Appeal court dismisses donor's revocation claim for ingratitude and corrects first instance judgment on property rights.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da

se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške

postopka v znesku 177.396,00 SIT v roku 15 dni.

[JEDRO]

Tožnica uveljavlja preklic oziroma prenehanje darila zaradi hude

nehvaležnosti. Od preklica naprej darilo preneha biti darilo. Odtlej

ima obdarovanec stvar v rokah brez pravnega naslova, zato jo mora

vrniti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je darilna

pogodba prenehala veljati, ker je zaradi zatrjevanih kasneje nastalih

okoliščin odpadla podlaga navedenega pravnega posla (1. odstavek 51.

člena ZOR). V takšnem primeru ima stranka, ki je v izvrševanju

pogodbe kaj dala, pravico to zahtevati nazaj, nasprotna stranka pa je

to dolžna vrniti. V takšnih primerih je torej vsebina tožbenega

zahtevka darovalca v vrnitvi tistega, kar je podaril.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica

kupila enoinpol sobno stanovanje št. 602 na K. 2, L. (prej B. 2) v

izmeri 44,14 m2 v času trajanja zakonske zveze in da je pri nakupu

njen delež znašal 1/2. Hkrati je razveljavilo darilno pogodbo po

kateri je tožnica namenila tožencu pravico do odkupa obravnavanega

stanovanja in za njegov nakup plačala polovico kupnine ter odločilo,

da je toženec dolžan skleniti aneks h kupoprodajni pogodbi, s katerim

bo priznal tožnici solastninski delež na obravnavanem stanovanju do

1/2. Tožencu je še naložilo, da tožnici plača njene pravdne stroške v

znesku 79.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003

dalje.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče oprlo svojo

odločitev zgolj na izpovedbo tožeče stranke in številnih prič, ki pa

so bile vse po vrsti tožničini prijatelji. Pojasnjuje, da na podlagi

zaslišanja hišnika A. sodišče napačno sklepa, da tožnica ni pila

alkohola, saj je zelo verjetno, da je zaradi pričakovanega obiska

prej pospravila steklenice. Poudarja, da sodišče ni pojasnilo, v čem

je bilo toženčevo obnašanje nasilno do tožnice. Gotovo ni mogoče kot

znak nasilja šteti dejanja toženca, s katerim je tožnici odpovedal

pravico do bivanja v stanovanju, saj je bil v to prisiljen. Glede na

to, da sodba ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih, meni, da

je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega

postopka. V nadaljevanju pritožbe obširno pojasnjuje, zakaj naj bi po

mnenju toženca sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in posledično

nasedlo izmišljeni zgodbi tožnice. Izrecno izpostavlja, da v

konkretnem primeru ni govora o kakršnikoli toženčevi veliki

nehvaležnosti, saj je bil tožnici prisiljen odpovedati pravico do

bivanja v stanovanju, ker so bile razmere zaradi njenega vedenja

pogosto nevzdržne.

Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev in

potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med

strankama nesporno, da je tožnica, v skladu s 1. odstavkom 117. člena

Stanovanjskega zakona, kot bivša imetnica stanovanjske pravice, dala

tožencu pisno privolitev za odkup stanovanja, ki je predmet tega

postopka, da je toženec z D. d.o.o. sklenil kupoprodajno pogodbo in

da je tožnica za nakup prispevala 1/2 kupnine. Po tožničinem mnenju

predstavlja privolitev za odkup stanovanja in zagotovitev plačila

kupnine darilo tožencu, ki pa se je pregrešil zoper njo s tem, da jo

je izselil iz stanovanja. Toženec je pritrdil tožničinim navedbam, da

je treba navedeno razpolaganje opredeliti kot darilo ("pri prenosu

lastninske pravice na toženca je šlo za darilo"), šteje pa, da niso

podani razlogi za razveljavitev darilne pogodbe.

