Co-ownership dispute: exclusive use of a specific part allowed if within co-owner's share without violating others' rights.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

točki 3 in 4 izreka spremeni tako, da se glasi:

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. "Tožena stranka je dolžna omogočiti tožeči stranki souporabo hiše

T. 15 in ji izročiti ključ ter prenehati z oviranjem posesti v 15

dneh."

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 627.974,00 SIT

stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2004 dalje

do plačila, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v

znesku 124.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004

dalje do plačila, v 15 dneh.

[JEDRO]

Če je solastna stvar sestavljena iz več samostojnih delov, na teh

delih pa je možna izključna uporaba, ima lahko solastnik takšen del v

izključni uporabi. S takšno izključno uporabo solastnik ne krši

pravice drugih solastnikov, če obseg uporabe ne presega njegovega

solastniškega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki,

da je dolžna tožeči stranki omogočiti souporabo hiše T. 15 in

izročiti ključ od te hiše ter prenehati z oviranjem posesti v 15

dneh; da vsaka stranka krije svoje stroške postopka; in zavrnilo

zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 6,420.832,50 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni

stranki.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga

spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku,

podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb

tožnice je:

- nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi

obravnavati celotno nepremičnino parc. št. 1352 k.o. P., ker je v tej

zadevi sporna samo uporaba kajže, ne pa tudi uporaba drugih objektov

stoječih na tem zemljišču (stare hiše, poslovnoproizvodnih prostorov

in kozolca);

- med strankama ni bilo nobenega dogovora o uporabi objektov,

stoječih na nepremičnini parc. št. 1352 k.o. P.;

- če je na neki nepremičnini več objektov, potem ima vsak solastnik

pravico do souporabe vsakega od teh objektov. Nepravilno je zato

stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni prikrajšana, ker bi

lahko uporabljala druge objekte, stoječe na parc. št. 1352;

- tožbeni zahtevek tožnice je utemeljen, ker ni mogla souporabljati

kajže;

- ocenjevanje prikrajšanja s pomočjo površine objektov je v

konkretnem primeru neprimerno, ker bi bilo potrebno upoštevati

vrednost posameznih objektov.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve postopka in

zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe, tako

da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in naloži v plačilo

povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Bistvo pritožbenih navedb

toženke je:

- obsodilni del izreka ni izvršljiv, ker ni jasno na kateri objekt se

nanaša;

- toženka zaseda manj kot polovico nepremičnine. Zaseda kajžo, ki je

njeno stanovanje. Kajža je enostanovanjska enota, ki je ne more

deliti še s kom tretjim, ki ni njen družinski član;

- v izročilni pogodbi, s katero je tožnica postala solastnica, je

določeno, da bo posest nanjo prenešena šele z izročevalčevo smrtjo;

- tožnici ni bila dana možnost zaslišanja;

- pri odločitvi o stroških postopka je upoštevati, da je večina

stroškov nastala zaradi visokega verzijskega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je

utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva:

- pravdni stranki sta solastnika zemljišča parc. št. 1352 k.o. P.,

vsaka do ene polovice, na katerem stojijo: stara hiša, kozolec,

poslovnoproizvodni prostori in adaptirana hiša, imenovana kajža;

- tožena stranka uporablja adaptirano hišo (v nadaljevanju kajžo) in

občasno staro hišo za garažiranje svojega avtomobila, kar pa ne

dosega ene polovice površin vseh zgradb (stara hiša 85 m2, kajža

136,96 m2, poslovnoproizvodni prostori 187 m2, kozolec 146,28 m2).

Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni

neupravičeno obogatena na račun tožnice in da je zato tožničin

denarni tožbeni zahtevek neutemeljen, ker nima materialnopravne

podlage v določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pritožbo tožnice je bilo zato v tem delu zavrniti in potrditi sodbo

sodišča prve stopnje.

Iz dejstva, da ima toženka v izključni uporabi le kajžo in občasno

del stare hiše, kar po obsegu ne presega njenega enopolovičnega

solastniškega deleža nepremičine parc. št. 1352 k.o. P., ostalega

dela solastne nepremičnine pa ne, sledi zaključek, da toženka

uporablja solastni del nepremičnine na način, ki ne krši pravice

tožnice kot solastnice (prvi odstavek 14. člena ZTLR). Tožničin

zahtevek na izročitev kajže (točka 3 izreka) je zato neutemeljen, ker

nima podlage v določilu 43. člena ZTLR. Pritožbi toženke je bilo zato

v tem delu ugoditi in sodbo v točki 3 izreka spremeniti tako, da se

tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je pri odločitvi glede

souporabe parc. št. 1352 k.o. P., upoštevati vse zgradbe stoječe na

tem zemljišču. Zmotno je tako stališče tožničine pritožbe, da je za

odločitev pomembna zgolj uporaba kajže, ne pa tudi drugih objektov

stoječih na parc. št. 1352 k.o. P..

