Appeal dismissed; prior agreement validity not required as 1980 gift contract established title.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka zmotno meni, da je veljavnost sporazuma z dne

30.4.1971 predhodno vprašanje v smislu 13. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Predhodno vprašanje je le tisto vprašanje, od

katerega rešitve je odvisna odločitev v glavni stvari. V tej pravdi

bi bila veljavnost sporazuma z dne 30.4.1971 prejudicialnega pomena

za odločitev o glavni stvari pod pogojem, da bi ugotovitev o

neveljavnosti sporazuma imela za posledico odločitev o

neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma tožene

stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je utemeljen, čeprav

sporazum z dne 30.4.1971 ni veljaven.

Tisto dejstvo, ki ustanavlja pravico tožeče stranke, namreč ni

darilna obljuba z dne 30.4.1971, ampak zaveza tožene stranke k

daritvi 30.4.1971, ki je bila v letu 1980 realizirana oziroma v letu

1980 ustno sklenjena darilna pogodba za nepremičnino, ki je bila

obenem izročena tožnici.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožeča

stranka lastnica enosobnega stanovanja št. 15 v V. nadstropju

stanovanjske stavbe v L., L. 25, v izmeri 73,27 m2, s kletnim

prostorom v površini 3 m2, ki je vpisano pri vl. št. E 13/BXL VI k.o.

Z. Š. in garaže, ki stoji na parc. št. 2123 vl. št. 2208 k.o. Z. Š..

Tožencu je naložilo, da mora tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske

pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni

prenos lastninske pravice na spornem stanovanju, sicer bo listino

nadomestila sodba. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki

povrniti 624.611,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.6.2004 do plačila. Nasprotni tožbeni zahtevek na

izpraznitev in izročitev spornega stanovanja toženi stranki ter

plačilo uporabnine zanj je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bila tožeča stranka

dolžna toženi stranki omogočiti vselitev v sporno stanovanje.

Proti sodbi in sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju ne drži, da je tožeča

stranka pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju z

realizacijo darilne pogodbe. Tožena stranka je z materjo tožeče

stranke 30.4.1971 sklenila sporazum o ureditvi premoženjskih

razmerij, pri čemer sta pogodbeni stranki dali overiti podpisa na

sporazumu pred pooblaščenim uslužbencem Občinskega sodišča v

N.. Ker bi morali sporazum v skladu s 1. odst. 11. člena Zakona o

premoženjskih razmerij med zakonci overiti pred pristojnim sodnikom,

je ta ničen. Ničnost se nanaša na celotni sporazum, vključno z delom,

ki vsebuje skupno darilno obljubo. Tožena stranka je pri Okrožnem

sodišču v N. vložila tožbo na ugotovitev ničnosti sporazuma. Ker gre

za predhodno vprašanje, bi moralo sodišče prve stopnje odrediti

prekinitev postopka. Do realizacije ustne darilne pogodbe ni nikoli

prišlo. Toženec hčerke nikoli ni pripeljal v sporno stanovanje niti

ji ni izročil ključev. Tudi iz pisma z dne 26.12.1980, ki mu ga je

poslala prijateljica tožnice I. H., je razvidno, da je tožena stranka

sporno stanovanje štela za svoje. To izhaja tudi iz dejstva, da je od

tožeče stranke v letu 1994 zahtevala, naj stanovanje proda, saj je

kot lastnik vedela, da lahko s svojo lastnino prosto razpolaga.

Računi za stroške stanovanja so ves čas prihajali na ime tožene

stranke. Tožnica stanovanja ni mogla posestvovati, saj je točno

vedela, da je le uporabnica prostorov. Vsa leta si je neupravičeno

prilaščala najemnino in je zato obogatena. Sodišče prve stopnje ne bi

smelo slediti samo izpovedi tožnice, ampak bi moralo opraviti

soočenje pravdnih strank in zaslišati pričo I. H.. Spregledalo je, da

sporazum toženca in njegove žene z dne 30.4.1971 predstavlja skupno

obljubo toženca in M. R.. Ker je tožeča stranka vedela, da sta

solastnika spornega stanovanja, vsak do 1/2, bi morala tožiti oba

skupaj. Četudi je sporazum z dne 30.4.1971 veljaven, toženec na

tožnico ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam. Darilna

pogodba je v celoti izpodbojna (948. člen Občega državljanskega

zakonika, ODZ), saj se toženec sooča s hudo finančno stisko. Iz istih

razlogov, zaradi katerih je napačna odločitev o utemeljenosti

tožbenega zahtevka, je nepravilen tudi sklep, s katerim je sodišče

prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne

odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tako po ODZ kot po pravilih splošnega dela Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR) morajo biti za nastanek darilne pogodbe izpolnjene

štiri predpostavke, in sicer: prava volja pogodbenih strank, možnost

in dopustnost predmeta pogodbe, sposobnost pogodbenih strank in

posebna oblika. Ker darilna pogodba v ZOR ni bila urejena, se je

treba opreti na ODZ. V 2. odst. paragrafa 943 ODZ je sicer v zvezi z

obliko predvidena "pismena listina", ki pa ni navadna listina, v

kateri je obljubljeno darilo, ampak jo je treba interpretirati skupaj

s pravnimi pravili, ki so veljala obenem z določili ODZ. Uporabiti je

treba določilo 4. točke 52. člena Zakona o javnih notarjih (Sl.

novine, št. 220/30 z dne 26.9.1930), ki je zahtevalo notarski zapis.

