za presojo o utemeljenosti tožnikove

trditve, da je sporno nepremičnino priposestvoval, izhaja:

- da je tožnik skupaj s posestnimi predniki (2. odstavek 30. člena

ZTLR) sporno parcelo imel v posesti od leta 1973 do leta 2001;

- da je bila njihova posest dobroverna;

- da darilna pogodba z dne 23.2.1981, sklenjena med pravnimi predniki

obeh pravdnih strank, po svoji vsebini ni darilna pogodba, marveč

predstavlja dogovor o uskladitvi dejanskega stanja s podatki

zemljiške knjige;

- da predmet te pogodbe ni bila parcela, ki jo je v zemljiški knjigi

identificirala št. 414/2, marveč neka druga parcela, in je zapis te

parcelne številke napačen;

- da je po aktualnih podatkih zemljiške knjige parc. št. 414/2

vknjižena v vl. št. 725 k.o. V. kot javno dobro v lasti Republike

Slovenije na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1.10.2001 (iz same

pogodbe - priloga C7 izhaja, da je bila sklenjena v obliki notarskega

zapisa 31.11.2001).

V zvezi s slednjo ugotovijo pritožba očita prvemu sodišču,

da se ni opredelilo do toženkinega ugovora pomanjkanja

pasivne legitimacije. Ta pritožbena trditev pa v razlogih

izpodbijane sodbe nima opore, saj je prvo sodišče na 8. in

9. strani sodbe, sklicujoč se na določbo 44. in 45. člena

takrat veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št.

33/95, ZZK) ta ugovor utemeljeno zavrnilo. Zaznamba tega

spora je bila namreč v zemljiški knjigi pod Dn 2172/2001

izvedena 9.11.2001 (priloga A7), kupoprodajna pogodba z dne

30.11.2001 pa je bila zemljiškoknjižno izvedena pod Dn

2747/2001 šele 21.12.2001 (priloga A8). To pa pomeni, da

izpodbijana sodba učinkuje tudi proti Republiki Sloveniji,

ki je knjižno pravico pridobila po trenutku, ko je bil

vložen predlog za zaznambo tega spora in je na podlagi te

sodbe mogoče dovoliti vpis tudi proti osebi, ki ni bila

stranka postopka (primerjaj tudi 190. člen ZPP).

Zmotno meni pritožba, da bi moralo sodišče, ki je ugodilo

primarnemu tožbenemu zahtevku, odločiti tudi o eventualnem

zahtevku. Tudi, če bi obstajali pogoji za eventualno

kumulacijo po 3. odstvku 182. člena ZPP (za kar pa v

obravnavanem primeru glede na višino vtoževane terjatve po

eventualnem zahtevku v znesku 2.264.160,00 SIT, list. št.

75, niti ne gre), odloča sodišče o pogojno postavljenem

zahtevku le, če ugotovi, da primarni zahtevek, ki je

postavljen pred pogojnim - eventualnim zahtevkom, ni

utemeljen.

Iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi dne 6.4.2004 (list.

št. 116) izhaja, da je toženka predlagala vpogled v

zapuščinske spise po pokojni materi J. G. in po pokojnih starših

tožnika A. in F.G., pri čemer je svoj dokazni predlog obrazložila

tako, da vpogled v te spise predlaga v zvezi z usodo parc. št. 414/2

oziroma glede obsega dedovanja. Teh dokazov pa sodišče prve stopnje

utemeljeno ni izvedlo iz razlogov, ki jih je navedlo na 3. strani

izpodbijane sodbe, k tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da jih

toženka ni podala glede na določbo 1. odstavka 286. člena ZPP

pravočasno, ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti

na prvem naroku, dokazni predlog pa je tudi povsem pavšalen in torej

ni ustrezno substanciran. Že povedano velja tudi za potrdilo Zavoda

za gozdove z dne 21.3.2004.

