Appeal partially allowed; primary claim dismissed, secondary claim remanded due to share certificate classification error.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi

glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku (2. točka izreka sodbe

sodišča prve stopnje) ter glede odločitve o stroških pravdnega

postopka (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter se v tem

delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem

delu - kolikor se odločitev nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega

zahtevka (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa se pritožba

zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno

odločbo.

[JEDRO]

Tožnica bi lahko v konkretnem primeru zahtevala le vračilo delnic, ne

pa tudi njihovo protivrednost. Delnice s prvotno oznako B so kasneje

pridobile oznako G, ker so postale predmet pravnega prometa. V

primeru, da se bo v novem postopku ugotovilo, da so delnice z oznako

B tvorile isti razred, kot delnice z oznako G, ne bo mogoče

zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni

zahtevek na plačilo protivrednosti 163 delnic podjetja S. d.d.,

oznake G po enotnem tečaju L.b., d.d., na dan plačila in povrnitev

pravdnih stroškov, v zvezi s tem zahetvkom ter nadalje zavrnilo tudi

podredni tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec odpreti račun

nematerializiranih vrednostnih papirjev in si na njem preskrbeti 163

delnic podjetja S. d.d., oznake G, izdanih v nematerializirani obliki

ter te delnice izročiti tako, da KDD izda nalog za preknjižbo teh

delnic s svojega računa pri KDD na račun vrednostnih papirjev, ki ga

ima pri KDD tožnica, v 15 dneh, sicer bo tak nalog nadomestila

pravnomočna sodna odločba, ter zavrnilo tudi v zvezi s tem zahtevkom

uveljavljani stroškovni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da

plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 344.470,00 SIT, skupaj

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2004.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku stroškovno ugodi v celoti, podredno pa da jo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo

odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni presojalo v

luči toženčeve pripoznave in je zato dejansko stanje v zvezi

s tem delom tožbenega zahtevka ostalo popolnoma neraziskano.

Izpodbijana sodba je v tem delu napačna že samo iz tega

razloga. Toženka se je prilagodila vodenju dokaznega

postopka sodišča in poskusila storiti vse, da bi dokazala,

da ji toženec delnice dolguje, ker jih je od njega kupila.

Zato je tudi zatrjevala in dokazovala, da ji je toženec

prodal delnice. Vendar pa je tožnica prepričana, da je njen

zahtevek utemeljen že samo zato, ker je toženec svoj dolg

pripoznal in da je zato vseeno, na kakšni pravni podlagi je

nastala sporna terjatev. Raziskovanje prvostopnega sodišča o

pravni podlagi obveznosti je zato brez pomena. Enako

stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi

opr.štev. I Cp 1641/2000, z dne 28.11.2001 v pravdnem

postopku, kjer toženec kot tožnik od tožnice zahteva

izročitev delnic podjetja T. oznake D, ki jih je zastavil na podlagi

istega potrdila. Prvostopno sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je

njegovo stališče drugačno od stališča Višjega sodišča v Ljubljani v

navedeni zadevi. O razlogih za popolnoma drugačno presojo pravne

podlage spornega pravnega posla se je zato ne da preizkusiti in je

podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Le če bi toženec uspel dokazati, da

