Appeal court dismisses defamation claim against employee, holding employer liable for work-related harm only.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem -

ugodilnem delu (1.,3. in 5. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se

tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne

stroške prvostopnega postopka v znesku 425.800,00 sit z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne

14.6.2004), do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega

postopka v znesku 92.940,00 sit, v 15 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

Ker gre v konkretnem primeru za povzročitev negmotne škode zaradi

izrečenih trditev toženca - generalnega direktorja organizacije, o

slabem in nezakonitem delu tožnika v času, ko je ta opravljal

funkcijo pomočnika generalnega direktorja za poslovno področje, za

škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, odgovarja le

organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem razmerju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim

zahtevkom tožeče stranke in sicer tako, da je prisodilo denarno

odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji

tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nadalje je delno ugodilo tudi tožbenemu

zahtevku po objavi sodbe in naložilo toženi stranki, da na svoje

stroške objavi v časopisih S., D., D. in F. besedilo: " V pravdni

zadevi tožeče stranke I. K. zoper toženo stranko A. Š., je bilo s

sodbo tega sodišča opr.štev. P 3261/2001-III, z dne 14.6.2004 toženi

stranki A. Š. naloženo, da tožeči stranki I. K. iz naslova

nepremoženjske škode zaradi posega v njegove osebnostne pravice,

storjene s trditvami, izrečenimi na tiskovni konferenci, organizirani

na RTVS dne 22.10.2001, plača denarno odškodnino v višini

1.000.000,00 SIT in povrne sorazmerni del stroškov.", v roku 15 dni,

pod izvršbo. Zahtevek za objavo sodbe je v preostalem delu, posebej

glede objave v Tedniku M., zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo,

da plača tožeči stranki I. K. njegove pravdne stroške, odmerjene na

270.987,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te

sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo pa spremeni in tožbeni zahtevek z obveznostjo

vračila stroškov v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi ter zadevo

vrne v novo sojenje. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje

uporabiti specialni predpis - Zakon o temeljih pravicah iz delovnega

razmerja, ki je določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v

zvezi z delom, mu mora organizacija oziroma delodajalec povrniti

škodo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 73. člena

ZTPDR in 184. člen sedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih). Iz

tožbenih trditev sledi, da naj bi tožeča stranka utrpela škodo pri

delu ali v zvezi z delom. Domnevni in zatrjevani očitki so se namreč

nanašali izključno na delo tožeče stranke, izrečeni pa so bili na

tiskovni konferenci, ki je bila med delovnim časom namenjena

predstavitvi situacije na Radioteleviziji in sestavi novega vodstva.

Napačna je tudi predstava sodišča, da direktor ne more ali celo ne

sme poimensko in javno grajati zaposlenih. To namreč spada med

zadolžitve predpostavljenega. Tudi ni šlo za zasebni konflikt

pravdnih strank, saj sta nastopala kot nadrejeni in podrejeni v

javnem zavodu. Tudi če bi šlo za škodo v zvezi z delom, je potrebno

ta pravni standard razlagati tako, da gre za tako škodo tudi v

primerih, ko nadrejeni kritizira delo delavca in mu očita slabo delo

in nepravilnosti pri delu. ZTPDR oz. ZDR določata, da v takšnih

primerih odgovarja za škodo delodajalec. Zato ni tožena prava stranka

in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že samo zaradi

pomanjkanja pasivne legitimacije. V trditvah tožene stranke tudi ni

objektivne in subjektivne žaljivosti, v ravnanju pa tudi nobene

protipravnosti. Tožena stranka je na tiskovni konferenci predstavila

ugotovitve o slabem ekonomsko finančnem položaju javnega zavoda in

svoje stališče o tem, da gre to pripisati prejšnjemu vodstvu.

Objektivne ugotovitve v spisu in izpovedbe zaslišanih prič I. G.

in J. Č., o katerega izpovedbi prvostopno sodišče nima dokazne ocene,

potrjuje takšno stanje. O tem je tudi v medijih zaslediti mnogo

informacij in bi jih lahko šteli za splošno znano dejstvo. Zato

takšna kritika ni pavšalna. Zato ni jasen zaključek prvostopnega

sodišča, da izrečena kritika ni bila resna in bila celo žaljiva.

Tožena stranka ni izrekala vrednostnih sodb o osebi in osebnosti

tožeče stranke, temveč je razložila svoje poglede na preteklo delo.

