Appeal court dismisses possession interference claim where only verbal threats occurred without actual loss or physical change.

I. Pritožbi zoper sklep o motenju posesti se ugodi in se sklep

sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se po

spremembi v tem delu glasi:

"Zavrne se tudi del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

1.Ugotovi se, da je tožena stranka A. d.o.o., Ljubljana, motila

tožečo stranko V. R. s.p., v njeni mirni posesti nepremičnine -

lokala B, v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T., s tem

ko je dne 28.1.2004 od nje zahtevala izpraznitev lokala in izročitev

ključev lokala.

Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi

ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke na nepremičnini

- lokalu B", v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T.

V primeru, da bi tožena stranka kršila prepoved opustitve nadaljnjih

motilnih dejanj, se ji izreče kazen v višini 250.000,00 SIT za vsako

nadaljnjo motilno dejanje, v 8 dneh pod izvršbo."

II. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o

začasni odredbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne

26.3.2004 pa razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške

pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v višini

220.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe

sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške

pritožbenega postopka v znesku 94.100,00 SIT, v 8 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

V primeru, ko je izrečena grožnja (verbalno motenje posesti), ni

dopustno sodno varstvo posesti, če grožnja ni povzročila izgube

oziroma opustitve posesti in tudi ni povzročila nobenih objektivnih

sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari,

ki je predmet posestnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa o motenju posesti

ugodilo naslednjim tožbenim zahtevkom:

1.) Ugotovi se, da je tožena stranka A d.o.o., Ljubljana, motila

tožečo stranko V. R. s.p., v njeni mirni posesti nepremičnine -

lokala B, v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T., s tem

ko je dne 28.1.2004 od nje zahtevala izpraznitev lokala in izročitev

ključev lokala. 2.) Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi

ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke na

nepremičnini - lokalu B", v poslovno trgovskem centru na naslovu

L. c. 12, T. 3.) V primeru, da bi tožena stranka kršila prepoved

opustitve nadaljnjih motilnih dejanj, se ji izreče kazen v višini

250.000,00 SIT za vsako nadaljnjo motilno dejanje, v 8 dneh pod

izvršbo in 4.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti

stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v

višini 229.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

Z nadaljnjim sklepom pa je kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene

stranke proti izdani začasni odredbi Okrajnega sodišča v Domžalah,

opr.štev. P 13/2004, z dne 26.3.2004.

Tožena stranka izpodbija oba navedena sklepa. V pritožbi zoper sklep

o motenju posesti poudarja, da verbalna zahteva sama po sebi ne

predstavlja motenja posesti. Tožeča stranka v mirni posesti lokala ni

bila motena, saj posesti ni prenehala izvrševati in lokal ni prenehal

obratovati. Prvostopno sodišče je celo ugotovilo, da je bil lokal

spornega dne odprt in ni prišlo do fizičnega nasilja. Tožeča stranka

obisk pooblaščenca ni razumela kot resno grožnjo, saj se sicer z njim

ne bi po obisku v sosednjem lokalu pogovarjala in pila kavo. Njena

navajanja, da jo je pooblaščenec tožene stranke "spravil do solz" so

prirejene potrebam postopka ali pa gre za pretirano emotivno

reakcijo, ki je pogojena s pretirano subjektivnim dojemanjem zadeve.

Pooblaščenec je v lokal celo prišel na pobudo same tožnice, kot je

razvidno iz izpovedbe H. P., ki je povedala, da je tožnica zaprosila

za enomesečni izpraznitveni rok. Sodišče prve stopnje tudi ni

pojasnilo zakaj ni verjelo trditvam T. H.. Priča A. V. pa je

zaposlena pri tožnici in ne more ostati nepristranska. Zahteve

lastnika po izpraznitvi oziroma za plačilo najemnine, ki jih tedaj

sporočil tožnici pooblaščenec, so povsem legitimne. Tudi če je

pooblaščenec prekršil pooblastila, to ne more biti v breme tožene

stranke. Tožeča stranka je tudi le podnajemnik, najemnik pa se je

odpovedal uveljavljanju posestnega varstva in zato tudi tožeča

stranka ne more imeti boljšega pravnega položaja kot najemnik. Kljub

temu, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki meri

na ugotovitev, da je tožena stranka vdrla v lokal, pa je po drugi

strani zavrnilo ugovor zoper izdano začasno odredbo, ki toženi

stranki nalaga tudi, da se mora vzdržati nadaljnjih vdorov v lokal.

