Civil court dismisses claim for damages by spouse of deceased detainee regarding wrongful detention.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožniki ne uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni

oškodovanci, ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode

neposrednega oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca.

V primeru okrnitve svobode lahko npr. žena izredno dolgotrajno trpi,

ker je njen mož neutemeljeno v priporu. Vendar bo v tem primeru

pravnorelevantna nepremoženjska škoda le škoda lastnega izvora

(duševne bolečine neutemeljeno priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega

izvora (duševne bolečine žene zaradi okrnitve svobode moža). Tako v

primeru nepremoženjske škode kot tudi v primeru premoženjske škode bi

bilo treba ženin zahtevek oziroma zahtevek svojcev zavrniti.

Smrt je pogojevala ustavitev kazenskega postopka, ne pa tudi

pridobitve pravice do povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le

žive osebe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo

2. odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki in po

katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti začno postopek za

povrnitev premoženjske škode, se tako nanaša le na primere, ko je

pokojni oškodovanec pravico do povrnitve škode že pridobil.

Sodna praksa priznava (le) neposrednemu oškodovancu uveljavljanje

stroškov obiskovanja njegove družine in stroškov priboljškov, in

sicer v primeru, če gre za stroške oseb, s katerimi oškodovanec živi

v skupnem gospodinjstvu, kajti v tem primeru ti stroški bremenijo vse

- tako oškodovanca, kot tudi člane njegovega gospodinjstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo

zahtevek tožnikov za povrnitev škode na pokojnikovih

prejemkih, ki bi jih imel, če bi ne bil v priporu, v skupnem

znesku 522.668,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnice, s katerim

je zahtevala povrnitev stroškov obiskovanja pokojnega M. S., ko je

bil ta v priporu v skupnem znesku 240.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi in njen odškodninski zahtevek zaradi razžalitve v

znesku 1.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikom je

še naložilo, da toženi stranki povrnejo nastale pravdne stroške v

znesku 189.963,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

28.11.2003 dalje.

Tožniki so proti takšni odločitvi vložili pravočasno

pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge bistvene

kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje ali pa njeno spremembo tako, da

se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navajajo, da ne drži

ugotovitev sodišča prve stopnje, da pokojnemu M. S. za časa življenja

ni nastala pravica do vložitve zahtevka za plačilo odškodnine zaradi

neupravičenega pripora. Tožniki poudarjajo, da je odločilno dejstvo,

da je bil proti obdolžencu postopek ustavljen, ne pa razlogi, zaradi

katerih je bil postopek ustavljen. Opravičevanje sodbe, da je bil

kazenski postopek proti M. S. ustavljen zaradi smrti, se ne opira na

noben zakon. Na strani državnega tožilca je obstajala obveznost, da

dokaže obdolženčevo krivdo. Dokler je trajal kazenski postopek,

obdolženec in upravičenci do odškodnine niso mogli uveljavljati svoje

pravice. Svojo pravico so mogli uveljavljati šele po obdolženčevi

smrti po 2. odstavku 541. člena ZKP, kjer je določeno, da dedič

oškodovanca lahko začne postopek, če je oškodovanec umrl, preden je

potekel zastaralni rok, ne da bi se zahtevku odpovedal. Navajajo, da

nima prav sodišče prve stopnje, da je s sodbo treba najprej rešiti

vprašanje obdolženčeve krivde, ker je bilo to vprašanje rešeno že v

kazenskem postopku po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani s tem, ko je

13.7.1993 odpravilo pripor in razveljavilo obsodilno sodbo, kar

pomeni, da krivda M. S. ni bila dokazana in je bil neopravičeno v

priporu štirinajst mesecev in petnajst dni. Sodišče prve stopnje je

nezakonito in neupravičeno sprejelo ugotovitev, da je obdolženi M. S.

storil kaznivo dejanje umora, s čimer se je postavilo proti sodnikom

višjega sodišča, ki tega niso ugotovili in izrekli razveljavitveni

sklep. V ponovljenem kazenskem postopku bi lahko sodišče prve stopnje

izreklo le oprostilno sodbo. Opozarja na okoliščino, da so bili

obdolženčevemu zagovorniku priznani stroški obrambe. Če tožeča

stranka ne bi bila upravičena do plačila stroškov kazenskega

postopka, tudi ne bi bila upravičena do zahtevane odškodnine. Mnenje

sodišče prve stopnje, da je bil kazenski postopek ustavljen zaradi

smrti deloma drži, toda v zakonu ni nikjer določeno, da obdolženemu

oziroma oškodovancem ne gre odškodnina, če je kazenski postopek

ustavljen iz tega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki niso vsebinsko opredelili v čem naj bi bile bistvene

kršitve določb postopka, zato je pritožbeno sodišče

pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka presojalo

le v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena

Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ta je

pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutno

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena

ZPP, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti. Izpodbijana sodba pa je tudi v dejanskem pogledu

popolna in materialnopravno pravilna.