je terjatev pripoznal v posledici sile, zmote ali zvijače bi bilo

sodišče prve stopnje dolžno preizkusiti pravno podlago. Ker pa je

pravna podlaga obeh vtoževanih zahtevkov enaka, so zato razlogi

sodišča o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku med seboj

nasprotni, zaradi česar se jih ne da preizkusiti. Po Uredbi so se

vrednostni papirji prenašali na podlagi s preknjižbo na podlagi

naloga, kakšna drugačana obličnost pa ni bila potrebna. Zato je

nepravilno stališče prvostopnega sodišča da bi morala biti sklenjena

pisna kupoprodajna pogodba. Dejstvo, da tožnica ne razpolaga z

nalogi, na katerih bi se podpisal toženec, samo po sebi še ne pomeni,

da tožnica teh delnic ni kupila od podpisnikov nalogov za preknjižbo

temveč od toženca. Če bi vrednostne papirje kupila od lastnikov, bi

ti morali vedeti, da je kupec le ona. Iz njihovih izpovedb sledi, da

so prodajali vrednostne papirje nekemu visokemu moškemu črnih las,

pri čemer sta se priči T. M. in E. K. spomnila, da je bil to neki

J.. Ker je toženec pri zaslišanju povedal, da se je povezal z J. in

da je delnice kupil od posrednika in da tega ni delal zastonj, ampak

se je za ceno pogajal, ker je bil njegov interes, da bi jih kupil

poceni in prodal drago, ni težko ugotoviti, da je toženec sporne

delnice pridobil kot kupec in bi jih tožnici prodal kot prodajalec.

Enako bi sodišče lahko ugotovilo, če bi vpogledalo v zapisnik v spisu

Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I P 271/2000. Tožnica je

predlagala tudi poizvedbe pri DURS Davčnemu uradu N., ki je proti

tožencu vodila postopek odmere davka iz prodaje vrednostnih papirjev,

da bi organ pojasnil v kakšni vlogi je toženec nastopal v poslih s

tožnico. Tudi tega dokaza sodišče ni izvedlo, pri čemer ni mogoče

preizkusiti zakaj tega dokaza sodišče ni izvedlo. Sodišče je napačno

uporabilo tudi določbe 790. člena, 791 člena in 805. člena ZOR glede

presoje, da gre za trgovsko zastopanje oziroma posredništvo. Presoja,

da je bil toženec posrednik je v nasprotju s 813. členom ZOR.

Toženec namreč ni tožnice spravljal v stik s prodajalci vrednostnih

papirjev. Tudi ni vodil mešetarskega dnevnika in je v naprej kot

avans prejel kupnino, ki daleč presega posredniško provizijo. Ob

pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi

materialnega prava bi torej moralo ugotoviti, da je šlo za

kupoprodajo delnic. Do plačila tolarske protivrednosti pa je tožnica

upravičena bodisi na podlagi 460. člena ZOR ali pa na podlagi 508.

člena ZOR. To bi bila tudi če bi delnice od toženca pridobila kot od

trgovskega zastopnika. V tem primeru bi ji moral toženec tolarsko

protivrednost plačati kot odškodnino za škodo, ki jo je tožnici

povzročil s kršitvijo obveznosti iz 1. odstavka 797. člena ZOR.

Nepravilno je nadalje stališče prvostopnega sodišča, da je primarni

tožbeni zahtevek nedoločljiv. Delnice S. d.d. oznake G namreč

kotirajo na borzi in je zato mogoče kadarkoli ugotoviti njihovo

prodajno ceno. Zato je možno izračunati tudi njihovo tolarsko

protivrednost na dan plačila. Primarni zahtevek je zato določen in

izvršljiv. Drugačna odločitev sodišča pomeni zato napačno uporabo 1.

odstavka 180. člena ZPP. Storjena je zato relativna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi

