Appeal allowed; court voids first instance judgment for failure to explain valuation calculations under mutual aid scheme rules.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v izpodbijanem delu (1. in 3.

točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

S pravili Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za

pridobitev pravic in njihov oseg določeni drugače, kot gredo

zavarovancem iz obveznega zavarovanja. Zato je mogoče kot pravno

podlago uporabiti ta pravila, ki pa jih je treba razlagati v korist

zavarovanke (člen 100 ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka

tožbo umaknila za znesek 535.632,00 SIT in postopek v tem delu

ustavilo. V 1. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo

564.368,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1997 dalje do

plačila in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu sode vlaga pritožbo tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov. Sodišče se je najprej oprlo na

pravila Sklada iz 8.5.1996, ki v 22. členu določajo, da mora

Sklad v primeru, da pogoji za uveljavitev zavarovalnine niso

izpolnjeni, članu vrniti del pripadajočih sredstev v

enkratnem znesku. Kljub temu je sodišče naprej odločilo po

pravilih iz 1982. leta in ni obrazložilo zakaj, kar pomeni

bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče je menilo, da so

pravila iz 1996. leta nenatančna in se je odločilo za

uporabo pravil iz 1982. leta, ob smiselni uporabi še enega

izmed določil pravil iz 1996. leta. Sodišče je nadalje

zaključilo, da je tožeča stranka vplačane zneske

valorizirala na podlagi splošnih pravil poslovanja tožene

stranke, pri čemer sodišče ne pojasni, kako je do tega

zneska tožeča stranka prišla. Tožena stranka pa je priznala

le nominalna vplačila. Pravila iz 1996. leta govorijo, da se

zavarovalna osnova valorizira. Nato sodišče sklepa, da v

skladu s citirano določbo pravil iz 1982. leta, gre tožnici

odkupna vrednost 0,5% mesečno. Sodišče kot izračun vzame

znesek 976.803,00 SIT, vendar z obrazložitvijo sodbe ne

pojasni pravilnosti tega izračuna in ne pojasni kriterijev,

kako je do tega prišlo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima prav, ko graja izpodbijano sodbo v delu, ko

sodišče prve stopnje v sodbi ugotovi, da je tožeča stranka

vplačala sredstva v sklad od junija 1984 do avgusta 1996 za

146 mesecev, 976.803,00 SIT (pri tem se sklicuje na priloge

A12 - A18), kar je valoriziralo na podlagi splošnih pravil

poslovanja tožene stranke. Pri tem je v sodbi (tega pritožba

ne napada) izračunano, da je nominalno vplačilo tožeče

stranke 233.601,40 SIT (priloga B6), sodišče pa ne pojasni,

na podlagi česa in kako je prišlo do valoriziranega zneska

vplačanih dajatev tožeče stranke. S tem je sodišče prve

stopnje storilo absolutno bisveno kršitev določb ZPP iz 14.

točke 2. odst. 339. člena ZPP, kar je narekovalo

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v tem obsegu

sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Gre

namreč za pravnoodločilno dejstvo, saj je način obračuna

oziroma pravice tožeče stranke iz vplačil in obveznosti

tožene stranke pravnoodločilno dejstvo za ugotovitev

obveznosti po določbi 22. člena Pravil Sklada za vzajemno

pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje od tožeče

stranke najprej zahteva pojasnilo, kako je do tega zneska

prišla. V spisu se omenja podatek (zaslišanje tožnice na

list. št. 54), da je tožeča stranka seštela vsa vplačila in

nato v banki zaprosila za izračun obresti in prištela

valorizacijo. Takšen način valorizacije med strankama ni bil

dogovorjen, in tudi zakoni, ki so urejali zavarovalno pogodbo (Zakon

o obligacijskih razmerjih), tega načina niso poznali.

Pritožba namreč graja tudi pravilno uporabo materialnega

prava. Pravdni stranki sta leta 1984 s pristopom tožnice k

pravilom Sklada za vzajemno pomoč in vplačil prve premije

sklenili zavarovalno pogodbo, ki jo je takrat urejal Zakon o

obligacijskih razmerjih. Dodatno pokojninsko zavarovanje,

kamor lahko uvrstimo sklenjeno pogodbo, v tem času ni bilo

urejeno v Zakonu o pokojninskih in invalidskih zavarovanjih,

na ta način, da bi na podlagi vzajemnosti določeni krogi

ljudi lahko oblikovali pokojninske sklade. Zato je edina

pravna podlaga v tem času bil lahko Zakon o obligacijskih

razmerjih, ki je v členu 897 poznal zavarovalno pogodbo kot

pogodbo o združitvi zneska v zavarovalni oziroma rizični

skupnosti po načelih vzajemnosti in solidarnosti v skupnosti

z določenim zneskom, ki pomeni ob nastopu zavarovalnega

dogodka pravico do povračila pokojnine (primerjaj razloge

sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 224/2000). V

podobnem primeru je Vrhovno sodišče ocenilo, da je za

presojo pravic tožeče stranke treba uporabiti ZOR in določbe

o splošnih načelih razlage pogodbe (99. - 101. člen ZOR).

Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ali

uporabiti pravila, ki so veljala ob vstopu tožnice v sklad

(v nadaljevanju pravila iz 1982. leta), ali pravila iz 1996.

leta (ko je tožnica iz sklada izstopila. Vendar pri tem

spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (tega

pritožba ne graja), da je tožena stranka vsako leto

sprejemala pravila, pri čemer so pravila iz prejšnjega leta

nehala veljati, vendar le v obsegu, ki ni spreminjal starih

pravil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo

glede obsega vračanja vplačanih zneskov po 22. členu Pravil,

pravila iz leta 1996 (priloga B7). Pri 6. alinei 22. člena

pa je res nejasna določba, kaj pomeni "del pripadajočih

sredstev v enkratnem znesku". V tem delu pravila ne urejajo

obsega vračanja, s tem da v nadaljevanju v členih 30 in 31

pravila poznajo valorizacijo zavarovalne osnove, če gre za

izplačevanje starostne zavarovalnine (pravilno pokojnine!).

Ob tako nejasni določbi je sodišče prve stopnje res moralo razlagati

pravila v korist tožeče stranke (člen 100 ZOR). Vendar sodišče prve

stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do tega zneska, pri čemer je

tožena stranka ponudila kot način valorizacije pravila iz 1997. leta,

ki so poznala valorizacijo vplačanih zneskov, vnedar le za dobo nad

10 let. Res je, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v

letu 1982 ni urejal prostovoljnih dodatnih pokojninskih zavarovanj in

načina valorizacije v tem primerih. Vendar je treba poudariti, da je

poznejša zakonodaja (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur. l. RS 12/92 in naslednji) poznala usklajevanje pokojnin, vendar

tudi dajatev iz tega naslova. To pomeni, da bo pravila iz 1996. leta

glede spornega 22. člena treba razlagati v korist tožeče stranke,

vendar v skladu s celotnimi pravili oziroma načinom valorizacije iz

drugih členov pravil iz 1996. leta, kar je smiselno tudi storilo

sodišče prve stopnje, vendar ni pojasnilo, kako je do teh zneskov

prišlo.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.