Acknowledgment of debt under Art. 387 ZOR extinguishes statute of limitations but creates no other substantive rights.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pripoznava dolga v smislu 387. člena ZOR učinkuje le na tek

zastaranja oziroma na odstranitev učinkov zastaranja, nima pa tudi

drugih materialnopravnih učinkov. Okoliščina, da je bil dobropis

naslovljen na tožečo stranko, ima lahko le pomen indikatornega

dejstva o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče. Dokazno moč

takega dejstva pa sodišče ocenjuje po pravilih o dokazni oceni skupaj

s presojo ostalih dejstev in dokazov.

Očitek, ki ga izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, da je bilo

nepotrebno ugotavljanje pravice do igranja v pokalu UEFA in da je

pomembno le, kdo je dejansko igral, se izgubi že ob nadaljnjem

vprašanju, na katerega tožeča stranka ne daje odgovora, in sicer, na

čem tožeča stranka temelji svojo pravico do dejanskega igranja.

Nedvomno jo lahko izvaja le iz pravice prve O.. Kakšen je njun

položaj glede sporne terjatve, pa je torej očitno lahko stvar le

njunega notranjega razmerja.

Zavrnitev navedenega ugovora tretjega pa lahko pogojuje izločitveno

pravdo oziroma tožbo tretjega, naj sodišče izreče izvršbo za

nedopustno. Takšen zahtevek se vloži proti upniku, torej tistemu, od

katerega volje je odvisen tek izvršilnega postopka. Hkrati lahko

tretji vloži tožbo tudi proti dolžniku, če ta prereka njegovo

pravico, in sicer z deklaratornim tožbenim zahtevkom za ugotovitev

pravice. Brezpredmetna pa je vložitev tožbe proti dolžnikovemu

dolžniku. Ta nima pravnega interesa, da se upira izpolnitvi enemu

upniku namesto drugemu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki

24.442.893,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2002 dalje.

Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki

povrniti stroške postopka v znesku 122.215,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno

pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne

ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega

prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve

stopnje po nepotrebnem ugotavljalo pridobitev pravice do

igranja v pokalu UEFA v spornem obdobju. Prav tako je po

nepotrebnem ugotavljalo, kdo in na kakšen način je bil

prijavljen. Pri tem navaja, da je prijavo tožeče stranke za

igranje v evropskem tekmovanju izdelala tožena stranka brez

sodelovanja tožeče. Tožena stranka je z dobropisom št. 0983

priznala dolg do tožeče stranke. Gre za pripoznavo dolga v

smislu 387. člena ZOR. Tožena stranka bi jo lahko prerekala

le s trditvami o napakah volje. Ni mogoče, da bi bila tožena

stranka pri izdaji dobropisa v zmoti glede titularja. Takrat

so že potekale polemike v zvezi s statusom tožeče stranke v

razmerju do NK O.. Tožena stranka tudi nikoli ni postavila trditve,

da je bil dobropis izdan v zmoti. Ugotovitev, da je dobropis možno

pripisati zmoti je brez ustrezne trditvene podlage, zato ta

ugotovitev temelji na bistveni kršitvi določb postopka. Poudarja, da

je za odločitev edino potrebno ugotoviti, kdo je v spornem času v

evropskem tekmovanju dejansko igral, nepotrebno pa je ugotavljanje

pravice do igranja. Med pravdnima strankama je nesporno, da je denar

namenjen pokrivanju nastalih stroškov klubom, ki se ne uvrstijo v

nadaljnje tekmovanje. Splošno znano dejstvo pa je, da je v evropskem

tekmovanju igrala tožeča stranka. NK O. ni mogla igrati, saj ni več

poslovala, imela je blokiran žiro račun in ni bila sposobna igrati.

Tudi glede na dokaze v spisu je mnogo bolj verjetno, da je nogometne

tekme odigrala tožeča stranka. Ker NK O. spornih tekem ni odigrala,

ni upravičena do spornega zneska. Navaja še, da ustanovitev tožeče

stranke in prenehanje opravljanja dejavnosti O. ne pomeni oškodovanja

upnikov. Pritožbi prilaga tudi dopis tožene stranke tožeči v zvezi z

pridobitvijo licenčne dokumentacije.

