Appeal dismissed; driver's intoxication caused accident liability despite conflicting police testimony.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob nesporni dejanski ugotovitvi o toženčevi alkoholiziranosti (2,47 g

alkohola v krvi), toženec ni uspel z nasprotnim dokazom, da nastanek

škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, saj ni uspel

dokazati ne trditve, da je avtomobil umaknil na drugo stran ceste po

naročilu policistov in da v času nezgode ni bil v vozilu, kot tudi ne

trditve, ki jo kot vzrok prometne nesreče resno izpostavlja šele v

pritožbi, da je do nezgode prišlo zato, ker naj bi bil oškodovanec

zaslepljen z lučmi policijskega avtomobila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 584.761,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska

566.029,00 SIT od 1.7.1998 dalje, od zneska 18.732,00 SIT pa

od 28.7.1998 dalje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da

tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 142.040,00

SIT, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v znesku

84.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2004

dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno

pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene

kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega

zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je v

celoti verjelo policistom L., K., N. in J., pri tem pa prezrlo, da se

njihove izpovedbe v bistvenem ne ujemajo z izpovedbo tožene stranke,

še manj pa z izpovedbo oškodovanca K., ki je potrdil navedbe tožene

stranke. Njihove izpovedbe so tudi v celoti v neskladju s skico

prometne nezgode, ki jo je sestavil oškodovanec. Tako iz izpovedbe

oškodovanca kot tudi toženca izhaja, da so bili v trenutku nastanka

škodnega dogodka na kraju nezgode že policisti, patrulja policije pa

je toženca pred tem na kraju samem ustavila in mu prepovedala

nadaljnjo vožnjo. Iz pričevanja oškodovanca tudi izhaja, da bi se ta

lahko izognil nezgodi, če ga ne bi zaslepile luči policijskega

avtomobila. Poudarja, da so imeli policisti na vozilu prižgane dolge

luči, kljub temu da to zanikajo. Toženec poudarja, da iz navedenega

izhaja, da ni podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo toženca in

škodnim dogodkom. Vztraja tudi, da je imel na vozilu prižgane vse

štiri utripalke in parkirne luči. Pritožba posebej izpostavlja, da v

času nastanka škodnega dogodka toženec ni vozil avtomobila, ampak ga

je porival in tako ni več deloval kot voznik avtomobila. Drugačno

izpoved sopotnika Z. je pripisati njegovi alkoholiziranosti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz presumptivnega pravila 3. tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih

pogojev tožnice za zavarovanje avtomobilske odgovornosti

AO-97, ki določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice, če je

bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila

pod vplivom alkohola, izhaja trditveno in dokazno breme

vsake od pogodbenih strank v regresni pravdi, v kateri

zavarovalnica terja od svojega zavarovanca povrnitev zneska,

ki ga je tretjemu povrnila kot škodo. Zavarovalnica mora

dokazati zavarovančevo alkoholiziranost, zavarovanec pa se

lahko v skladu s Splošnimi pogoji razbremeni svoje regresne

obveznosti, če dokaže, da nastanek škode ni bil v vzročni

zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Ob nesporni dejanski

ugotovitvi o toženčevi alkoholiziranosti (2,47 g alkohola v

krvi), toženec ni uspel z nasprotnim dokazom, da nastanek

škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, saj

ni uspel dokazati ne trditve, da je avtomobil umaknil na

drugo stran ceste po naročilu policistov in da v času

nezgode ni bil v vozilu, kot tudi ne trditve, ki jo kot

vzrok prometne nesreče resno izpostavlja šele v pritožbi, da

je do nezgode prišlo zato, ker naj bi bil oškodovanec

zaslepljen z lučmi policijskega avtomobila.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec sam,

ne pa po nalogu policistov tik pred nezgodo zapeljal preko

drugega voznega pasu, da bi vozilo ali obrnil ali parkiral,

nato pa mu je prvi dve kolesi tako potegnilo v bankino, da

avta ni mogel več izvleči in zaradi česar je avtomobil

obstal na cesti. Prav tako je na podlagi dokazne ocene

zaslišanih prič ugotovilo, da toženec tudi potem, ko je

njegov avto obstal kot ovira na cesti, ni poskrbel za to, da

bi bil pravilno označen najmanj tako, da bi prižgal vse

štiri smernike. Takšni dejanski zaključki sodišča prve

stopnje temeljijo na prepričljivi dokazni oceni skladnih

izpovedi policistov, pa tudi izpovedi sopotnika J. Z. in oškodovanca

B. K.. Da naj bi bilo obračanje toženčevega vozila po cestišču

regionalne ceste izvedeno po nalogu policistov, je potrdil le

omenjeni J. Z., ki pa je bil po lastni izpovedi še bolj pod vplivom

alkohola kot toženec, medtem ko so policisti izpovedali, da je bil

tako močno pijan, da ni mogel iz avta. Ob takšnih okoliščinah je

sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njegova izpoved ne more

omajati skladne izpovedi policistov. Pritožbena trditev, da naj bi to

izhajalo iz izpovedi oškodovanca, pa ne drži. Iz nje izhaja le to, da

so bili policisti v trenutku trčenja že na kraju nesreče, kar pa ni

sporno.

Toženčevih trditev, da vozila ni spravil v položaj, da je

postal ovira na cesti, z njegovim upravljanjem ampak

porivanjem, ni potrdil niti omenjeni sopotnik. Sicer pa ta

okoliščina ne more biti pravno relevantna, saj gre nedvomno

za situacijo pri uporabi in posesti vozila, torej za

prometno situacijo, na katero se nanašajo Splošni pogoji za

zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del

konkretne zavarovalne pogodbe.

Končno toženec tudi ne more izključiti vzročne zveze med

nastalo škodo in njegovo alkoholiziranostjo s trditvijo, da

je škoda nastala zato, ker naj bi oškodovanca zaslepile luči

nasproti vozečega policijskega vozila. Ob splošno znanem

dejstvu, da pri vožnji ponoči luči nasproti vozečih vozil

vedno nekoliko zaslepijo voznika in predvsem ob dejanski

ugotovitvi, da toženec potem, ko je njegov avto obstal kot

ovira na cesti, ni poskrbel, da bi ga pravilno označil s

prižganimi lučmi oz. s smerniki, je mogoče zaključiti, da

toženec ni uspel dokazati, da je bil vzrok nastanka škode

izven njegovega protipogodbenega ravnanja.

Glede na navedeno in potem ko je pritožbeno sodišče

ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene

bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba toženčevo

pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča

prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).