Zato je izrek pod točko I tega sklepa v nasprotju z izrekom pod točko

II in se sodna odločba ne da preizkusiti. Neskladje je tudi med

obrazložitvijo in izrekom sklepa o motenju posesti v 3. odstavku pod

točko I. V izreku je namreč navedeno, da se toženi stranki izreče

kazen v višini 2.500.000,00 SIT za vsako nadaljnje motilno dejanje,

dočim je v obrazložitvi sklepa navedeno, da je sodišče toženi stranki

izreklo kazen v višini 250.000,00 SIT.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na

izpovedbah same tožnice, je pooblaščenec tožene stranke spornega dne

tožnici zagrozil, da bo izpraznil sporne poslovne prostore, če

tožnica tega sama ne bo storila in izročila ključev poslovnih

prostorov. Po nadaljnjih ugotovljenih okoliščinah pa je sicer tožnica

ves čas sporne poslovne prostore uporabljala in razpolagala s ključi,

saj pooblaščencu tožene stranke kljub njegovi zahtevi ključev ni

izročila in prostorov tudi ni izpraznila, pooblaščenec pa ključavnic

na spornih prostorih ni zamenjal, prav tako pa tudi iz lokala ni

ničesar odnesel oziroma kakorkoli omejeval uporabo prostorov.

Navedeno dejansko stanje torej izkazuje zgolj verbalno motenje

posesti, ki posledično ni povzročilo motenja ali izgube posesti

tožnice. Ta namreč ni prenehala izvrševati dejanj, s katerimi se

uresničuje dejanska oblast nad stvarjo (pojem posesti v smislu

določbe 24. člena SPZ). Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da

tožnici ni bila motena njena posest, saj posesti na spornih poslovnih

prostorih ni nehala izvrševati kljub izrečeni verbalni grožnji. Pred

takšnim zgolj verbalnim "posegom", ki pri posestniku ne povzroči

izgube oziroma opustitve posesti in ne povzroči nobenih objektivnih

sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari,

ki je predmet posestnega varstva, pa ni dopustno sodno varstvo

posesti (glej tudi Pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča RS

objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS SRS štev. 1/70, strani 30 do

31, ter novejšo sodno prakso: sklep VSK, opr.štev. Cp 413/99;

objavljena v računalniški sodni bazi višjih sodišč-IUS INFO). Manjka

torej ena od temeljnih predpostavk za sodno varstvo posesti -

dejstvo motenja ali odvzema posesti. Že ob povedanem, ne da bi

pritožbeno sodišče ocenjevalo druge pritožbene očitke, je bilo

potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep o motenju posesti pa

zaradi izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega

prava (napačne uporabe določbe 33. člena SPZ) spremeniti tako, da se

zavrnejo tudi tožbeni zahtevki, katerim je sodišče prve stopnje z

izpodbijanim sklepom ugodilo (člen 358-tč. 4 ZPP v zvezi s 424.

členom ZPP).

Ob povedanem tudi ni izkazan potreben razlog za izdajo začasne

odredbe, to je verjetnost obstoja oziroma nastanka tožničinih

tožbenih zahtevkov, v smislu 1. odstavka 272. člena ZIZ. Tožničini

zahtevki, ki merijo na varstvo posesti, katere ni izgubila oziroma

opustila, niso utemeljeni in torej zahtevki za sodno varstvo posesti

ne obstajajo. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi

zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen ugovor

tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Pritožbeno

sodišče je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava

(navedene določbe ZIZ) ugodilo tudi tej pritožbi in spremenilo tudi

ta izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru ter sklep o začasni

odredbi razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe

(člen 358-tč. 4 ZPP v zvezi s 424. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Spremenjena odločitev o tožničinih tožbenih zahtevkih je terjala tudi

spremembo prvostopne stroškovne odločitve. Ker je tožeča stranka v

tej pravdi v celoti propadla, mora v skladu z določbo 154. člena ZPP

plačati toženi stranki njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo

pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško

tarifo, upoštevaje vrednost točke v višini 110 SIT. Tožena stranka

je upravičena do povrnitve odvetniških stroškov v višini 165.000,00

SIT (1500 točk), k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini

33.000,00 SIT ter 2% od odmerjenih odvetniških stroškov oziroma

3.300,00 SIT na račun materialnih izdatkov, ter do povrnitve

odmerjenih taks - za odgovor na tožbo in za ugovor zoper sklep o

izvršbi (v skupnem znesku 19.000,00 SIT). Natančnejša odmera stroškov

je razvidna iz stroškovnika tožene stranke. Tako je tožeča stranka

dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške prvostopnega postopka v

višini 220.300,00 SIT z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati tudi njene pritožbene

stroške, saj je tožena stranka s pritožbo uspela, in sicer v znesku

94.100,00 SIT (odvetniški stroški: 46.750,00 SIT ali 425 točk + 20%

DDV v znesku 9.350,00 SIT ter 38.000,00 SIT odmerjene takse za

pritožbo). Tudi ti stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih

taksah in Odvetniško tarifo, natančnejša odmera pa je razvidna iz

stroškovnika tožene stranke.