Tiskovna konferenca tudi ni bila posneta na internetu temveč na

intranetu. Iz prepisa tiskovne konference je tudi razvidno, da je

tožena stranka očitek o pravni nekorektnosti pogodb izrekla v

povezavi s programom in programskim vodstvom in ne v povezavi s

toženo stranko. Enako je z navedbami glede disciplinskih in kazenskih

postopkov. Prvostopno sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov

glede očitka tožeče stranke, da naj RTV preneha plačevati prometni

davek. Nerazumljivo je stališče sodbe, da naj še vedno ne bi bilo

jasno ali obstoji obveznost plačila prometnega davka ali ne, ko pa se

je morala po ugotovitvi sodišča RTV zadolžiti za 5 milijard SIT. Iz

izvedenih dokazov tudi izhaja točnost trditve, da tožeča stranka ni

predala vseh dokumentov. Kritika je bila resna, stvarna in

utemeljena, kar kaže tudi dejstvo, da se je moralo sodišče spuščati v

njeno preverjanje na podlagi konkretnih listin. Pritožnik izpodbija

tudi odločitev glede višine. Prvostopno sodišče se po njegovem ni

kritično opredelilo do tožnikovih izpovedb, niti ni preverjalo

podatkov, ki bi bili objektivno preverljivi (na primer zdravstveno

stanje kot posledica tiskovne konference). V zvezi s tem sodišče

vključuje problem Eutelsat, o katerem na tiskovni konferenci ni bilo

govora.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in

potrditev sodbe ter stroške pritožbenega postopka z zakonitimi

zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik v pritožbi utemeljeno očita prvostopnemu sodišču nepravilno

presojo v zvezi s spornim vprašanjem pasivne legitimacije. Odločilna

- pravotvorna dejanska podlaga glede spornega vprašanja je

opredeljena z v času spornega škodnega dogodka še veljavnim Zakonom o

temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ štev. 60/89 in

42/90 - ZTPDR), ki je v 1. odstavku 73. člena določal, da v primeru,

ko delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora

organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih

civilnega prava. Navedena zakonska določba predstavlja specialno

zakonsko določbo, katero je potrebno uporabiti po načelu lex

specialis derogat legi generali v primerih, ko je v sporu

izpostavljeno vprašanje odškodninske odgovornosti za škodo nastalo v

okviru delovnega razmerja (23. člen tedaj veljavnega ZOR). Navedena

zakonska določba pa vzpostavlja izključno pasivno legitimacijo

organizacije oziroma delodajalca, kjer je bil oškodovanec v trenutku

škodnega dogodka zaposlen. Sodišče prve stopnje je sicer pravno

odločilne dejanske okoliščine ugotovilo, vendar pa je opravilo zmotno

materialnopravno presojo, ko je ugotovilo pasivno legitimiranost

toženca v tem sporu. Po dejanskih (tudi nespornih) ugotovitvah

sodišča prve stopnje sta v času, ko je potekala tiskovna konferenca,

na kateri je toženec izrekel za tožnika sporne očitke, bila oba

zaposlena pri RTV Slovenija, torej pri istem delodajalcu. Sporne

trditve je toženec izrekel na delovnem mestu med delovnim časom na

tiskovni konferenci, ki so jo poslušali preko intraneta tudi

zaposleni na RTV Slovenija za poslovno področje, z njimi pa je

tožniku očital slabo oziroma celo nezakonito delo v času, ko je

tožnik opravljal funkcijo pomočnika generalnega direktorja RTV

Slovenija za poslovno področje. Kot izhaja iz v izpodbijani sodbi

povzetih dejanskih ugotovitev, se prav vsi očitki nanašajo na

tožnikovo delo v delovnem razmerju pri RTV Slovenija. Tako je takoj

mogoče zaključiti, da ni šlo za zasebni konflikt med pravdnima

strankama, temveč za kritiko, ki jo je toženec v funkciji generalnega

direktorja RTV Slovenija, torej tudi kot tedaj tožniku nadrejeni

delavec, izrekel v zvezi s tožnikovim delom, pri čemer pa glede na

citirano zakonsko določbo tudi ni pomembno ali je možnost kritike

dela delavcev izrecno navedena v okviru predpisanih pristojnosti

oziroma obveznosti generalnega direktorja. Ker gre v predmetni tožbi

za očitek povzročitve negmotne škode zaradi izrečenih trditev, ki se

kot rečeno nanašajo na zatrjevano slabo in nezakonito delo tožnika,

ob povedanem za takšno škodo nastalo na delu oziroma v zvezi z delom

odgovarja le organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem

razmerju. Ker je tožba uperjena zoper toženca, torej fizično osebo,

ki je bila pri odškodninsko odgovorni organizaciji zaposlena, je

torej vložena proti napačni osebi. Toženčev ugovor pasivne

legitimacije je torej utemeljen.