moralo tožečo stranko tudi pozvati, naj pomanjkljivost odpravi na

podlagi 108. člena ZPP. Nepravilna odločitev o primarnem zahtevku je

zato tudi posledica opustitve te obveznosti in je tudi zato storjena

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. čelna

ZPP. Tudi odločitev o podrednem zahtevku je napačna iz enakih

razlogov. Ta del je sodišče zavrnilo le iz razloga, ker je menilo, da

je tožnica zahtevala drug in drugačen predmet, kot ga je pripoznal

toženec. Vendar pa so bile delnice s prvotnimi oznakami B in G

poenotene na podlagi določila 405. člena in 406. člena ZTVP-1 potem,

ko so delnice interne razdelitve z oznako B postale prenosljive in so

pridobile enake lastnosti kot delnice javne prodaje z oznako G. To

sledi tudi iz potrdil o lastništvu delnic za S. G., T. M., E. K. in

Š. K., ki jih je tožnica predložila sodišču že po zaključku glavne

obravnave z vlogo z dne 8.4.2004. V času vložitve tožbe zato delnice

S. d.d. oznake B že zdavnaj niso več obstajale in jih tožnica ne bi

mogla utemeljeno zahtevati. Navedeno bi sodišče lahko ugotovilo s

poizvedbami pri podjetju S. d.d. in L.b.. Teh dokazov pa tožnica ni

predlagala, ker dejstvo, da so delnice zamenjale oznako, ni bilo

sporno, ter ker je to dejstvo tudi splošno znano in se ga zato ne

dokazuje. Če bi sodišče pravilno uporabilo navedeni določbi ZTVP-1 bi

moralo podrednemu zahtevku ugoditi. Zaradi napačne odločitve o glavni

stvari, je napačen tudi izrek o stroških postopka, katerega tožnica

izpodbija obenem s pritožbo o glavni stvari.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev

in potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi v

zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku ugotovilo,

da temelji tožničin zahtevek na listini o pisni pripoznavi

tožničine terjatve na izročitev 163 delnic družbe S. d.d. oznake B

(glej ugotovitev sodišča na 3. strani sodbe). Zato ni točna

pritožbena trditev, da je v tej smeri ostalo dejansko stanje v zvezi

s tem tožbenim zahtevkom popolnoma neraziskano. Ob tej dejanski

ugotovitvi prvostopnega sodišča pa je tudi materialnopravna pravilna

odločitev v tem delu. Tudi iz pritožbenih trditev (enako kot iz

tožbenih) izhaja, da tožeča stranka predvsem vztraja pri izpolnitvi

toženčeve obveznosti. V okviru primarnega tožbenega zahtevka tako

očitno kot izpolnitev, do katere je upravičena, šteje tudi plačilo

tolarske protivrednosti delnic. Res je sicer, da je takšen tožbeni

zahtevek dovolj določen oziroma vsaj določljiv in zato tudi

izvršljiv, saj se da v vsakem trenutku izračunati ceno delnic družbe

S., ki kotirajo na borzi. Vendar pa tožnica s primarnim tožbenim

zahtevkom ne zahteva tisto, kar se je toženec na podlagi pisne izjave

z dne 26.5.1998 zavezal vrniti ji potem, ko se je ugotovilo, da so

bile delnice, ki jih je izročil, prodane tretji osebi (nesporne

dejanske ugotovitve povzete v razloge izpodbijane sodbe). Predmet

izpolnitve kot izhaja iz omenjene listine, namreč ni tolarska

protivrednost teh delnic temveč same delnice (o čemer bo govora še v

nadaljevanju te odločbe). Tudi če bi bila v spornem primeru res

sklenjena kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama, tožeča

stranka ob vztrajanju pri njej, ne bi mogla zahtevati ničesar

drugega, kot tisto, kar je tudi po trditvah pritožnice predmet

kupoprodajnega razmerja, torej tudi v tem primeru "le" delnice

(primerjaj določbo 1. odstavka 307. člena in določbo 454. člena ZOR,

po katerih predstavlja izpolnitev le izvršitev tistega, kar je

vsebina obveznosti - v primeru kupne pogodbe izročitev stvari, ki se

prodaja, in zato niti upnik, v konkretnem primeru kupec, ne more

zahtevati kaj drugega). Ker pa se tožnica istočasno v tožbi sklicuje

tudi na toženčevo odgovornost oziroma na njegovo zakonsko predvideno

jamčevanje za pravne napake, pa ji je potrebno še odgovoriti, da bi v

tem primeru lahko zahtevala le vračilo kupnine na podlagi razdrte

pogodbe (glej o tem enake materialnopravno pravilne razloge sodišča

prve stopnje, temelječe na določbah 510. in 132. člena ZOR). Tako

ostane le še presoja odškodninske podlage tožbenega zahtevka, katero

pa je tožnica ves čas postopka le pavšalno zatrjevala, ne da bi pri

tem sploh substancirala, v čem naj bi ji posebej nastala škoda in

zakaj naj bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren. V zvezi s tem

je sodišče prve stopnje celo ugotovilo, da je med strankama nesporno,

da "toženec v trenutku predaje dokumentov tožnici ni mogel vedeti, da

so predmetne delnice S. B imele pravno napako, da so bile torej

prodane 2 krat, in da tožnica ne bo mogla postati njihova lastnica".