Tožeča stranka je 11.6.2004 poslala sodišču vlogo, ki pa ne

more biti predmet pritožbene presoje, saj je bila vložena po

poteku pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev tožeče stranke, da naj bi dobropis št. 0983, iz

razloga, ker ga je tožena stranka naslovila na tožečo

stranko, predstavljal pripoznavo dolga, je dejanska

pritožbena novota, pri tem pa tožeča stranka ne navaja

predpostavk za njeno presojo, določenih v 1. odstavku 337.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Že iz

tega razloga zato ne more biti upoštevna. Če pa gre za

novoto, toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je ni

prerekala v okviru pravil o napakah volje oziroma da za to

ni postavila ustreznih dejanskih trditev. Ne glede na to pa

ni odveč navesti, da pripoznava dolga v smislu 387. člena

ZOR učinkuje le na tek zastaranja oziroma na odstranitev

učinkov zastaranja, nima pa tudi drugih materialnopravnih

učinkov. Okoliščina, da je bil dobropis naslovljen na tožečo

stranko, ima lahko le pomen indikatornega dejstva o obstoju

terjatve tožene stranke do tožeče. Dokazno moč takega

dejstva pa sodišče ocenjuje po pravilih o dokazni oceni

skupaj s presojo ostalih dejstev in dokazov. Prav to pa je

sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je ugotovilo, da ta

okoliščina, sama po sebi, ni dovolj za sklep, da sporni

znesek pripada tožeči stranki. Presoja vseh dejstev in

dokazov je namreč izkazala nasprotno. Ker navedena

okoliščina nima drugih materialnopravnih učinkov, je tudi

brezpredmetno pritožbeno razpravljanje tožeče stranke o

zmoti v smislu napake volje, ki sicer pogojuje neveljavnost

pravnega posla. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je

mogoče uporabo imena tožeče stranke, zaradi podobnosti imen,

pripisati zmoti, pomoti oziroma napaki v naslovu, kot je

izpovedal predsednik tožene stranke, ko je bil zaslišan kot

priča. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka,

ker naj bi sodišče izvedlo dokaz brez ustrezne trditvene

podlage, je zato glede na navedeno neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve

stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno

uporabilo materialno pravo. Dejansko podlago izpodbijane

odločitve predstavljajo naslednje ugotovitve sodišča prve

stopnje, ki večinoma med strankama niso sporne:

- da sta v spornem obdobju obstajala dva pravna subjekta

(dve društvi): NK O., katere predhodnik je bil ustanovljen že leta

1911 (v nadaljevanju prva O.) in tožeča stranka, ki je bila

registrirana 14.5.2001;

- da je imela tožeča stranka identično kadrovsko strukturo

kot prva O., saj so bili na iste funkcije imenovani isti ljudje (kot

predsednik obeh je deloval A. C., kot direktor pa M. G.);

- da je tožeča stranka prevzela od prve O. znak (grb vključno z

letnico), barve (zelena in bela), objekte, sedež;

- da je bila tožeča stranka ustanovljena zaradi slabega

finančnega poslovanja prve O., ne da bi prevzela kakršnekoli

obveznosti prve O., lastila pa si je njene pravice;

- da tožeča stranka ni pravni naslednik prve O. in da ločenost obeh

pravnih subjektov tožeča stranka sama izrecno in vztrajno ponavlja;

- da bi tožeča stranka lahko s takšnim statusom v spornem

obdobju igrala le v tretji medobčinski nogometni ligi;

- da je formalne in dejanske pogoje za igranje v evropskem

pokalu UEFA izpolnjevala prva O., ki si je mesto v omenjenem pokalu

pridobila prejšnjo sezono (sezona 2000/2001) z osvojitvijo drugega

mesta v državnem nogometnem prvenstvu;

- da sta prijavo UEFA za igranje v tem pokalu podpisala

predsednik NZS in direktor FC (NK) O. in jo tudi temeljila na

osvojenem drugem mestu v državnem prvenstvu;

- da je UEFA preko tožene stranke nakazala v prejšnji alinei

omenjenemu klubu 24.442.893,64 SIT.