Ker so po letu 1945 na območju RS notarske posle prevzela sodišča, je

morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik. Tudi sodna praksa

je v zvezi z darilno obljubo ustaljeno zahtevala, da je izpolnjena

predpostavka stroge oblike - darilne obljube na sodnem zapisniku.

Nobenega dvoma ni, da ta predpostavka pri sklepanju sporazuma o

ureditvi premoženjskih razmerij z dne 30.4.1971 med tožencem oziroma

tožnikom po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožencem) in njegovo

bivšo ženo M. R. ni bila izpolnjena, saj sta pogodbenika le overila

svoja podpisa na sodišču. To pomeni, da tožnica 30.4.1971 zaradi

obličnostnih pomanjkljivosti v zvezi z darilno obljubo ni pridobila

tožbene pravice, čeprav se je toženec že takrat neoblično zavezal k

daritvi.

Tožena stranka zmotno meni, da je veljavnost sporazuma z dne

30.4.1971 predhodno vprašanje v smislu 13. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Predhodno vprašanje je le tisto vprašanje, od

katerega rešitve je odvisna odločitev v glavni stvari. V tej pravdi

bi bila veljavnost sporazuma z dne 30.4.1971 prejudicialnega pomena

za odločitev o glavni stvari pod pogojem, da bi ugotovitev o

neveljavnosti sporazuma imela za posledico odločitev o

neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma tožene

stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeče stranke). Kot bo

pojasnjeno v nadaljevanju, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke

utemeljen, čeprav sporazum z dne 30.4.1971 ni veljaven.

Tisto dejstvo, ki ustanavlja pravico tožeče stranke, namreč ni

darilna obljuba z dne 30.4.1971, ampak zaveza tožene stranke k

daritvi 30.4.1971, ki je bila v letu 1980 realizirana oziroma v letu

1980 ustno sklenjena darilna pogodba za nepremičnino, ki je bila

obenem izročena tožnici.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve

stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je toženec tožnici v letu

1980 sporno stanovanje prepustil v posest, tako da je lahko z njim

prosto razpolagala. Okoliščine, da ne tožnica ne njena prijateljica

nista plačevali najemnine, zlasti pa dejstvo, da so kasnejši

najemniki plačevali najemnino tožnici, potrjujejo njeno izpoved o

izročitvi stanovanja. Nepomembno je, ali je toženec ključ stanovanja

izročil tožnici ali I. H.. S trditvijo v pritožbi, da je toženec od

tožnice v letu 1994 zahteval, naj njegovo stanovanje proda, tožeča

stranka spreminja svoje navedbe iz pripravljalne vloge (točka IV) z

dne 20.5.2004, iz katerih izhaja, naj bi bila tožnica tista, ki je

hotela, da oče stanovanje proda. To že samo po sebi vzbuja resen dvom

o resničnosti trditev tožene stranke. Kar pa zadeva ugovor, da so

položnice ves čas prihajale na ime tožene stranke, je to mogoče

logično pojasniti s tem, da je tožnica z veljavno sklenjeno darilno

pogodbo pridobila samo pravni naslov, ni pa še postala lastnica

spornega stanovanja. V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom

zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je treba toženo

stranko, ki graja ravnanje sodišča prve stopnje, češ da ni zaslišalo

priče I. H., le še opozoriti, da takšnega dokaznega predloga vse do

pritožbenega postopka sploh ni postavila.

Ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen. Glede

dajatvenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine že zato,

ker je toženec edini zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine.

Kar pa zadeva pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla

oziroma ugotovitveni tožbeni zahtevek, je darilna pogodba, sklenjena

med pravdnima strankama izpodbojna, ne pa nična. M. R. bi lahko v

primeru, če se ni strinjala z darilom celega stanovanja, ki je

predmet skupnega premoženja, zahtevala razveljavitev darilne pogodbe

(prim. s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne

22.6.1994 Pravna mnenja I/1994, str. 9).

Substancirane trditve, ki bi utemeljevale preklic darilne pogodbe in

v posledici dajatveni zahtevek na vrnitev darovane stvari, je tožena

stranka postavila šele v pritožbi. Ker je sprememba tožbe dovoljena

le do konca glavne obravnave (184. člen ZPP), jih pritožbeno sodišče

ni smelo upoštevati.

Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z

neoblično darilno pogodbo in hkratno izročitvijo nepremičnine

pridobila pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem

stanovanju, materialnopravno pravilen, je pritožbeno sodišče, potem

ko je preverilo, da tudi ni podana nobena po uradni dolžnosti

upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka,

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).