Ta v pritožbi neizpodbijana ugotovitev prvostopnega sodišča, (sicer

res povzeta le v razlogih, ki se nanašajo na odločitev o podrednem

tožbenem zahtevku, pa zato upoštevaje povezanost in sorodnost

dejanske in pravne problematike pri obeh tožbenih zahtevkih, nič manj

uporabljiva za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve o primarnem

tožbenem zahtevku), pa že sama po sebi onemogoča zaključek o

morebitni odškodninski odgovornosti toženca v okviru zatrjevane

odgovornosti za pravne napake (tožničino sklicevanje na določbo 508.

člena ZOR) in toženčeve odgovornosti zaradi prodaje tuje stvari

(tožničino sklicevanje na 460. člen ZOR), oziroma izključuje obstoj

toženčeve krivdne odgovornosti. Tudi še v pritožbi ponovljeno

sklicevanje na toženčevo odškodninsko odgovornost na podlagi določbe

1. odstavka 797. člena ZOR pa celo ostaja brez ustrezne dejanske

tožbene podlage, saj tožnica ne zatrjuje obstoja pogodbe o trgovskem

zastopanju temveč le kupoprodajne pogodbe.

Ob povedanem se res izkaže za odločitev o primarnem tožbenem

zahtevku pravno nepomembno ali je med pravdnima strankama

obstajalo kupoprodajno razmerje (kot še zatrjuje tožnica)

ali pa posredniško razmerje (kot sicer ugotavlja sodišče

prve stopnje). Pritožbeno sodišče zato le pripominja, da

nima pomislekov tudi glede dokazne ocene prvostopnega

sodišča o obstoju posredniškega razmerja. Predložene listine

(kupoprodajna pogodba, pogodba o odstopu terjatev in nalog

za prenos vrednostnih papirjev z računa - listine pod A10 do

A13 v spisu) namreč izkazujejo kupoprodajno razmerje med

lastniki delnic - delavci S. kot prodajalci in tožnico kot kupko, kot

pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Toženec je te

listine, na katerih je kot kupka oziroma prevzemnica navedena

tožnica, dobil od tožnice in jih izročal v podpis in izpolnitev

lastnikom delnic, ki so navedeni kot prodajalci, nato pa izpolnjene

vračal tožnici, ki mu je izročila kupnino. Tudi v pritožbi citirane

izpovedbe prič in toženca o tem, s kom so imeli stike pri prodaji

delnic, ob navedenih jasnih listinah na dokazno presojo ne morejo

vplivati. Predlagane poizvedbe pri davčnem organu pa predstavljajo

povsem neprimerno dokazno sredstvo za dokazovanje obstoja

kupoprodajnega razmerja nad pravdnima strankama. Ob tako ugotovljenem

dejanskem stanju je pravno možen zgolj zaključek, da je toženec

nastopal kot zastopnik v smislu določbe 85. člena ZOR ali pa, kot

posrednik v smislu 813. člena ZOR (da je tožnico spravljal v stik z

lastniki delnic), pri čemer takšnega zaključka ne morejo omajati

trditve v pritožbi, ki opozarjajo na neizkazanost plačila provizije

za opravljeno zastopanje oziroma posredovanje oziroma neizkazanost za

sklenitev takšnih razmerij nepomembnega obstoja mešetarskega

dnevnika.