Dejanska podlaga izpodbijane odločitve so nesporna dejstva,

da je zoper pokojnega M. S. tekel kazenski postopek zaradi kaznivega

dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS, da je bil pokojni

zaradi očitanega kaznivega dejanja v priporu od 19.3.1991 do 3.3.1992

in od 14.4.1993 do 13.7.1993, in da je bil kazenski postopek, zaradi

njegove smrti, ustavljen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z

dne 14.9.1998, opr. št. K 19/95. Tožniki izvajajo odškodninsko

odgovornost toženke iz okoliščine, da se je pripor pokojnega

obdolženca, zaradi ustavitve kazenskega postopka, izkazal za

neutemeljenega. V skladu z določili XXXII. poglavja Zakona o

kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 v nadaljevanju ZKP) ima

pravico do povrnitve škode pripornik, katerega odvzem prostosti je

bil posledica nezakonitega ravnanja oziroma zaradi napake ali

nezakonitega dela organa (3. točka 1. odstavka 542. člena ZKP), ali

pa posledica v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki

pa je postalo neutemeljeno potem, ko se je kazenski postopek končal

na enega od načinov, ki so navedeni v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka

542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki

povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen, medtem,

ko ima v prvem primeru, v primeru nezakonitega pripora, priprti

pravico do povrnitve škode ne glede na izid postopka, torej tudi, če

je bil pozneje obsojen. Ne more pa biti podlaga oškodninske

odgovornosti države okoliščina, ki jo tožniki izpostavljajo v

pritožbi in sicer da je v kazenskem postopku pritožbeno sodišče

obtožencu odpravilo pripor, ki mu je bil odrejen po 1. odstavku 353.

člena ZKP (Uradni list SFRJ, št. 4/70 - 3/90), zato ker je

razveljavilo obsodilno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Tožniki tudi ne uveljavljajo odškodninske odgovornosti

države v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP oziroma

zato, ker naj bi mu bila odvzeta prostost zaradi napake ali

nezakonitega dela organa. V tem primeru bi nezakonito

priprti pridobil pravico do povrnitve škode takoj, ko je

škoda nastala. V obravnavani zadevi je predmet presoje

vprašanje nastanka odškodninske obveznosti toženke, ki naj

bi jo pogojevalo dejstvo, da je bil zaradi smrti ustavljen

kazenski postopek, ki je tekel zoper pokojnega obdolženca.

V odškodninskem zahtevku vseh treh tožnikov ti zahtevajo

povrnitev tistih dohodkov, ki bi jih pokojni M. S. zaslužil kot

voznik tovornjaka, če ne bi bil v priporu. Tožniki torej ne

uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni oškodovanci,

ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode neposrednega

oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca. V primeru, da bi bil

pokojni obdolženec še živ, bi navedeno škodo in katere podlaga bi

bila ustavitev kazenskega postopka, lahko uveljavljal le on kot

neposredni oškodovanec, ne pa tudi člani njegove družine, saj jim ZKP

podlage za tak zahtevek ne daje. ZKP tudi sicer nima nobene določbe

glede svojcev oziroma bližnjih sorodnikov neutemmeljeno priprtega.

Take določbe nima niti Zakon o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR), ki ima glede oblik škode in njenega povračila

neutemeljeno priprtim, dopolnilni karakter. Situacija je enaka tisti,

ki velja za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine svojcev) zaradi

okrnitve svobode bližnjega. V primeru okrnitve svobode lahko npr.

žena izredno dolgotrajno trpi, ker je njen mož neutemeljeno v

priporu. Vendar bo v tem primeru pravnorelevantna nepremoženjska

škoda, le škoda lastnega izvora (duševne bolečine neutemeljeno

priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega izvora (duševne bolečine žene

zaradi okrnitve svobode moža). Tako v primeru nepremoženjske škode

kot tudi v primeru premoženjske škode bi bilo treba ženin zahtevek

oziroma zahtevek svojcev zavrniti.