Zmoten je zaključek, da je tožničin zahtevek na izročitev kajže v

soposest tožnici utemeljen, ker ima vsak solastnik pravico do uporabe

vsakega dela solastne stvari. Takšen zaključek nima opore v določilu

prvega odstavka 14. člena ZTLR, v katerem je določeno, da ima

solastnik pravico stvar uporabljati z drugimi solastniki sorazmerno

svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V

citiranem določilu torej ni možno najti opore za stališče, da ima

vsak solastnik pravico do sorazmerne uporabe vsakega dela solastne

stvari. Če je solastna stvar sestavljena iz več samostojnih delov, na

teh delih pa je možna izključna uporaba, ima lahko solastnik takšen

del v izključni uporabi. S takšno izključno uporabo solastnik ne krši

pravice drugih solastnikov, če obseg uporabe ne presega njegovega

solastninskega deleža. Več o tem glej v sodbi II Ips 125/2003. Ker

toženka z uporabo kajže in deloma uporabo stare hiše ne presega

svojega solastniškega deleža, s takšnim načinom uporabe ne posega v

tožničino solastninsko pravico, je tožbeni zahtevek na izročitev

kajže v soposest tožnici neutemeljen. Tožnica zato nima varstva na

podlagi določila 43. člena ZTLR. Če tožnica z načinom souporabe ni

zadovoljna, ima na voljo ustrezen nepravdni postopek, v katerem se bo

uredil način uporabe solastne nepremičnine.

Da se solastnika o načinu uporabe nista dogovorila, za odločitev v

tej zadevi ni odločilno.

Sodišče prve stopnje je do ugotovitve, da toženka ne uporablja več

kot eno polovico nepremičnine parc. št. 1352 k.o. P., prišlo na

podlagi izračuna površin objektov, ki sestavljajo nepremičnino. Ta

kriterij je uporabilo, ker stranki nista predlagali drugačnega načina

ugotavljanja uporabe. Kriterij površine je eden izmed možnih načinov

ugotavljanja obsega uporabe solastne stvari, če gre za primerljive

površine. Stanovanjska hiša (kajža) in poslovnoproizvodni prostori so

v načelu primerljivi, če ni podatka, da le-ti niso primerljivi. V

spisu takšnega podatka ni. Kajža ima površino 136,96 m2,

poslovnoproizvodni prostori pa 187 m2. Že iz primerjave površine

kajže in poslovnoproizvodnih prostorov izhaja, da toženka uporablja

manj kot znaša njen enopolovični solastniški delež. Poleg tega pa

toženka ne uporablja niti kozolca (površina 146,82 m2) in v pretežnem

delu ne uporablja stare hiše (85 m2). Neutemeljena je zato pritožbena

navedba tožnice, da je prikrajšana, ker ne more uporabiti kajže.

Prikrajšanje tožnice pa tudi ni podano iz razloga, ker sploh ni

upravičena do posesti kajže. V 6. členu izročilne pogodbe z dne

19.5.1995 je določeno, da bo posest nastopila šele po smrti

izročevalca W. F. B.. Ta trenutek pa še ni nastopil.

Sprememba sodbe vpliva na stroškovno odločitev in sicer tako, da je

tožnica dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške

nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154.

člena ZPP), ki so odmerjeni v skupni višini 627.974,00 SIT. Na

podlagi predloženega stroškovnika je sodišče ob uporabi Odvetniške

tarife priznalo toženi 5417 odvetniških točk po vrednosti 110,00 SIT

za 1 točko, kar znese 595.870,00 SIT (natančna specifikacija

priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnika) in 32.104,00 SIT

takse za odgovor na tožbo, skupaj 627.974,00 SIT.

Na podlagi določila 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s

154. členom ZPP je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

124.610,00 SIT pritožbenih stroškov (43.010,00 SIT odvetniških

stroškov za sestavo pritožbe in prejem sodbe ter obvestilo stranki,

povečano za 20 % DDV in 3 % materialnih stroškov ter 81.600,00 SIT

takse za pritožbo).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora pritožbene stroške kriti

sama. Stroški za odgovor na pritožbo, ki jo je vložila tožena

stranka, niso bili potrebni, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k

pritožbeni odločitvi.