Court dismisses tort claim against military for hearing loss, ruling on fault rather than strict liability due to victim's negligence.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first instance judgment, fully dismissing the plaintiff's claim for damages against the military. The plaintiff argued that the military was strictly liable for hearing loss caused by a tactical exercise with amplified sound, while the military contended the injury resulted from the plaintiff's own negligence in not using available ear protection. The court held that because the plaintiff, a trained cadet, had access to and ignored protective gear, the incident constituted a tortious act of negligence rather than a case of strict liability under the relevant tort code provisions.
Legislator headnote
AI generatedZakon o odškodninem pravu 1996; 154/1. člen ZOR: When a victim's own negligence significantly contributes to the harm in a dangerous activity where protective measures were available, strict liability provisions do not apply, and the claimant must establish fault-based liability instead.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem -
ugodilnem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se
tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne
stroške prvostopnega postopka v znesku 482.499,00 sit z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne
20.4.2004), do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
[JEDRO]
Taktična vojaška vaja, kjer je moral tožnik streljati s puško
Kalašnikov z vgrajenim trenažnim sistemom Latrasys, ki podvoji pok,
bi predstavljala nevarno dejavnost (vojaška vaja), oziroma nevarno
stvar (puška z vgrajenim sistemom), za katero bi po načelu domneve
vzročnosti odgovarjala tožena stranka, če ne bi udeleženci vaje imeli
na razpolago ustreznih zaščitnih sredstev za ušesa (zaščitnih
čepkov), ki so povečano nevarnost odpravili. Navadna vojaška vaja z
uporabo opisanega orožja je postala nevarna šele na podlagi
tožnikovega neskrbnega (malomarnega) in samovoljnega ravnanja, in
sicer opustitve uporabe zaščitnih sredstev, ki so mu na razpolago
oziroma bi si jih lahko priskrbel, če jih tedaj ni imel več. Zato v
konkretnem pirmeru ni mogoče uporabiti določb 173. in 174. člena ZOR,
na kateri je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temveč je
potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti (člen 154/1 ZOR).
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu
zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je prisodilo denarno
odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki njene pravdne
stroške, odmerjene na 221.944,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja
pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da
pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni
zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da prisojeno odškodnino
skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem primerno zniža. Poudarja, da
je nevarnost, da bi pri zvočnem udaru, ki nastane pri streljanju z
vojaško puško prišlo do poškodbe sluha, ob uporabi zaščitnih
sredstev izključena. Zato takšna nevarnost ni povečana in ne more
biti podlaga za objektivno odgovornost. Do tožnikove poškodbe sluha
ne bi prišlo, če bi uporabil čepe za ušesa. Tožena stranka je ves čas
postopka trdila, da bi tožnik moral uporabljati sredstva za zaščito
sluha in je zaradi neuporabe škodo sam povzročil ali pa vsaj v veliki
meri pripomogel k nastanku škode. Ugotovljeno dejansko stanje kaže,
da je tožnik kot slušatelj šole za častnike, ki je bil seznanjen z
uporabo zaščitnih sredstev in jih je tudi imel na razpolago, pretežno
soodgovoren za nastanek škode. Sodišče pa je zmotno njegovo
soodgovornost ocenilo le v obsegu 10%. Tožena stranka ugovarja tudi
višini prisojenega zneska. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da
tožnik bolečin ni utrpel, prisojena odškodnina v znesku 500.000,00
SIT zaradi šumenja v ušesih, ki ga ni mogoče enačiti z bolečino, pa
je prisojena v previsokem znesku. Neutemeljeno je prisojena tudi
odškodnina za strah v znesku 500.000,00 SIT. Sodni izvedenec ni
ugotovil, da je tožnik utrpel primaren ali sekundaren strah in tudi
zaskrbljenost tožnika ni bila takšne intenzitete, da bi mu zato
pripadala odškodnina.
Pritožba je utemeljena.