Ob povedanem pritožbene trditve izpodbijane odločitve o

primarnem tožbenem zahtevku ne morejo izpodbiti. Sodišče

prve stopnje v tem delu tudi ni storilo očitanih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima v tem delu namreč

pravno odločilne razloge in se da preizkusiti, kot je

razvidno tudi iz zgoraj povedanega. Tudi ni izkazana očitana

relativna procesna kršitev, saj stališče prvostopnega

sodišča, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv ob drugih

odločilnih materialnopravnih razlogih, ki so terjali

zavrnitev tega tožbenega zahtevka, ni vplivalo na pravilnost

oziroma zakonitost tega dela prvostopne sodbe. Tudi dejansko

stanje je ob povedanem ugotovljeno pravilno in v zadostnem

obsegu (zgoraj opisane dejanske ugotovitve o vsebini

toženčeve obveznosti in o nedokazani odškodninski

odgovornosti), nanj pa tudi materialno pravo pravilno

uporabljeno (zgoraj navedeni pravni razlogi prvostopnega

sodišča in delno dopolnilni oziroma natančnejši pravni

razlogi pritožbenega sodišča). Zato je moralo sodišče druge

stopnje pritožbo v tem delu zavrniti in v tem delu potrditi

sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor se nanaša na

odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče prve

stopnje se je zadovoljilo le z ugotovitvijo, da so v

omenjeni pisni izjavi navedene delnice z oznako B, tožnica

pa zahteva delnice z oznako G. Pritožnica utemeljeno

opozarja na določbi 405. in 406. člena Zakona o trgu

vrednostnih papirjev (Ur.list RS štev 56/1999; ZTVP-1), na

podlagi katerih so tudi vse tiste delnice interne

razdelitve, ki so bile v začetku lastninjenja podjetij

neprenosljive postale prenosljive, če so tvorile isti razred

z delnicami javne prodaje, ki so bile že od začetka

lastninskega preoblikovanja prenosljive. Prve delnice naj bi

nosile oznako B nato pa pridobile oznako G - enako kot drugo

omenjene delnice, kar bi pomenilo, da gre za še vedno iste

delnice, le da so postale predmet pravnega prometa. Ob

takšnem stanju pa ne bi bil pravilen zaključek, da ne gre za

isti predmet izpolnitve, kot to meni sodišče prve stopnje.

Zato je moralo sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe

materialnega prava, ki je posledično povzročila nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja, v tem delu ugoditi pritožbi

ter v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter

vrniti zadevo v ponovno sojenje (člen 355 ZPP). V novem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih

trditev (lahko tudi nespornih) ter po potrebi tudi

predloženih listinskih dokazih (predvsem potrdil o

lastništvu delnic, na katere se sklicuje pritožnica)

ugotoviti ali so delnice s prvotno oznako B tvorile isti

razred kot delnice z oznako G in so zato v določenem

časovnem obdobju nujno pridobile enako lastnost

(prenosljivost) kot delnice, ki so že od začetka imele

oznako G. V primeru takšne ugotovitve ne bo mogoče več

zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve

temveč zgolj in še vedno enako število delnic istega

izdajatelja, ki bi v vsakem primeru (torej tudi če bi

toženec svojo obveznost takoj prostovoljno izpolnil z

izročitvijo delnic s staro oznako B) pridobile navedeno novo

oznako (kontinuiteta vrednostnih papirjev).

Pritožbeno sodišče je upoštevaje dejstvo, da je delno

razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, posledično moralo

ugoditi tudi pritožbi glede odločitve o stroških postopka

ter v celoti razveljaviti odločitev o stroških postopka. V

novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o

vseh stroških postopka, upoštevajoč končni skupni uspeh

vsake od pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s

pritožbo in odgovorom na pritožbo pa temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP, po katerem v primeru, če sodišče

druge stopnje razveljavi prvostopno odločbo in vrne zadevo v

novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi

s pravnim sredstvom za končno odločbo, zoper katero je bilo

vloženo pravno sredstvo.