Appeal dismissed; driver's departure from accident scene without leaving details creates presumption of alcohol influence under insurance terms.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

S tem, ko je tožeča stranka izkazala, da je toženec kršil 7. točko 3.

odst. 122. člena ZVCP, je dokazala domnevno bazo (izmikanje preiskavi

alkoholiziranosti), sodišče prve stopnje pa je domnevano dejstvo

(alkoholiziranost) lahko vzelo za podlago sodbe brez dokaza. Stvar

tožene je bila, da dokaže tista dejstva, iz katerih izhaja

neresničnost domneve. Dolžnost voznika je, da v primeru, če ni navzoč

oškodovanec, počaka na kraju prometne nesreče in tako omogoči

morebitno policijsko poslovanje (primerjaj z 2. odst. 122. člena

ZVCP). Ker toženec ni zatrjeval, še manj pa dokazal, nobenega

tehtnega razloga, zakaj je odpeljal s kraja nesreče, mu sicer

izpodbojne domneve iz 3.c točke 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev ni

uspelo ovreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane

plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.10.2000, opr.

št. I Pl 903/2000 v celoti v veljavi za glavnico v znesku 136.590,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2000 do plačila in

pravdne stroške v znesku 9.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 13.10.2000 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči

stranki povrniti 11.200,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženec ni pobegnil s

kraja nesreče. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede

vprašanja, ali je toženec dejansko pustil svoje ime in naslov na

kraju nesreče, ugotovilo nepopolno. Nelogično je, da bi lastnik

poškodovanega vozila pustil listek na toženčevem vozilu, če se je

policija pri njem oglasila šele dva dni po dogodku. Prilaga notarsko

overjeno izjavo lastnika poškodovanega vozila, iz katere izhaja, da

je na svojem avtomobilu po škodnem dogodku našel toženčev listek.

Toženec kot sladkorni bolnik sploh ne sme uživati alkohola, kar

izpodbija domnevo o alkoholiziranosti. Po toženčevem mnenju je

sodišče prve stopnje določilo 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje

avtomobilske odgovornosti AO-97 (Splošni pogoji) tolmačilo preširoko.

Tožeča stranka ni dokazala, da se je toženec "izmaknil preiskavi

alkoholiziranosti".

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve

stopnje. Navaja, da se večji del pritožbe tožene stranke nanaša na

zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih

majhne vrednosti ni dovoljeno. Na glavni obravnavi 23.3.20004 je

tožena stranka dokazni predlog z zaslišanjem priče M. M. umaknila.

Tožena stranka se je zavedala, da je prišlo do trčenja in morebitne

poškodbe, pa je kljub temu odpeljala s kraja nesreče oziroma na kraju

prometne nezgode ni ostala toliko časa, kolikor bi bilo potrebno,

zato je izgubila svoje pravice iz zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tej pravdni zadevi za

spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na

uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

in zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. Zakona o

pravdnem postopku, ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse

pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka graja dejansko stanje,

ki ga je kot podlago sodbe sprejelo sodišče prve stopnje. To velja za

trditev, da je toženec na kraju nesreče pustil svoje ime in naslov,

ugovor, da toženec ni bil pod vplivom alkohola, in listino - notarsko

overjeno izjavo M. M. z dne 8.6.2004. V zvezi z dokaznim predlogom z

zaslišanjem priče M. M. je treba še pojasniti, da je tožena stranka

ta dokazni predlog, ki ga je postavila v pripravljalni vlogi z dne

22.2.2001, na naroku za glavno obravnavo 23.3.2004 nato umaknila.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev o

utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na naslednja pravnorelevantna

dejstva:

- toženec je 13.5.2000 ob 23.20 uri vozil osebni avtomobil znamke

Lada Riva 1300, reg. št. xy po N. ulici v kraju L. iz smeri V. ceste

proti H. ulici;

- ko je pripeljal v bližino N. ulice 1, ni vozil skrajno ob desnem

robu vozišča, temveč je zapeljal v levo proti levemu robu vozišča,

kjer je s sprednjim levim delom vozila trčil v zadnjo polovico desne

strani na levem robu N. ulice parkiranega osebnega avtomobila

zavarovanca tožeče stranke;

- čeprav na kraju nesreče ni bilo osebe, ki ji je bila povzročena

škoda, je toženec s kraja odpeljal, ne da bi počakal ter pustil svoje

ime in naslov.

Po nesreči mora vsak udeleženec v prometni nesreči počakati na kraju

prometne nesreče I. kategorije ali tam pustiti svoje ime in naslov,

če na kraju nesreče ni osebe, ki ji je povzročena škoda (7. točka 3.

odst. 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS,

št. 30/98 - 97/03, ZVCP). Zavarovanec med drugim izgubi svoje pravice

iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega

vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je pod vplivom alkohola, če

se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti (3.c

točka 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev). S tem, ko je tožeča stranka

izkazala, da je toženec kršil 7. točko 3. odst. 122. čl. ZVCP, je

dokazala domnevno bazo (izmikanje preiskavi alkoholiziranosti),

sodišče prve stopnje pa je domnevano dejstvo (alkoholiziranost) lahko

vzelo za podlago sodbe brez dokaza. Stvar tožene je bila, da dokaže

tista dejstva, iz katerih izhaja neresničnost domneve. Dolžnost

voznika je, da v primeru, če ni navzoč oškodovanec, počaka na kraju

prometne nesreče in tako omogoči morebitno policijsko poslovanje

(primerjaj z 2. odst. 122. čl. ZVCP). Ker toženec ni zatrjeval, še

manj pa dokazal, nobenega tehtnega razloga, zakaj je odpeljal s kraja

nesreče, mu sicer izpodbojne domneve iz 3.c točke 1. odst. 3. čl.

Splošnih pogojev ni uspelo ovreči.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo,

zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker tožeča stranka

stroškov odgovora na pritožbo ni zaznamovala.