Pravno odločilne ugotovitev sodišča prve stopnje so predvsem sledeče:
- tožnik se je poškodoval, ko je bil kot kandidat za častnika vojnih
enot udeležen v vojaški vaji pri streljanju z maneverskim strelivom z
novim trenažnim sistemom Latrasys, to je sistemom, ki montiran na
vojaški puški znamke Kalašnikov siceršnji pok puške še podvoji,
- vsi udeleženci vojaške vaje, so prejeli zaščitne čepke za ušesa in
tudi prejeli navodila, da morajo čepke uporabiti proti učinkom
zvočnega udara vsakič, ko gredo streljat, pri čemer so bili čepki
tudi na razpolago ves čas v kartonasti škatli,
- pri streljanju tožnik ni uporabljal zaščitnih čepkov za ušesa, ki
preprečujejo poškodbe sluha zaradi močnega poka; očitno jih je
zavrgel že kmalu po prvi uporabi in tudi ni poskrbel, da bi
pravočasno pridobil novo zaščito za ušesa, kar pa je bilo
mogoče, saj so drugi vojaki to zaščito imeli in so si jo med
seboj tudi posojali; pri tem sodišče prve stopnje tudi ni
verjelo tožniku, da naj bi zahteval zaščitne čepke od
nadrejenega častnika, vendar jih naj ne bi dobil.
Ob takšni dokazni oceni pravotvornih okoliščin pa ni pravilen pravni
zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka objektivno - na
podlagi domneve vzročnosti - odgovarja za tožniku nastalo škodo, kot
pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Taktična vojaška vaja,
kjer je moral tožnik streljati s puško Kalašnikov z vgrajenim
trenažnim sistemom Latrasys, ki podvoji pok, bi predstavljala nevarno
dejavnost (vojaška vaja) oziroma nevarno stvar (puška z vgrajenim
sistemom), za katero bi po načelu domnevne vzročnosti odgovarjala
tožena stranka, če ne bi udeleženci vaje imeli na razpolago ustreznih
zaščitnih sredstev za ušesa (zaščitnih čepkov), ki so opisano
povečano nevarnost, odpravili. Navedena vojaška vaja z uporabo
opisanega orožja je tako v konkretnem primeru postala nevarna šele na
podlagi tožnikovega neskrbnega (malomarnega) in samovoljnega
ravnanja, in sicer opustitve uporabe zaščitnih sredstev, ki so mu
bila upoštevaje zgoraj nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve
stopnje na razpolago oziroma bi si jih lahko preskrbel, če jih tedaj
ni imel več. Zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb
173. in 174. člena ZOR, na kateri je sodišče prve stopnje oprlo svojo
odločitev, temveč je potrebno uporabiti pravila o krivdni
odgovornosti (člen 154/1 ZOR). Ugotovljena dejanska podlaga pa kaže
na izključno krivdno ravnanje (opustitev) tožnika zaradi česar je
utrpel škodo in ne na odgovornost tožene stranke, ki je poskrbela za
potrebna zaščitna sredstva tako, da bi jih lahko tožnik tudi v
spornem primeru uporabil, pri čemer toženi stranki glede na nadaljnje
ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik mlad, zrel in izobražen
človek tudi ni mogoče očitati, da bi mogla takšno njegovo malomarno
ravnanje pričakovati in posledice takšnega ravnanja preprečiti. Glede
na nanizana ugotovljena dejstva na zgoraj zavzeto pravno presojo tudi
ne more vplivati okoliščina, da vojaki zaradi čepkov v ušesih niso
slišali povelj, zaradi česar naj bi bili kritizirani.
Sodišče prve stopnje je ob povedanem na ugotovljeno dejansko stanje
zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba pravnih pravil
torej terja zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti. Glede na
povedano je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo
izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe
materialnega prava tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo
tudi v ugodilnem delu (4. točka 358. člena ZPP). Z drugimi
pritožbenimi trditvami pa se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno
ukvarjati, ker za odločitev o pritožbi zadostuje že drugačna
materialnopravna presoja v pritožbi spornega vprašanja temelja
tožbenega zahtevka, kot pa jo je zavzelo sodišče prve stopnje.
Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od
pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede
stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka
v tej pravdi v celoti uspela, ji mora tožeča stranka plačati stroške
prvostopnega postopka. Ti znašajo ob upoštevanju Odvetniške tarife in
Zakona o sodnih taksah oziroma Taksne tarife 482.499,00 SIT, kot je
pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (3020 točk oziroma
332.200,00 SIT iz naslova nagrade pravobranilcu ter 150.2999,00 SIT
stroškov izvedenca in poštnine), pri čemer je natančnejša
specifikacija razvidna iz ocenjenega stroškovnika tožene stranke.