Sodišče prve stopnje ni uporabilo navedene zakonske določbe, temveč

se je pri presoji ugovora pasivne legitimacije nepravilno sklicevalo

na določbo 170. člena ZOR, ki pa ureja drugačno situacijo, kot je

sporna, namreč situacijo, ko gre za škodo nastalo tretji osebi, to je

osebi ki ni zaposlena oziroma v delovnem razmerju pri organizaciji

delavca, ki je škodo namerno povzročil. Zato je na sicer dovolj in

pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno

pravo. Pravilna uporaba pravnih pravil torej terja zavrnitev tožbenih

zahtevkov tožnika v celoti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in

spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga

zmotne uporabe materialnega prava tako, da je vse tožbene zahtevke

zavrnilo, tudi v tistih delih, glede katerih je bila izdana ugodilna

prvostopna sodba. Z drugimi pritožbenimi trditvami pa se pritožbenemu

sodišču ni bilo potrebno ukvarjati, ker za odločitev o pritožbi

zadostuje že drugačna materialnopravna presoja navedenega vprašanja

pasivne legitimacije, kot pa jo je zavzelo sodišče prve stopnje.

Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od

pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede

stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka

v celoti uspela v tej pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti njene

stroške prvostopnega postopka. Sodišče druge stopnje je odmerilo

stroške tožene stranke upoštevaje Zakon o sodnih taksah oziroma

Taksno tarifo in Odvetniško tarifo. Tako je, enako kot sicer že

sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do

plačila stroškov prvostopnega postopka v znesku 425.800,00 SIT

(sestava odgovora na tožbo - 500 točk, pristop na narok dne 4.11.2002

- 125 točk, pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 13.3.2003 -

500 točk, sestava prve obrazložene pripravljalne vloge - 500 točk,

pristopi na naroke za glavno obravnavo dne 4.9.2003, 15.1.2004,

5.4.2004 in 24.6.2004 po 250 točk, ter za trajanje naroka z dne

5.4.2004 200 točk in trajanje naroka z dne 24.6.2004 50 točk, skupaj

tako 2.875 točk, kar znese upoštevaje vrednost točke 110 SIT -

316.250,00 SIT, upoštevajoč še 20% DDV, skupaj 379.500,00 SIT iz

naslova odvetniških stroškov. K temu je potrebno priznati še

17.500,00 SIT stroškov v zvezi s takso za odgovor na tožbo, cestnino

in parkirnino za štiri pristope na naroke za glavno obravnavo, skupaj

7.200,00 SIT in za kilometrino za šest pristopov na naroke za glavno

obravnavo v višini 21.600,00 SIT).

Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki plačati še 92.940,00 SIT

pritožbenih stroškov upoštevaje uspeh tožene stranke v pritožbenem

postopku. Vrednost tožbenega zahtevka v pritožbi izpodbijanem delu

predstavlja 1.000.000,00 SIT, kolikor znaša z izpodbijano sodbo

prisojeni znesek odškodnine, upoštevajoč pri tem, da je tožbeni

zahtevek za objavo sodbe ostal v prvostopnem postopku vrednostno

neocenjen in zato na oceno vrednosti izpodbijanega dela sodbe ne

vpliva. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu

z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 OT) in

končno obrazloženo poročilo stranki 50 točk ter pridobitev

pravnomočnosti 20 točk (Tar.štev. 39/tč. 3 in 7 OT), skupaj tako 445

točk x 110 SIT = 48.950,00 SIT, k čemur je potrebno dodati še

priglašeni 20% DDV v znesku 9.790,00 SIT in v skladu s Taksno tarifo

34.200,00 SIT sodne takse za pritožbo, kar vse skupaj znese 92.940,00

SIT.