Witness lost wages claim allowed directly from court when employer fails to cooperate under ZPP Art. 242.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (tj. v 2. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Kadar priči zaradi nesodelovanja delodajalca ni mogoče povrniti

izgubljenega zaslužka na podlagi določb Pravilnika o povrnitvi

stroškov v pravdnem postopku, ima priča pravico zahtevati povrnitev

izgubljenega zaslužka neposredno od sodišča na podlagi določbe 242.

člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 04.06.2004, opr.

št. VII P 624/99-15, priči M. V. priznalo potne stroške v znesku

360,00 SIT, ki bo izplačan iz predujma, ki ga bo založila tožeča

stranka (1. točka izreka), zavrnilo pa je njen zahtevek za povrnitev

stroškov nadomestila plače v znesku 2.841,75 SIT bruto (2. točka

izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa (2. točka izreka) je priča vložila

pritožbo, v kateri navaja, da je v zadevi Zavarovalnice X zoper

R. S. dne 06.02.2004 nastopala kot priča, in sicer je se je odzvala

vabilu sodišča in se udeležila glavne obravnave. Prišla je ob točno

določeni uri, službo pa je zapustila 45 minut pred glavno obravnavo.

Nastopala je kot prva priča, samo pričanje pa je prav tako trajalo 45

minut. Za vse skupaj je tako porabila 2 uri in 15 minut, in sicer

znotraj delovnega časa, vsak izhod in prihod v službo pa je

evidentiran s tehničnimi sredstvi. Kljub temu, da bi sodnica, ki je

vodila glavno obravnavo, morala to dejstvo upoštevati, ji je na

potrdilu, ki ga je predložila v službi, priznala zgolj eno uro

pričanja. V službi je podala zahtevek za povrnitev stroškov za to eno

uro pričanja, vendar so jo zavrnili s pojasnilom, da po pravilniku o

notranji organizaciji podjetja, delavcu pripada povrnitev stroškov

nadomestila plače le v primeru, ko so zaslišani v kazenskih zadevah,

ne pa v pravdnih. Nadalje smiselno navaja, da znesek 2.841,75 SIT

sicer ni visok, vendar jo moti, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da

ni upravičena zahtevati povračila, zlasti pa jo moti obrazložitev

sklepa, da bi ji bilo nadomestilo z drugačno odločitvijo izplačano

dvakrat.

Pritožba je utemeljena.

Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za

prehrano in prenočišče kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka

(1. odstavek 242. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št.

36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), mora pa

zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi (2.

odstavek 242. člena ZPP). Povračilo pravdnih stroškov natančneje

opredeljuje Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur.

list RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik), ki v 13. členu res

določa, da zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska

družba,... ali drug delodajalec, pri katerem je priča,... v delovnem

razmerju, ta pa nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače

od sodišča, ki vodi postopek. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno

ugotovilo, da zaradi teh določb Pravilnika priča ni aktivno

legitimirana za vložitev takega zahtevka. Po oceni pritožbenega

sodišča ima priča namreč pravico (aktivno legitimacijo) neposredno na

podlagi 242. člena ZPP. Določbe Pravilnika, ki zasledujejo namen, da

se priči olajša povrnitev izgubljenega zaslužka, omogočajo, da priča

kljub odsotnosti z dela prejme neokrnjen zaslužek, ki ji ga izplača

delodajalec na podlagi potrdila sodišča o prisotnosti priče na glavni

obravnavi, temu pa nato sodišče - ker je zaradi odsotnosti priče z

dela dejansko prikrajšan - "neupravičeno" izplačan del delavčeve

plače povrne. Seveda pa te določbe Pravilnika predpostavljajo

sodelovanje vseh, tj. priče, delodajalca in sodišča. Če eden od teh

ni pripravljen sodelovati - kot se je v konkretnem postopku izkazalo

za delodajalca - določbe Pravilnika (in s tem "olajšani" postopek

povrnitve izgubljenega zaslužka) izgubijo svoj pomen, zato jih ni

mogoče uporabiti. V takem primeru je potrebno uporabiti zakonsko

določbo (konkretno 242. člena ZPP) in o zahtevi priče odločiti na tej

pravni podlagi. Ni namreč mogoče zahtevati od priče, ki svojo pravico

do povrnitve izgubljenega zaslužka utemeljuje na podlagi zakonske

določbe (konkretno 242. člena ZPP), da to pravico zaradi določb

podzakonskega akta (konkretno 13. člena Pravilnika) sodno uveljavlja

bodisi na podlagi delovnopravne zakonodaje (konkretno 137. člena

Zakona o delovnih razmerjih, Ur. list RS, št. 42/2002) bodisi se ji

pravica do povračila izgubljenega zaslužka celo vzame, saj pričina

pravica do povrnitve izgubljenega zaslužka ne more biti odvisna od

volje delodajalca. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je pritožba

priče utemeljena, zato ji je bilo treba na podlagi 3. točke 365.

člena ZPP ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V

ponovnem postopku naj se prvostopenjsko sodišče opredeli do tega, ali

je zahtevo za izdajo potrdila o prisotnosti na sodišču, ki jo je

priči po končanem pričanju izdalo sodišče, mogoče šteti kot

pravočasno vloženo zahtevo za povrnitev izgubljenega zaslužka, nato

pa ponovno odloči o zahtevku ob podanih materialnopravnih izhodiščih.