Iz takšnih dejanskih ugotovitev izhaja logičen sklep, da

obravnavani znesek UEFA pripada prvi O., ki si je priigrala

tekmovanje v pokalu UEFA, ki se je v omenjeni pokal prijavila in

kateri je bil omenjeni znesek tudi nakazan oziroma namenjen, ne pa

tožeči stranki, ki je bila ustanovljena v istem letu in zato v

omenjenem evropskem pokalu ne bi mogla igrati, ampak le v tretji

medobčinski ligi. Očitek, ki ga izpostavlja tožeča stranka v

pritožbi, da je bilo nepotrebno ugotavljanje pravice do igranja v

pokalu UEFA in da je pomembno le, kdo je dejansko igral, se izgubi že

ob nadaljnjem vprašanju, na katerega tožeča stranka ne daje odgovora,

in sicer, na čem tožeča stranka temelji svojo pravico do dejanskega

igranja. Nedvomno jo lahko izvaja le iz pravice prve O.. Kakšen je

njun položaj glede sporne terjatve, pa je torej očitno lahko stvar le

njunega notranjega razmerja. Če tožeča stranka meni, da ji iz tega

razmerja pripada kakšna pravica, bi jo lahko zoper prvo O. tudi

uveljavljala. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o

neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna.

Pritožbeno sodišče pa še opozarja na okoliščino, ki sta jo

tožena stranka in stranski intervenient izrecno

izpostavljala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, in

sicer, da je bila z večimi izvršilnimi sklepi terjatev, ki

je predmet tega postopka, že pred vložitvijo tožbe tožeče

stranke zarubljena in celo tudi že prenešena. Sodišče prve

stopnje je sicer ugotovilo, da obstaja zoper prvo O. več izvršilnih

sklepov, ki so že pravnomočni in v katerih se tožena stranka pojavlja

kot dolžnikov dolžnik. Ni pa ugotovilo stanja izvršbe in do navedenih

okoliščin zavzelo stališča. Če bi se trditve tožene stranke in

stranskega intervenienta izkazale za resnične, bi se tožba tožeče

izkazala za nesklepčno in bi jo bilo treba že iz tega razloga

zavrniti. Izvršba se namreč izvede na stvareh ali pravicah

(terjatvah), ki pripadajo dolžniku. Pri izvršbi na dolžnikovo

terjatev pridobi upnik z rubežem na njej zastavno pravico (3. odst.

107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Gre

za stvarno pravico na obligacijski pravici. Če je terjatev

zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu

upniku. V nasprotnem primeru izvršba ne bi imela nobenega smisla. Če

pa terjatev ne pripada dolžniku, ampak tretjemu, je treba temu

omogočiti, da se izvršbi upre. Vendar pa, glede na prej ugotovljeno,

ne z dajatveno tožbo, naj se terjatev izpolni njemu. ZIZ tretjim v ta

namen daje specifično pravno sredstvo, s katerim se zahteva, da se

izvršba izreče za nedopustno. Gre za poseben izločitveni ugovor

dejanskega imetnika pravice na terjatvi, ki ga ZIZ obravnava v 5.

poglavju z naslovom "Ugovor tretjega". Tretji mora svojo pravico

najprej uveljaviti na naveden način, torej v izvršilnem postopku.

Zavrnitev navedenega ugovora tretjega, pa lahko pogojuje izločitveno

pravdo oziroma tožbo tretjega naj sodišče izreče izvršbo za

nedopustno. Takšen zahtevek se vloži proti upniku, torej tistemu, od

katerega volje je odvisen tek izvršilnega postopka. Hkrati lahko

tretji vloži tožbo tudi proti dolžniku, če ta prereka njegovo

pravico, in sicer z dekleratornim tožbenim zahtevkom za ugotovitev

pravice. Brezpredmetna pa je vložitev tožbe proti dolžnikovemu

dolžniku. Ta nima pravnega interesa, da se upira izpolnitvi enemu

upniku namesto drugemu. Glede na navedeno bi se torej lahko po

presoji navedenih okoliščin, dajatvena tožba tožeče stranke izkazala

za nesklepčno.

Iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku ni

bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti

kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).