Za razliko od nepremoženjske škode pa lahko omenjene osebe

podedujejo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske

škode. V skladu z določilom 2. člena Zakona o dedovanju (ZD)

so lahko predmet dedovanja tudi pravice, ki pripadajo

posameznikom. Predmet dedovanja so torej lahko le

zapustnikove pridobljene pravice. Osrednja prvina pravice je

možnost, da pravni subjekt na določen način ravna. Ta

možnost je dana v abstraktni in splošni pravni normi.

Pravico do povrnitve škode zaradi neopravičenega pripora,

zaradi ustavitve kazenskega postopka določa omenjeni 542.

člen ZKP. Navedeno pravico se pridobi, kot je pravilno

zaključilo sodišče prve stopnje, z dnem izdaje sklepa o

ustavitvi kazenskega postopka. Da je tako izhaja tudi iz

določila 1. odstavka 539. člena v zvezi s 4. odstavkom 542.

člena ZKP, ki določa zastaralni rok, ki začne teči s

pravnomočnostjo odločbe o ustavitvi postopka (prim. 361.

člen ZOR). Smrt Miloša Stevi}a je torej pogojevala ustavitev

kazenskega postopka, ne pa tudi pridobitve pravice do

povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le žive osebe,

kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo 2.

odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki

in po katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti

začno postopek za povrnitev premoženjske škode, se tako

nanaša le na primere, ko je pokojni oškodovanec pravico do

povrnitve škode že pridobil. Glede na navedeno je sodišče

prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnikov za povrnitev dohodkov pokojnega obdolženca

v skupnem znesku 522.668,00 SIT.

Enako materialnopravno izhodišče velja tudi glede tožbenega

zahtevka prvotožnice na povrnitev stroškov obiskovanja

pokojnega obdolženca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve

stopnje, prvotožnica uveljavlja škodo zunanjega izvora

oziroma posredno škodo, ko navaja, da je škodno dejanje

neutemeljenega pripora usmerjeno zoper pokojnega obdolženca,

istočasno prizadelo tudi njo. Sodišče prve stopnje je pri

tem pravilno zaključilo, da prvotožnica, kot posredna

oškodovanka, nima pravne podlage za uveljavljanje navedene

škode. Sodna praksa pa priznava (le) neposrednemu

oškodovancu uveljavljanje stroškov obiskovanja njegove

družine in stroškov priboljškov in sicer v primeru, če gre

za stroške oseb, s katerimi oškodovanec živi v skupnem

gospodinjstvu, kajti v tem primeru ti stroški bremenijo vse

- tako oškodovanca kot tudi člane njegovega gospodinjstva

(npr. VSJ KŽ 13/69, VSH GŽ 2971/77). Žena neutemeljeno

priprtega bi zato navedeno škodo lahko uveljavljala le kot

podedovano oškodovančevo pravico v smislu 541. člena ZKP, za

kar pa v obravnavanem primeru, kot je bilo že zgoraj

obrazloženo, ne gre.

Glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi

razžalitve dobrega imena in časti, je treba pritrditi

sodišču prve stopnje, da se toženka v dopisu pooblaščencu

tožnikov ni strokovno korektno izrazila, ko je, namesto da

bi v zavrnitvi odškodninskega zahtevka zapisala, da je bil

zoper pokojnega obdolženca odrejen pripor zaradi

utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora,

zapisala, da je bil zoper njega odrejen pripor zaradi

storitve kaznivega dejanja umora. Prav tako mu je treba

pritrditi, da v takšnem zapisu ni nič takšnega, kar bi bilo

mogoče opredeliti kot razžalitev tožničine časti in dobrega

imena. Ne gre za formalno žalitev tožnice, ne za žaljivo

vrednostno sodbo o njej in ne za izrekanje žaljivih trditev

o njej. V dopisu ni niti omenjena niti nanjo ni naslovljen.

Ta tožbeni zahtevek tožnice je bilo treba zavrniti že zato,

ker navedenega dejanja toženke ni mogoče opredeliti kot

protipravnega, zato tudi ni moglo pogojevati nastanka njene

odškodninske obveznosti (154. člen ZOR).

Glede na navedeno je pritožba tožnikov neutemeljena, zato jo

je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).