V nadaljevanju pritožba graja dokazno oceno prvega sodišča,

na podlagi katere je prišlo do sklepa o tem, da je tožnik s

posestnimi predniki sporno parcelo imel (vsaj) od leta 1973

v posesti. Vendar pa pritožbeno sodišče s skrbno in

prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča v celoti soglaša

in glede na pritožbene navedbe še dodaja: kako naj bi

dejstvo, da sta pravdni stranki v sorodu, vplivalo na

sprejeto dokazno oceno, ni jasno, tega pa tudi pritožba ne

pojasni. Ko pritožba v zvezi s to pritožbeno grajo

izpostavlja dejstvo, da so priče F. J., A. J., R. J. in M. Ž.

sorodniki tožnika oziroma, da priče živijo v majhnem kraju, kjer se

vsi med seboj poznajo, ti dejstvi sami po sebi ne moreta izključiti

njihove verodostojnosti. Končno zapisano izpovedbo priče A.J. (list.

št. 116) pritožba protispisno povzema, saj priča ni izpovedala, da so

vsi vedeli, da gozd ni pisan na ime tožnika. Dejanska izpovedba "po

papirjih ta hosta ni bila naša, v resnici pa je bila naša", v ničemer

ne potrjuje, da so posestni predniki tožnika in tožnik vedeli, da je

zemljiškoknjižno stanje drugačno od dejanske posesti sporne parcele.

Pritožbena trditev, da je priča M. S. v slabih odnosih s toženko in

zato neverodostojna, pa v podatkih v spisu nima opore, tudi sicer pa

z dokazi ni podprta. Povedano velja tudi za pritožbi očitano

"novačenje prič" tožnika.

Opirajoč se na pogodbo z dne 23.2.1981 pritožnica meni, da

pred tem datumom priposestvovanje ni moglo pričeti teči.

Same pogodbe pa tudi nihče ni izpodbijal (zapis letnice 1983

na 7. strani izpodbijane sodbe predstavlja očitno pisno

pomoto). Slednja ugotovitev pritožbe je sicer točna, vendar

pa je prvo sodišče pravilno kot predhodno vprašanje

ugotavljalo, ali je bila predmet te pogodbe parcela, ki jo v

zemljiški knjigi identificira številka 414/2 k.o. V.. Pri tem je

pravilno presojalo pogodbo po njeni vsebini, ki dejansko potrjuje, da

ne gre za darilno pogodbo in ugotovilo, da parc. št. 414/2 ni bila

predmet pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, da je bila ta

parc. št. zapisana pomotno. Takšen pravni posel pa je po mnenju

teorije in sodne prakse neobstoječ in (tako kot ničen pravni posel)

ne more imeti pravnih učinkov. Ker so po dejanski ugotovitvi prvega

sodišča parcelo, ki jo identificira v zemljiški knjigi št. 414/2 k.o.

V., dejansko ves čas, tudi po letu 1983 uživali tožnik in njegovi

posestni predniki in to v dobri veri (dobroverna posest se tudi sicer

po določbi 3. odstavka 72. člena ZTLR domneva), sklenjena pogodba z

dne 23.2.1981 nedobrovernosti njenih posestnikov ne more potrjevati.

Le zaradi popolnosti je potrebno pritožbi odgovoriti, da parc. št.

414/2 k.o. V. ni mogla biti predmet zapuščinskega postopka po starših

tožnika, saj je bila vse do leta 2001 vknjižena na toženko oziroma

njene pravne prednike. Samo tožnikovo posest sporne parcele in njeno

dobrovernost pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča potrjuje tudi

nadaljnje toženkino ravnanje v letu 2001, ko je dne 15.10.2001 s

tožnikom sklenila darilno pogodbo, ki pa v svojem III. členu celo

potrjuje že obstoječo tožnikovo posest in s tem dodatno dejstvo, da

ni šlo za darilo, marveč ponovno za uskladitev dejanskega stanja z

zemljiškoknjižnim, kar je v svoji izpovedbi, zaslišana na glavni

obravnavi dne 2.3.2004, potrdila tudi tožnica: ...sem pa povedala na

DARS-u, da je tožnik lastnik, vendar so rekli, da imam uradno

izkazano lastništvo (iz list. št. 102 spisa). 1. odstavek 337. člena

ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in

predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni

mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka

286. člena tega zakona. Pritožbene navedbe toženke, da sta zapisala

pogodbo D. V. in A. V., kar je ugotovila sedaj in v zvezi s tem

predlagana dokaza z njunim zaslišanjem, ne izkazujejo, da teh dokazov

brez svoje krivde prej ni mogla predložiti in zato je z njima v

pritožbi prekludirana.

Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi tožnik svojo

lastninsko upravičenje utemeljeval tudi s sklenjeno darilno

pogodbo med pravdnima strankama z dne 15.10.2001. Če ima

stranka na razpolago več trditvenih oziroma pravnih podlag,

je seveda stvar njene presoje, na kateri bo utemeljevala

svoj zahtevek. Dejstvo, da je tožnik zatrjeval pridobitev

lastninske pravice na originarni način s priposestvovanjem,

zato samo po sebi ne dokazuje niti ničnosti niti

izpodbojnosti sklenjenega pravnega posla z dne 15.10.2001

(če bi bilo zahtevek, kot ga je oblikovala z nasprotno tožbo

toženka, mogoče obravnavati kot zahtevek za ugotovitev

ničnosti pravnega posla oziroma zahtevek za razveljavitev

pravnega posla zaradi napake volje - izpodbojnost).

Materialnopravno naziranje prvega sodišča, oprto na določbo

2. odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR,

navidezna pogodba), je pravilno. Glede na v tej sodbi že

obrazloženo vsebino pogodbo z dne 15.10.2001 le-ta ni

darilna pogodba, marveč pogodba o uskladitvi dejanskega z

zemljiškoknjižnim stanjem, in kot takšna je med strankama

tudi veljavna. Ker toženka v pritožbi izpostavlja dejstvo,

da tožnik ob njeni sklenitvi ni bil kmet, je potrebno

odgovoriti z razlogi, ki jih je v svoji sodbi navedlo že

prvo sodišče in jih materialnopravno pravilno oprlo na

določbe takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Čeprav pritožbeni trditvi, da je pogodba z dne 15.10.2001

neveljavna, ker ni bila prijavljena pristojnim organom

zaradi odmere davka, in da podpis v njen ni overjen,

predstavljata neupoštevni pritožbeni novoti (že citirani

337. člen ZPP), je pritožnici potrebno povedati, da ti

dejstvi na veljavnost (niti ničnost niti izpodbojnost)

pogodbe v konkretnem primeru ne moreta imeti vpliva.

Pogodba, sklenjena z napako volje (60. člen ZOR), je

izpodbojna. Pogodbena stranka, v katere interesu je

ugotovljena izpodbojnost, lahko zahteva (po enotni sodni

praksi s tožbo), da se pogodba razveljavi (1. odstavek 112.

člena ZOR). Toženka sicer trdi, da je od pogodbe z dopisom

dne 7.11.2001 odstopila, vendar pa niti dopis, predvsem pa

niti tožbene navedbe toženke v nasprotni tožbi in tožnikov

odgovor nanjo, ne navajajo oziroma ne potrjujejo situacije

iz 2. oziroma 3. odstavka 112. člena ZOR, ne glede na to, da

v skladu s citiranama določbama tudi nasprotni tožbeni

zahtevek ni oblikovan. Skrbnim, popolnim in materialnopravno

pravilnim razlogom izpodbijane sodbe o tem, da toženka ni

ravnala v zmoti, tudi na pritožbene navedbe ni potrebno

ničesar dodati.

Zaradi povedanega je izpodbijana sodba v procesnem,

dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, z

zatrjevanimi in po uradni dolžnosti upoštevnimi kršitvami pa

ni obremenjena, zato pa je tudi pritožba toženka

neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena

ZPP.

Odločitev o stroških toženke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165.

člena ZPP).