Appeal dismissed; plaintiff failed to prove lack of license did not cause accident under insurance exclusion.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da

tožnica ni uspela dokazati, da dejstvo, da ni imela veljavnega

dovoljenja za vožnjo s kolesom z motorjem, ni v vzročni zvezi z

nastalim škodnim dogodkom. Zgolj navedbe, da se je že pred tem dolga

leta vozila s kolesom z motorjem, domneve te vzročne zveze nikakor ne

ovržejo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba v delu, to je za znesek

500.000,00 SIT umaknjena, v ostalem pa je tožbeni zahtevek tožeče

stranke zavrnilo kot neutemeljen. Tožeči stranki je naložilo tudi

plačilo stroškov postopka v višini 8.400,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo,

s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica kolo z

motorjem, s katerim se je poškodovala, vozila zelo pogosto, res pa se

je vožnji ob slabem vremenu izogibala. Splošni pogoji za nezgodno

zavarovanje oseb NE 93 resda določajo, da so obveznosti zavarovalnice

izkjučene za nezgode, ki nastanejo pri upravljanju vozil, za katere

zavarovanec nima predpisanega vozniškega dovoljenja, vendar pa

posledic po tej določbi ni, če dejstvo, da zavarovanec ni imel

predpisanega veljavnega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode.

Prav to pa je tožnica v postopku izkazala. Dokazala je, da je kolo z

motorjem vozila zelo pogosto, da se je sicer kot vsak kolesar ali

voznik kolesa z motorjem izogibala slabemu vremenu, ter da je

kritičnega dne bilo primerno vreme in cestišče, šele kasneje se je

izkazalo, da so bili nekateri oddaljenejši deli cestišča poledeneli.

Navaja, da se je tožnica s kolesom z motorjem pred obravnavanim

dogodkom vozila več let, tudi ob slabšem vremenu, če ni imela drugega

prevoza. Pred tem je s kolesom z motorjem celo otroka vozila v šolo.

To so izpovedale tudi zaslišane priče. Glede na to je nedvomno, da je

imela dovolj izkušenj za vožnjo kolesa z motorjem, zato razlogi sodbe

v tem delu niso na mestu. Pritožnica poudarja, da do nezgode ni

prišlo zaradi njene neizkušenosti, temveč zaradi naključnega dogodka,

neodvisnega od posedovanja vozniškega dovoljenja. Pri tem še navaja,

da danes vsak voznik, ki je opravil izpit za vožnjo osebnega

avotmobila, dobi avtomatsko tudi dovoljenje za vožnjo motornega

kolesa, ki ga lahko vozi do hitrosti 50 km/h, pri čemer ni potrebno,

da bi tak voznik opravil kakršnokoli preizkusno vožnjo na motornem

kolesu. Toženka pa je bila takšne vožnje vajena, saj je kolo z

motorjem vozila več let. Glede na to meni, da so izpolnjene

okoliščine za uporabo splošnih pogojev tožene stranke za izplačilo

odškodnine. Nadalje navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem

medicinske stroke, ki bi ugotovil stopnjo trajne telesne prizadetosti

tožnice. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, materialni

predpis pa je sodišče napačno uporabilo, kot izhaja že iz vsebine

pritožbenih navedb. Tožnica se tudi ne strinja, da bi lahko izvedenec

cestnoprometne stroke ugotavljal pretrganost vzročne zveze med vožnjo

tožnice brez opravljenega vozniškega izpita in nastalo posledico. Tak

izvedenec namreč ne bi mogel v konkretnem primeru ničesar prispevati

k razjasnitvi zadeve, saj gre v konkretnem primeru za standard

izkušenosti za vožnjo - ta pa je bil v postopku z zaslišanjem prič

izkazan. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče

sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi

oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR) določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino

ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, če nastane

zavarovalni primer. Osebna zavarovanja, kamor sodi življenjsko in

nezgodno zavarovanje, ureja ZOR v členih 942 do 965. V konkretni

zadevi gre za primer zavarovanja tretjega, kot ga ureja 946. člen

ZOR, saj je bil sklenitelj zavarovanja tožničin delodajalec. Iz

Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE 93 (v nadaljevanju

SP), ki so del sklenjene zavarovalne pogodbe, izhaja, da sta se

pogodbeni stranki (pa tudi tožnica kot tretja oseba, v korist katere

je sklenjeno zavarovanje) dogovorili, da se slednja sklene tudi za

primer nezgode, pri čemer pa toženka ni odgovorna za nezgode, ki med

drugim nastanejo pri upravljanju motornih in drugih vozil, za katere

zavarovanec (to je tožnica) ni imel predpisanega vozniškega

dovoljenja. Iz splošnih pogojev nadalje izhaja, da teh posledic ni,

če zavarovanec dokaže, da dejstvo, da ni imel predpisanega vozniškega

dovoljenja, ni vplivalo na nastanek škodnega dogodka (4. točka 1.

odstavka 9. člena SP). Gre za presumpcijo ozirom domnevo, ki je vzrok

za izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Dokazno breme, da to domnevo

izpodbije, je na tožnici. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne

more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi

pravila o dokaznem bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da dejstvo, da

ni imela veljavnega dovoljenja za vožnjo s kolesom z motorjem, ni v

vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Zgolj navedbe, da se je že

pred tem dolga leta vozila s kolesom z motorjem, domneve te vzročne

zveze nikakor ne ovržejo. Ni pa tožnica predlagala nobenega drugega

dokaza, s katerim bi dokazovala svoje trditve. Priče so resda

izpovedale enako kot tožnica, da se je že pred tem veliko vozila z

omenjenim prevoznim sredstvom, vendar zgolj to dejstvo, kot že

rečeno, ni dovolj, da bi ovrglo domnevo o obstoju vzročne zveze.

Tožnica bi morala za nastop takšne posledice dokazati, da je bil

omenjeni škodni dogodek povsem nepreprečljiv, nepredvidljiv in izven

kontrole povprečno izkušenega voznika kolesa z motorjem. Zato je

pritožbeno sodišče vse pritožbene navedbe, ki ponovno poudarjajo, da

je bila tožnica izkušena voznica, kot nerelevantne zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da po spremembi predpisov

sedaj vsak voznik, ki je opravil izpit za vožnjo osebnega avotmobila,

avtomatsko dobi še dovoljenje za vožnjo kolesa z motorjem.

Zavarovalna pogodba je bila namreč sklenjena pod pogoji, ki so bili v

skladu s tedanjo zakonodajo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče

zgolj pripominja, da tožnica v času nesreče ni imela opravljenega

vozniškega izpita za vožnjo z avtomobilom, pa tudi kasneje ga ni

opravila (izpoved njenega zakonca J. J.). Brezpredmeten je tudi

pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z

izvedencem medicinske stroke. Ker je bil zahtevek po temelju

zavrnjen, bi bila izvedba takšnega dokaza nesmiselna, nepotrebna in

sama sebi v namen.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 353.

člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da v

pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve

stopnje pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno

sodišče pazi po uradni dolžnosti.