Pravilna je materialnopravna opredelitev spornega razmerja med

strankama, sodišče prve stopnje pa tudi pravilno opredeljuje vsebino

pravnovarstvenega zahtevka, ki bi pripadal tožnici. Tožnica

uveljavlja preklic oziroma prenehanje darila zaradi hude

nehvaležnosti. Od preklica naprej darilo preneha biti darilo. Odtlej

ima obdarovanec stvar v rokah brez pravnega naslova, zato jo mora

vrniti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je darilna

pogodba prenehala veljati, ker je zaradi zatrjevanih kasneje nastalih

okoliščin odpadla podlaga navedenega pravnega posla (1. odstavek 51.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V

takšnem primeru ima stranka, ki je v izvrševanju pogodbe kaj dala,

pravico to zahtevati nazaj, nasprotna stranka pa je to dolžna vrniti.

V takšnih primerih je torej vsebina tožbenega zahtevka darovalca v

vrnitvi tistega, kar je podaril. Primarno torej velja vrnitev darila

v naravi, če to še obstaja, če ne, obstaja obveznost nadomestitve

njegove vrednosti (210. člen ZOR). Preklic darila zaradi velike

nehvaležnosti torej pogojuje zahtevek na njegovo vrnitev, kar sodišče

prve stopnje v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja (1. odstavek na

tretji strani sodbe). Hkrati v istem odstavku ugotavlja, da

okoliščine, ki so nastale po tem, ko je bila pogodba sklenjena, na

njen veljaven nastanek nimajo nobenega vpliva in na istem mestu

pravilno zaključuje, da zato prizadeta stranka ne more zahtevati

razveljavitve pogodbe. Ne glede na takšno stališče pa zahtevku za

razveljavitev darilne pogodbe ugodi (2. točka izreka sodbe sodišča

prve stopnje), kar je materialnopravno napačno.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje s katero ugotavlja, da

je tožnica kupila polovico spornega stanovanja (1. točka izreka sodbe

sodišča prve stopnje). Ta ugotovitev sodišča ne drži, saj je

kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja sklenil le toženec, kot to

izhaja iz zgoraj navedenih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje

in kar v samem postopku tudi nikoli ni bilo sporno. Končno pa je

napačna tudi odločitev v 3. točki izreka sodbe, ki tožencu nalaga, da

je dolžan skleniti aneks k kupoprodajni pogodbi, s katerim bo priznal

tožnici solastninsko pravico na spornem stanovanju. Kot je bilo

navedeno je toženec kupoprodajno pogodbo sklenil s prodajalcem

D. d.o.o., ki ni stranka tega postopka. Toženec zato ne more sam

posegati v omenjeno kupoprodajno pogodbo oziroma mu ni mogoče

naložiti, da sam sklene aneks, temveč bi to lahko storil le skupaj z

drugo pogodbeno stranko oziroma prodajalcem. Dejanska in

materialnopravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka torej ne

pogojuje posledice kakršno zahteva s tožbenim zahtevkom. Takšna tožba

je nesklepčna, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti kot

neutemeljeno. Toženec sicer ni uveljavljal pritožbenega razloga

napačne uporabe materialnega prava, vendar pa pritožbeno sodišče na

ta pritožbeni razlog pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je bilo treba v

skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremeniti sodbo sodišča prve

stopnje in zavrniti tožbeni zahtevek.

Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo

stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnica v pravdi

ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem

prve stopnje in stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena

v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške prvostopnega postopka je

pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 114.344,00 SIT. Pri tem

tožencu ni priznalo zahtevani strošek takse za odgovor na tožbo, saj

iz podatkov spisa ni izkazano, da bi toženec navedeno takso tudi

plačal. Hkrati je bilo treba tožencu priznati tudi stroške pritožbe v

skupnem znesku 62.952,00 SIT. Pritožbeno sodišče je toženčeve stroške

odmerilo ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, določil odvetniške

tarife in na podlagi stroškovne zahteve, ki jo je toženec podal v

svojem stroškovniku.